Nekoč ji je neki starec na smrtni postelji tako živo opisal,
kako je nekoga zabodel v hrbet in ga gledal izkrvaveti, da se
jí je zdelo, kot da je priča dejanju. Čeprav morilec ni bil kri-
stjan, mu je sestra Sasaki povedala, da mu bo Bog odpustil,
in umrl je pomirjen. Neki drug starec je bil tako kot marsika-
teri kjušujski rudar pijanec. Držal se ga je sloves nizkotneža;
družina se mu je odrekla. V domu se je z usmiljenja vredno
vnemo trudil vsem ustreči. Prostovoljno je nosil premog iz
shrambe in nalagal v peč. Imel je cirozo jeter in opozarjali
so ga, naj ne sprejema dnevnega odmerka decilitra in pol
žganja, ki so g v Vrtu sv. Jožefa milostno odredili nekdanjim
rudarjem. A ga je vseeno pil. Ko je nekoč ob večerji bruhal
za mizo, mu je počila žila. Umiral je tri dni. Sestra Sasaki je
bila ves čas ob njem, držala ga je za roko, da bi umrl, vedoč,
da ji je v življenju kdaj ugodil.
Ugotovila je, da je njen največji dar sposobnost pomagati
mirno umreti oskrbovancem. V Hirošimi je po napadu vide-
la toliko smrti, videla je, kako nenavadno se vedejo ljudje,
ko jih smrt stisne v kot, da je zdaj ni nič več presenetilo
ali prestrašilo. Ko je prvič bedela pri umirajočem oskrbo-
vancu, se je živo spominjala noči kmalu po eksploziji, ko
je nemočna in v neznosnih bolečinah ležala na prostem ob
mladeniču, ki je umiral. Vso noč se je pogovarjala z njim
in se zavedela predvsem njegove prestrašene osamljenosti.
Zjutraj ga je videla umreti. Ob smrtnih posteljah v domu
je bila vedno obzirna do te grozne samote. Umirajočemu je
zelo malo prigovarjala, vendar pa ga je držala za roko ali se
ga samo dotaknila, in ga s tem pomirila, da je ob njem.
Bela krizantema, ki je lahko sprejela štirideset sirot, je sta-
la blizu ameriškega vojaškega oporišča; na eni strani je bilo
vadišče za vojake, na drugi pa hiše častnikov. Ko se je začela
korejska vojna, sta bili vojašnica in sirotišnica polni. Včasih
je kaka ženska prinesla dojenčka, katerega oče je bil ame-
riški vojak, ni pa povedala, da je mati sama – navadno jo je
priateljica prosila, naj zaupa otroka sirotišnici. Živčni mladi
vojaki, nekateri belci, drugi črnci, ki so se brez dovoljenja
izmuznili iz oporišča, so ponoči pogosto prihajali prosit, da
bi videli svoje otroke. Hoteli so občudovati njihove obraze.
Nekateri so našli matere in se poročili z njimi, čeprav morda
niso nikoli več videli otrok.
Sasaki-san so se smilili matere, med katerimi so bile pro-
stitutke, in očetje. Te je dojemala kot zbegane devetnajst ali
dvajset let stare fante, poslane v vojno, ki je niso imeli za
svojo, so pa kot očetje čutili prvinsko odgovornost – ali pa
so imeli vsaj slabo vest.
Hranila ga je samo s sladoledom. Kadar ga je kdo
prišel obiskat, je zmogel reči samo: »Hvala.« Padel je v komo
in 19. novembra 1977 je ta oseba, prizadeta v eksploziji, z
zdravnikom, duhovnikom in Jošiki-san ob postelji, globoko
vdihnila in umrla.
Pokopali so ga v spokojnem borovem gaju na vrhu hriba
nad noviciatom.
PATER WILHELM M. TAKAKURA, D.J.
POČIVAJ V MIRU
Patri in bratje iz nagacuškega noviciata so več let opažali, da
je na grobu skoraj vedno sveže cvetje.
Od takrat je bil priklenjen na posteljo. Jošiki-san ga je hra-
nila, mu menjala plenice, ki mu jih je naredila, in ga umi-
vala. Bral je Sveto pismo in vozne rede – edini besedili, je
povedal Jošiki-san, ki nikoli ne lažeta. Ugotovil je, kam se
je treba peljati s katerim vlakom, koliko stane hrana v jedil-
nem vagonu in kako presesti na tej in tej postaji, da prihra-
niš tristo jenov. Nekega dne jo je zelo vznemirjen poklical.
Odkril je napako. Resnico govori samo Sveto pismo!
