| Žanr | biografski roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2005 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Oddih |
| Prevod |
Špela Mihelač |
| Ključne besede | 100-44 pr.n.št., caesar, caius iulius |
Max Gallo je po poklicu zgodovinar, a se je konec šestdesetih let odpovedal univerzitetni karieri in se posvetil pisanju. Biografski roman Julij Cezar je izšel leta 2003. Knjiga je izrazito pripovedno delo, le ta obravnava življenje Gaja Julija Cezarja, ki je razširil rimski imperij onkraj tedaj predstavljenih meja. Zgodba o možu, ki na poti čez krvava bojišča in po stopniščih slave in priznanj ostaja sam s svojo osebnostjo. Charles Luis de Secondat Montesquieu je v delu, Razmišljanja o vzrokih za veličino in propad Rimljanov, v devetem poglavju, zapisal: »Veliko razpravljajo o Cezarjevem bogastvu; vendar se je ta izredni mož s toliko izjemnimi vrlinami, brez ene same pomanjkljivosti – čeprav je morda imel marsikatero hibo -, da bi se dokaj težko pripetilo, da ne bi zmagal, ne glede na to, kateri vojski bi poveljeval, in da ne bi vladal, ne glede na to, v kateri republiki bi se rodil.« Julij Cezar je roman, ki z izjemnim pripovednim žanrom pritegne tako zahtevne strokovne bralce kot tudi ljubitelje rimske zgodovine.
Objavljeno: 06.11.2020 14:08:58
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:03
Svetonij, pisec dela De vita Caesarum, je zapisal:
»Ranili so ga triindvajsetkrat, od prvega udarca pa ni niti zaječal; spregovoril ni niti besede… Morilci s se brezglavo razkropili. Dokaj dolgo je ležal na tleh brez življenja, nato pa so ga položili na nosila, s katerih mu je visela ena roka. V njegov dom so ga odnesli trije navadni sužnji …«
»Umrl je v svojem šestinpetdesetem letu. Priporočili so ga bogovom … V času prvih iger, ki jih je cezarju v čast po njegovi apoteozi priredil njegov naslednik Avgust, se je okoli enajste ure prikazal komet in žarel sedem dni zapored. Verjeli so, da gre za Cezarjevo dušo, ki potuje v nebo. Zato ga slikajo z zvezdo nad glavo.«
»Odločili so se zazidati kurijo, kjer so ga umorili, marčeve ide so poimenovali “Očetomorni dan”, senatu pa so za vse večne čase prepovedali shode na ta datum.«
»Med njegovimi morilci ga nobeden, ali pa le redki, preživel več kot tri leta in nobeden ni dočakal naravne smrti, nekateri so si sodili z istim bodalom, s katerim so si ga drznili napasti.« (str. 374-375)