Citati

Eden izmed Herseyjevih pričevalcev, ki so preživeli atom-
sko zlo, je tudi nemški pater Kleinsorge, ki je v bolnišnicah
obiskoval ranjene in jim pomagal, kolikor je bilo v njegovih
močeh. Ena izmed preživelih ga je nekoč vprašala: »Kako
lahko vaš Bog dopusti, da lahko ljudje tako trpijo, če je tako
dober in milosten?«
»Otrok moj,« je odgovoril nemški duhovnik, »človek ni tak,
kakršnega si je Bog zamislil. Z grehom je padel v nemilost.«
Hirošima je novinarsko-literarna in predvsem humanistična
velemojstrovina, ki je danes, ko stopamo v tretjo svetovno
vojno, vojno za energetske vire in vodo, bolj aktualna kot
kadar koli.

A tu se tragedija tistih, ki so preživeli začetek atomske
dobe nikakor ni končala. Posledice radiacije so udrihale
še dolga leta, celo desetletja. Po ljudeh in tudi po ostalih
živih bitjih. »Kot bi narava varovala človeka pred njegovo
domiselnostjo, so bili za nekaj časa prizadeti reprodukcij-
ski procesi. Moški so postali neplodni, ženske so splavljale,
ustavila se je menstruacija,« v Hirošimi zapiše Hersey. Pre-
živeli, ki se jih je prijel nadimek hibakuša (dobesedno: ose-
ba, prizadeta v eksploziji), so bili ostro stigmatizirani in več
let umaknjeni na družbeno margino.

Hirošima je imela pred začetkom druge svetovne vojne oko-
li 340.000 prebivalcev. V času bombardiranja, v katerem
je bilo popolnoma uničenih 70 odstotkov celotne mestne
infrastrukture, jih je bilo v mestu le še okoli 170.000. Rešilo
jih je – begunstvo.
Le nekaj tednov po začetku »atomske dobe« je japonski ce-
sar Hirohito podpisal predajo in druga svetovna vojna se je
dokončno končala. Japonska, imperialna sila, ki je poldrugo
desetletje sejala zlo po velikem delu Azije, je bila poražena,
strta in opustošena. A ceno so plačali – kot vedno – nedol-
žni ljudje, vojni zločin pa nikoli ni bil kaznovan. Nasprotno:
zmagovalna stran ga je slavila brez kančka dostojanstva, na
njeno stran pa se je v prvih letih po vojni postavilo tudi »mo-
derno zgodovinopisje«.
Ravno knjiga, ki jo imate v rokah, je poskrbela, da je širša
svetovna javnost spoznala, kaj se je dejansko zgodilo v do-
tlej neznanem japonskem mestu in kako se je zares končala
druga svetovna vojna.
Hersey se je v postapokaliptični Hirošimi srečeval s
preživelimi in osuplo poslušal njihove zgodbe, v katerih
ni bilo ne obsojanja in ne samopomilovanja.

Ljudje so množično umirali, tudi zato, ker ni in ni
bilo pomoči. Japonska je bila uničena, vojna je še trajala,
odpirale so se nove in nove rane, preživeli prebivalci stra-
teško izjemno pomembne Hirošime pa so umirali pri ži-
vem telesu. Dobesedno. V napadu je že prvi dan umrlo
65 izmed 170 zdravnikov, kolikor jih je premoglo mesto.
Večina ostalih je bila ranjenih. Od 1.780 medicinskih se-
ster jih je bilo 1.654 mrtvih ali tako hudo ranjenih, da so
same potrebovale pomoč, namesto da bi jo lahko nudile.
Proti bolnišnicam, ki niso bile do tal porušene, so se nekaj
dni po napadu kot zombiji zgrinjali umirajoči in krvaveči
ljudje. Ljudje, ki niso vedeli, kaj jih je doletelo. Ljudje, ki
so svojo prekleto usodo sprejemali tako stoično, da tega
preprosto ni mogoče racionalno razložiti.

