Izpovedi maske

Avtobiografski roman analizira otroštvo in mladost kontroverznega japonskega pisatelja, predvsem njegovo spolno prebujenje in odkritje homoseksualnih nagnjenj. Že kot dojenčka si ga je prilastila čudaška in bolehna babica, ki ga je vzela njegovim staršem in ga patološko varovala pred njihovim vplivom vse do dvanajstega leta. Že zgodaj je začutil v sebi nagnjenost do literature. Ker ga je babica prikrajševala za igro z drugimi otroci, se je zgodaj naučil brati in se zatekal v zgodbe. V njih so ga privlačili predvsem razni morbidni elementi, užival je pri vizijah mrtvih princev, pa tudi lastne smrti, ki si jo je nadvse rad predstavljal. Svoje spolne usmerjenosti se je zavedel relativno zgodaj, nekje po dvanajstem letu starosti, ko je ejakuliral ob reprodukciji slike Svetega Sebastijana, ki prikazuje mučenega, a še vedno lepega mladega rimskega vojaka in ki krasi tudi naslovnico te izdaje. Jukio Mišima je pisateljev psevdonim, pod katerim je pri šestnajstih objavil svojo prvo kratko zgodbo in katerega je ohranil tudi pri svojem nadaljnjem zelo plodnem literarnem ustvarjanju. Kasneje je Mišima, v otroštvu in mladosti zelo slaboten, začel negovati kult telesa, dvigovati uteži in se oblačiti v usnje. To na novo porojeno možatost je povezal z nacionalizmom, se obdal s krogom somišljenikom in začel križarsko zagovarjati stare japonske vrednote. Takšno ravnanje je sodu izbilo dno leta 1970, ko je z majhno skupinico vdrl na Poveljstvo samooobrambnih sil. Ker akcija ni uspela in je izzvala le posmeh, je Mišima z obrednim samomorom ekscentrično končal svoje življenje.