Kitajska, dežela razdalj, in jaz

Celje, Antika, 2018

Št. strani: 201

Žanr: potopisni roman, spomini

Narodnost: slovenska književnost

Peter Zupanc že skoraj deset let živi in dela na Kitajskem. Sprva je tja odšel kot turist z vodnikom v roki, brez posredovanja turističnih agencij, brez znanja jezika in rezerviranih hotelov. V naslednjih letih se je sam pričel učiti prvih besed in pismenk, Kitajce pa je pričel poučevati angleščino. Raziskoval je to ogromno in raznoliko deželo, še zlasti podeželje in življenje narodnih manjšin. Peter je trenutno edini Slovenec, ki živi v šest milijonskem mestu Nanning. Njegova knjiga se je uvrstila med tri finalistke za nagrado krilata želva za najboljši slovenski literarni potopis 2018.

Odlomek iz knjige

Še tako mala kitajska mesteca vedno premorejo vsaj dve glavni avtobusni postaji. Ena je namenjena prevozom do večjih mest. Druga je namenjena lokalnim prevozom do bližnjih vasi, kar pomeni morda do pet ur stran. Kilometri niso nujno merodajen podatek, ker so poti težje in vijugave. Na tej drugi avtobusni postaji ponavadi najdete tiste slavne mini avtobuse s približno dvajsetimi sedeži, v katerih se nazadnje na vožnjo odpravi šestdeset ljudi in petnajst živali, plus prtljaga na strehi. Tete prodajajo karte. Ponavadi jih težko ločiš od potnikov. Okoli trebuha imajo navezano pasovno denarnico in v glavo vsajen neverjeten spomin. Kondukterke, skoraj vedno so ženske, si morajo ob nenehnem prerivanju potnikov in gneči, ki jim včasih ne dovoljuje prehoda iz enega dela vozila v drugega, zapomniti, koliko je kdo plačal. Pa vseeno zmorejo. In zdi se, da jih nihče ne goljufa. Ali pa vsi že vedo, da je goljufija nemogoča.

(str. 61)

Ključne besede: POTOPISI

Prispeval/-a: Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina
Objavljeno: 29.4.2019 14:16:45
Zadnja sprememba: 29.4.2019 14:18:45
Število ogledov: 2036