LETA 1966 je moral pater Takakura zamenjati kuharico. Žen-
ski z imenom Sacue Jošiki, stari petintrideset let, ki je pred
kratkim prebolela tuberkulozo in je bila nedavno krščena,
so rekli, naj gre na pogovor v mukaiharsko cerkev. Ker so ji
navedli japonsko ime duhovnika, je osupnila, ko jo je poz-
dravil velik gaidžin, tujec, oblečen v prešito japonsko tuniko.
Obraz, ki je bil okrogel in zabuhel (gotovo zaradi zdravil),
jo je spominjal na dojenčka. In res se je v trenutku začelo
razmerje in kmalu preraslo v popolno medsebojno zaupa-
nje, v katerem je bila njena vloga dvojna: hčerinska in mate-
rinska hkrati. Zaradi njegove vse hujše nebogljenosti se mu
je ves čas podrejala; ljubeče ga je negovala. Njena kuhinja
je bila preprosta, on pa je bil siten. Rekel je, da jé karkoli,
celo japonske rezance, toda glede hrane je bil do nje oster
kot še do nikogar. Nekoč je omenil »pečen krompir« svoje
resnične mame. Poskusila ga je speči. Rekel je: »Ni tak kot
mamin.« Oboževal je ocvrte rakce in jih jedel, kadar je šel v
Hirošimo na pregled. Poskusila jih je ocvreti. Pritožil se je:
»Zažgani so.« V tesni jedilnici je stala za njim in za hrbtom
tako močno stiskala podboj vrat, da je barva sčasoma čisto
obledela. In vendar jo je hvalil, ji zaupal, se šalil z njo in se
ji opravičeval vsakokrat, ko se je razjezil. Zdel se ji je – pod
odrezavostjo, ki jo je pripisovala bolečinam – nežen, čist,
potrpežljiv, prijazen, duhovit in dober kot kruh.
Pater Hasegava je občudoval njegova prizadevanja, da bi izpeljal naturalizacijo do popolnosti, v marsikaterem pogledu pa se mu je zdel neomajno nemški. Kadar se je česa lotil in je naletel na oviro, je še toliko bolj rinil z glavo skozi zid, medtem ko bi jo skušal Japonec obzirneje zaobiti. Ko sta s Hasegavo nekoč skupaj jedla, je ta odklonil skledico z rižem, ki mu jo je ponudil gostitelj; dejal je, da je sit. Toda potem so prišle na mizo slastne kisle kumarice, ki pri Japoncih vzbudijo slo po rižu, zato je vendarle prosil za skledico. Pater Takakura je bil zgrožen (v gostovih očeh torej pravi Nemec): Kako lahko jé riž in kumarice, ko pa je presit, da bi jedel samo riž?
Patra Kleinsorgeja so še dvakrat za krajši čas sprejeli v to-
kijsko bolnišnico. Njegovi nemški jezuitski tovariši so me-
nili, da pri vsem svojem delu malo preveč misli na druge in
premalo nase. Onstran svojega trmastega občutka poslan-
stva je prevzel japonski smisel za enrio – odmaknil se je od
lastnega jaza in dal prednost željam drugih. Menili so, da se
utegne z dobroto do drugih dobesedno ugonobiti, da je pre-
več rücksichtsvoll, so rekli, preobziren. Kadar so iz Nemčije
prišla darila sorodnikov, je vse razdal. Ko je od okupacijskega
zdravnika dobil penicilin, ga je dal faranom, ki niso bili tako
bolni kot on (med številnimi drugimi težavami je imel tudi
sifilis, ki ga je menda dobil s transfuzijo med zdravljenjem v
bolnišnici; nazadnje so mu ga ozdravili). Z visoko tempera-
turo je poučeval katekizem.
Poleg dela mu je bilo najbolj v veselje, da se je včasih odpe-
ljal v Hirošimo, v kleti hotela Grand naročil kitajsko hrano
in po jedi prižgal cigareto znamke Mild Seven, na škatlici
katere je bilo zraven angleškega imena natisnjeno vljudno
japonsko opozorilo: »Zaradi zdravja bodimo previdni, da ne
bomo pokadili preveč.«
Zdaj se je že lahko soočil s Hirošimo, saj se je iz pušča-
ve ruševin iz leta 1945 dvignil pisan feniks; neverjetno lepo
mesto z več kot milijon prebivalci – samo eden od desetih je
bil hibakuša -, z visokimi sodobnimi stavbami na širokih z
drevoredi obdanih avenijah, polnih japonskih avtomobilov,
ki so imeli vsi angleške napise in so bili videti novi; mesto
stremuhov in uživačev s sedemsto triinpetdesetimi knjigar-
nami in dva tisoč tristo šestinpetdesetimi točilnicami.