Noč živih Židov

»Zdravnik. Že bi se ga skoraj razveselil, vendar se mi je zazdel majčkeno predvojni in preveč bled. Snel si je klobuk, slekel suknjič čudnega kroja, si zavihal rokave, prosil za lavor s toplo vodo, gazo in milo. Odprl je usnjeno torbo, vzel ven zavitek s priborom. V oči mi je padel skalpel, pinceta in steklena injekcija. Doktor ni kazal nobenih čustev. Umil si je roke v lavorju. Segel je po skalpelu in z gibom virtuoza izrezal največji mehur na dedkovem licu skupaj z lepim kosom telesa, potem pa pinceta, iz torbe kozarček, krvavo črevce v kozarček, pokrovček, skozi nastalo luknjo so se videli starčevski jezik in dlesni; strmeč omamljen sem šele čez hip zaslišal, da Nostromo stoka in hrope od bolečine. Pločevinasta škatlica, iz nje igla in ampula, vse zelo spretno; zdaj injekcija, »malo bo bolelo«, igla se je skozi levo veznico zapičila pod očesno zrklo. Dedka so stresli krči.
»Kakšna injekcija je to?« se je zdrznila vnukinja.
Strašno pekoča,« ji je z zaupnim šepetom pojasnil gospod doktor.
»Mu bo to pomagalo?«
»Dvomim. Samo malce se igračkam s tem.« Umil si je roke. Si oblekel suknjič, si pokril klobuk, vzel torbo v roko.« (str. 44 – 45)