Tanimoto je v časopisih
bral, da se ZDA in Sovjetska zveza vztrajno vzpenjajo po
strmih stopnicah zastraševanja. Oba s Čiso sta kot hibakuše
dobivala zdravstveno rento in imel je skromno pokojnino
Združene japonske cerkve. Živel je v prijetni hišici z radiem
in dvema televizorjema in imel vzdržljiv Mazdin avtomobil;
izdelan je bil v Hirošimi. Preveč je jedel. Vsak dan je vstal
ob šestih zjutraj in se eno uro sprehajal s svojim puhastim
psičkom Čikom. Nekoliko so mu pešale moči. Njegov spo-
min je tako kot spomin sveta postajal luknjast.

Duhovniki so izmenoma stopali na zaboj
in pridigali. Ker so imeli ljudje tako malo razvedrila, se je
vedno zbrala množica, celo nekaj panpan deklet, kakor so
rekli prostitutkam, ki so ponujale svoje storitve ameriškim
vojakom. Jeza številnih hibakuš, ki so jo sprva stresali nad
Američani, ker so vrgli bombo, se je zdaj komaj opazno
obrnila proti lastni vladi, ker je pahnila državo v prenaglje-
no in na propad obsojeno vojno. Pridigarji so govorili, da
je nesmiselno kriviti vlado; da je up japonskega ljudstva v
kesanju za grešno preteklost in veri v Boga: »Iščite najprej
Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to bo postavlje-
no pred vas. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel
sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«

Naslednje jutro je Šigejukiju telefonirala mama in mu po-
vedala, da se ji zdi oče čuden. Ko je prišel tja, je bil dr. Fudži
mrtev.
Zdravnikova vdova je nasprotovala obdukciji. Šigejukiju
se je zdela potrebna, zato se je zatekel k zvijači. Očeta je
dal odpeljati v krematorij; še isto noč so ga pri zadnjih vra-
tih odnesli in preselili v prostore Komisije za žrtve atomske
bombe na vrhu hriba vzhodno od mesta, ki so jo vodili Ame-
ričani. Ko so opravili avtopsijo, je šel Šigejuki po poročilo.
Očetove organe je našel razporejene po različnih posodah,
obšel ga je nenavaden občutek zadnjega srečanja in je rekel:
»Tukaj si, oto-čan – tukaj si, očka.« Pokazali so mu, da so
očetovi možgani atrofirali, debelo črevo je bilo povečano, v
jetrih pa je bila kot žogica za namizni tenis velika rakava
tvorba.
Posmrtne ostanke so upepelili in pokopali na zemljišču
templja budistične ločine Džodo Šinsu Lotusova noč blizu
materine družinske hiše v Nagacuki.

SLEDIL je žalosten konec zgodbe tega hibakuše. Družina se
je sprla zaradi njegove dediščine in mati je tožila sina.

Hirošíma je v preporodu v popolnoma novo mesto po
atomski bombi dobila enega od najbolj kričečih zabavišč-
nih središč na Japonskem – območje, na katerem so more-
bitne goste vabili in jim mežikali velikanski neonski napisi
z imeni pivnic, hiš z gejšami, kavarn, plesnih dvoran in
registriranih javnih hiš. Nekega večera je dr. Fudži, ki se
ga je prijel sloves puraboja ali plejboja, vzel mlečnozobega
dvajsetletnega sina Šigejukija, ki je bil takrat med napor-
nim študijem medicine začasno doma, s sabo v mesto, da
bi mu pokazal, kakšen mora biti pravi moški. Stopila sta
v stavbo z orjaškim plesiščem, ob katerem so na eni strani
stala dekleta. Šigejuki je povedal očetu, da ne ve, kaj naj
naredi; šibile so se mu noge. Dr. Fudži je kupil vstopnico,
izbral posebno lepo dekle in rekel Šigejukiju, naj se ji pri-
kloni, jo pospremi na plesišče in zapleše, kot ga je naučil
doma. Dekle je prosil, naj bo nežno z njegovim sinom, in
odnesel pete.