Dobre knjige
3014 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Hvala za škarje Očem prijazna knjiga E-knjiga knjigarna Bukla
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
3,0
Št. ocen:1









Tina Bilban

Hvala za škarje

Dob, Miš založba, 2019

Št. strani: 191


Žanr: filozofski roman, moderni roman

Narodnost: slovenska književnost

Literarno delo v znanstvenem okolju

Meta, doktorica filozofije s tremi otroki, ima luskavico, ki pri vsakem porodu napade njene sklepe. Hana, mlada in zagnana znanstvenica ostane brez službe, ko ji ne odobrijo prodornega, a etično spornega projekta. Maša in njen partner sta oba prenašalca genske bolezni, ki vpliva na plod in ogrozi njeno nosečnost. Vsaka od protagonistk se s svojo zgodbo srečuje z dognanji sodobne znanosti, ena s filozofske, druga z znanstvene in tretja s čisto človeške, izkustvene plati. Vse tri tematike se prepletajo skozi roman, kjer se opazi avtoričino poznavanje le-teh – Tina Bilban je namreč diplomantka filozofije in doktorica primerjalnih ved, goji pa tudi veliko zanimanje za znanost. Ena od posebnosti romana je naključno prepletanje oseb ter različnih pogledov na isto stvar ter nenehno prehajanje iz pogovornega jezika v strog, knjižni jezik. Ta bralca pobližje seznani z osebo, o kateri trenutno teče zgodba – prek jezika, ki je zelo živ, spoznamo različne svetove, iz katerih prihajajo glavni junaki. Osrednja tema romana se dotika pomembnih vprašanj s področja razvoja genetike in posledično možnosti zdravljenja različnih genskih okvar (z metodo CRISPRC oz. tako imenovanimi „genskimi škarjami“). Roman odpira več eksistencialnih in etičnih vprašanj - kdo smo, kam gremo in kako daleč lahko posegamo v mati naravo, preden se ta obrne proti nam?



Odlomek iz knjige

»Znanost je del družbe in med njima je ves čas neke vrste debata. Odvisni sta druga od druge. Družba usmerja znanstvene raziskave, določa, kolk denarja gre zanje, in zrihta ta denar, znanost pa spreminja svet, pa tud družbo, ki živi v tem svetu. In v tem dialogu med znanostjo in družbo je filozofija zelo pomembna.
Zakaj?
Ko se na primer ta dialog zatakne, lahko filozofija od zunaj pogleda, zakaj se je. … A gre za to, da ima družba morda probleme sama s sabo, pa zato zavrača novo znanje. Ali pa tega novega znanja ne razume. Mogoče ga sploh noče razumet. Se ga boji. In tuki spet lahko pomaga filozofija. Pomaga razložit. Pokaže družbi, da ga serje. Da zavrača stvari iz napačnih razlogov.«

(str. 111-112)

Cobiss povezava
Hvala za škarje - Biblos



Predmetne oznake: Znanost, Gensko izražanje, Genska terapija, Znanstvenice, Bolezni


Prispeval/-a: Miša Javornik, Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec
Objavljeno: 4.6.2019 11:43:58
Zadnja sprememba: 27.8.2019 11:21:34
Število ogledov: 434



Kritike

 


V romanu Tine Bilban sledimo trem junakinjam, vsaki v nekoliko drugačnem časovnem obdobju. Meto spoznamo aprila 2014, ko pričakuje tretjega otroka, aprila 2016 spoznamo Mašo, h kateri se pravkar priseli njen partner Sven, leta 2023 pa se začne zgodba znanstvenice Hane, ki je pravkar prejela sredstva za svoj novi ambiciozni znanstveni projekt.


