| Žanr | kriminalni roman |
| Narodnost | švedska literatura |
| Kraj in leto izida | Tržič, 2020 |
| Založba | Učila International |
| Prevod |
Danni Stražar |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Izguba otroka, Kriminalna psihologija, Morje, Policija, Starševstvo, Švedska, Umetniška fotografija |
Susanne Janson, avtorica vrhunske skandinavske kriminalke Zimska voda, je bila svobodna fotografinja in novinarka. Zgodba govori o Martinu in Alekxandri, ki živita v stari ribiški koči na otoku Orust na zahodni obali Švedske. Adam, njun sin, je star tri leta. Imata še hči, Nellie, staro nekaj mesecev. Za konec tedna Alexandra z Nellie in svojo sestro za vikend odpotuje v København, Martin in Adam ostaneta doma. Onadva naj bi prijeten konec tedna začela s piknikom ob morju. Ko se ravno odpravljata proti obali, zazvoni telefon, Martina kliče oče. Ker se Martin oglasi na telefon za minuto pogleda stran in Adama ni nikjer več. Na otoku Orust prebiva tudi umetniška fotografinja Maya, ki se za leto dni preseli na Orust, kjer se tudi zaljubi. Maya se trudi in pripravlja novo fotografsko razstavo. Morje v različnih delih dneva, ob različnih vremenskih pogojih, je postalo njena priljubljena motivika. Včasih pa je Maya kot fotografinja sodelovala tudi s policijo. Ko izve za Adamovo izginotje, se ne more upreti. Skupaj z Martinom prideta do srhljivih odkritij. Knjiga čudovito prikaže, kako težka je izguba otroka ter na kako različne načine se z izgubami soočamo. Nikdar pa ne smemo obupati. Kdo ve, morda pa se kdaj pa kdaj kakšna zgodba o izginotju le srečno konča. Pazite, da se tudi vašim otrokom kdaj ne zgodi, da jih bo morje nekega mrzlega januarskega dne zvabilo k sebi in jih pripravilo do tega, da bodo padli v globino. Morda se nikoli več ne bodo vrnili.
Objavljeno: 08.10.2020 10:32:04
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:42:39
“Prvo obdobje je bila neprodušna tema, brezno. Nenehno je zvonil telefon, prihajala so elektronska sporočila in esemesi in Martin je izključil telefon, ni želel stika z nikomer, ne z znanci, ne z nezanci. Novinarji, sosedje in radovedneži so se zbirali pred njegovo hišo in na cesti je bila parkirana cela vrsta avtomobilov z logotipi časopisov ter radijskih in televizijskih kanalov. Izginotje otroka je odmevalo v medijih. Martin je zagrnil vse zavese v hiši. Ali je bil sam ali pa je bila v temi tudi Alexandra, ni vedel, ni je namreč ne videl ne slišal. Bilo je, kot da je izginila iz njegovega življenja hkrati z Adamom. Ni se trudil, da bi našel nekaj, česar bi se oprijel, samo padal je, kot da bi hotel videti, kako daleč je mogoče pasti. Ves odpor je izginil. Nekako je bilo to prijetno, kot da bi izpustil oprijem in še sam umrl. Njegovega telesa se je polastila tesnoba, mučila ga je noč in dan v svojem lovu za odgovori in krivdo, dokler mu ni zdravnik po tem, ko ga je poklical, predpisal zdravil, nato pa je tesnoba čez noč izginila. Namesto nje je doživel nekakšno obratno fantomsko tesnobo – vedel je, da je prisotna, le čutiti je ni mogel.” (str. 53)
