V resnici pa me je bilo strah, kot je človeka vsakič, ko se vrne v kraje svojega otroštva, strah, da bodo videti manjši, kar lahko pomeni samo dvoje: ali so se nam kraji zdeli veliki samo zato, ker smo bili mi sami majhni, ali pa smo postopoma izgubili čut za očaranost; obe spoznanji sta enako neprijetni.
"Podobno so začutili pozneje, ko so srečali še druge tovariše, ki so se bili podali v območje groze pod kmetijo. Tudi med njimi je večina nekaj izgubila – ali pa pridobila: nekaj nepredstavljivega in neopisljivega. Videli ali slišali ali občutili so nekaj, kar ni namenjeno človeku, in tega niso mogli pozabiti. Vendar pa se pri njih nikdar ni začela niti ena sama govorica – kajti tudi mali človek, slehernik ve, da obstajajo meje, ki naj jih ne bi človek nikoli prestopil."