 


Zgodbe junakinj se nato v nadaljevanju povežejo z isto, precej specifično temo: vse junakinje se na tak ali drugačen način srečajo z napredno metodo genetskega zdravljenja CRISPR-Cas in etičnimi vprašanji, ki se ob tej metodi zastavljajo. Meta, ki je svojo znanstveno poklicno pot zaradi otrok bolj ali manj postavila na stranski tir, se zaradi razpisa znanstvenega portala FQX posveti eseju o filozofskih in etičnih vidikih uporabe CRISPR-ja. Hana v okviru svojega projekta preizkuša metodo na človeških zarodkih, ki imajo okvarjen gen DHCR7: ta ima, če otrok okvaro prejme od obeh staršev, mnoge telesne in duševne posledice, ki življenje bodisi močno otežijo bodisi onemogočijo. Metoda CRISPR-Cas predstavlja prav tiste naslovne „škarje“, s katerimi bi lahko okvarjeni gen, če bi znanost dovolj napredovala, „izstrigli“ iz molekule DNK. Maši in Svenu pa se zgodi ravno pravkar opisana nesreča: ker sta nevede oba prenašalca okvarjenega gena, je že v maternici močno prizadet njun prvi otrok, zato se odločita za splav. Sven se ob tem zaveda tudi nove metode, ki bi lahko bila na voljo že čez nekaj let, a je sedaj žal še ni.


 


Roman torej predstavlja zanimivo, hkrati pa precej jasno definirano temo. Medtem ko se nekatera romaneskna dela ukvarjajo s širokimi tematskimi polji, z večnimi temami človeške eksistence in tako dalje, je osrednje vprašanje Škarij precej jasno: ali naj začnemo uporabljati novo medicinsko metodo? Kakšni so etični pomisleki? Kakšne so družbene in praktične prepreke na poti do tega cilja? S tako jasno usmeritvijo nas vprašanje nekoliko spominja na pregovorni whodunnit žanrske literature, tej pa se Škarje približujejo tudi z dostopno pripovedjo in dialogi, ki bralcu bržkone vzbudijo pričakovanja, da bo delo temeljilo predvsem na svoji fabuli in da se bo zdaj zdaj nekaj usodnega, radikalnega zgodilo.


 


Kljub temu pa se tovrstna bralska pričakovanja ne uresničijo. Meta v teku romana piše svoj esej in se ukvarja z otroki, nazadnje pa lahko del njenega sestavka tudi preberemo. Znanstvenica Hana na ključni točki raziskave izgubi finančno podporo fundacije, ki jo je financirala doslej, posledično pa izgubi tudi pozicijo na svojem inštitutu, zato išče novo smiselno delovno mesto, dokler ga nazadnje ne najde v Zürichu. Pred nami se na ta način izriše pomanjkljivo delujoča znanstvena skupnost, predvsem domača, zgodbi o Haninih težavah pa je dodanih še nekaj osebnih pasusov – denimo junakinjin odnos z očetom ali njeno poznanstvo z britanskim znanstvenikom, ki se na zadnji strani zgodbe spreobrne v razmerje – a se zdi, da so ti pasusi dodani bolj nekako zaradi občutka, da v romanu pač morajo biti, hkrati pa ostajajo na ravni nastavkov in ne vodijo v poglobitev, pomenljivo povezovanje ali kaj drugega, kar bi jih preseglo. Kot nekakšni poskusi bolj ko ne obvisijo v zraku, niti Metina niti Hanina zgodba pa ne prinašata radikalnih zgodbenih zasukov.


 


Najbolj zaostrena od vseh treh je najverjetneje zgodba Maše in Svena, ki se po nekajmesečni krizi po splavu odločita za postopek, pri katerem zarodke, preden jih vstavijo v maternico, analizirajo in ugotovijo, ali je kateri od njih ušel pogubni kombinaciji genov. Tehnologija CRISPR-Cas bi lahko nekega dne precej bolj učinkovito rešila problem te in podobnih bolezni, a ker to še ni mogoče, sta Maša in Sven obsojena na postopek, ki se vleče zelo dolgo in ju psihično močno izčrpava, dokler se jima nazadnje le ne posreči.


 


Z njuno zgodbo lahko najbrž večina bralcev sočustvuje – oziroma lahko, rečeno bolj natančno, razume, da gre za položaj, ki nikakor ni lahek, in realno stisko, ki jo doživlja marsikateri par. Jasno je predstavljen tudi sam medicinski postopek, v smislu deskripcije je romaneskni svet prepričljiv. Vendar pa se, gledano z vidika pripovedne učinkovitosti, vendarle zdi, da zgodba nesrečnega para le preveč zvesto sledi kar najbolj ustaljenim tirnicam. Glede na to, da se zgodbe treh junakinj dogajajo v treh različnih časovnih obdobjih, med drugim tudi v prihodnjem desetletju, bi lahko na začetku romana upravičeno pričakovali, da bo roman zaplaval v vsaj malo znanstvenofantastične vode: dozdeva se nam, da bo par na neki točki dejansko soočen z dilemo, ali naj se posluži novega medicinskega postopka, kljub temu da je ta trenutno še nepreizkušen in prepovedan. Seveda smo pripravljeni tudi na to, da nam bo roman morda še bolj spodmaknil tla naših pričakovanj in odšel v smer, ki je nikakor nismo bili sposobni predvideti; namesto tega pa Škarje uberejo precej običajno pot, ki najverjetneje le redkokoga preseneti.


 


Ko se oziramo po uspešnih literarnih delih, seveda težko zagovarjamo ozko perspektivo, po kateri bi morala literatura vedno in povsod ponujati živahne dialoge ali zgodbo, ki vleče; po tem mnenju, ki ga razširjajo tudi nekateri pripovedniki, bi se moral bralni doživljaj čimbolj približati doživetju kakšnega gledalcu prijaznega, ne preveč eksperimentalnega filma. Vendar pa je polje literature dovolj široko, da se lahko na njem znajdejo tako dela, ki silijo k obračanju strani s svojim dogajanjem, kot tudi dela, ki se po kriteriju dogajalnosti „komajda pomaknejo naprej“ in le počasi meandrirajo. Seveda pa od slednjih zahtevamo neko drugačno vrednost – bodisi ostro pripovedovalsko „oko“, ki navrže vrsto lucidnih opazk o izbranem romanesknem miljeju, bodisi resnično mnogostrano prikazano osrednjo problematiko dela, bodisi kaj tretjega ali četrtega (ali pa, še najraje, kar čimveč teh lastnosti skupaj.) Roman Hvala za škarje ponuja nekoliko drugačno, ne povsem delujočo kombinacijo: po eni strani vzbuja pretežno žanrski literarni vtis in z njim povezano pričakovanje, da bo navdušil predvsem na ravni svoje fabule, nazadnje pa se izteče zgolj v spremljanje treh junakinj in njihovih ne posebej presenetljivih življenjskih poti: brez zaostrenih dilem, brez pogumnih in radikalnih odločitev in brez posebnih preobratov. Razmeroma dolgi opisi Metinega družinskega življenja ali dialogi, ki predvsem podajajo argumente, ne zapletajo ali odpletajo pa odnosov med liki, se zdijo ob odsotnosti pripovednih presenečenj bolj kot nekakšen romaneskni prosti tek.


 


Ob koncu branja se zato roman Hvala za škarje zdi predvsem literarizirana razprava, pri čemer ni povsem jasno, ali je bila literarizacija osrednjega vprašanja docela nujna. Ne glede na to je roman kvaliteten prikaz zapletenih znanstveno-družbenih vprašanj, ki jih je – ob drugih načinih – smiselno načeti tudi z literarnim delom. Poleg prikaza problema tehnologije CRISPR-Cas s treh različnih vidikov – filozofsko-esejističnega, osebnega in z vidika praktičnih preprek, ki jih predstavljata znanstvena in širša družbena skupnost – lahko med kvalitete romana prištejemo tudi prepričljivo ujet pogovorni register protagonistov, prav tako prepričljivo literarno upodobitev sodobnega zahodnega življenja – z vseprisotnostjo interneta in klepetalnicami socialnih omrežij vred – ter prepričljive opise družinske dinamike in otroške psihologije, ki so, čeprav nekoliko šibko povezani z osrednjo zgodbeno linijo, sami po sebi lucidni in kratkočasni.


 


 


 


 

Žiga Rus, 17. november 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.