Dobre knjige
2997 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Krka pa teče naprej
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Jože Dular

Krka pa teče naprej

Ljubljana, Mladinska knjiga, 1983

Št. strani: 435


Zbirka: Nova slovenska knjiga
Žanr: domačijski roman, kmečki roman

Narodnost: slovenska književnost

Pisatelj je v romanu Krka pa teče naprej najprepričljivejši pri opisovanju nekdanjega kmečkega življenja ter pri besednem slikanju pokrajine ob Krki. Osrednja vsebinska nit romana je zgodovinska kronika o pisateljevi ugledni rodovini. Čeprav gre za leposlovje, se pri pisanju opira na dokumentarno gradivo iz družinskega arhiva. Časovni razpon dogajanja je zelo širok, začenja se s pisateljevim prapradedom, spremljamo pa življenjsko pot štirih ali petih zapovrstnih rodov od Napoleonovih časov do zadnje četrtine 20. stoletja, skoraj sago o družinskem življenju ter gospodarskem in družbenem vzponu ugledne vavtovške rodovine. Glavnina dogajanja je sicer zgoščena v Vavtovcu, razširi pa se vse do Novega mesta, Ljubljane in celo v tujino, na Dunaj, kamor zanese življenje enega zadnjih lastnikov Štularjevega mlina. Pisatelj je ob prapradedu, pradedu, dedu in očetu Štularjeve rodovine živo opisal tudi njihove družinske člane, pa vaške sosede in druge osebe, katerih poti se tako ali drugače križajo z njihovo (škrjanški stric Jožef, revolucionarni meksikanar Drejc, slikarja Goldenstein in Kambič, pisatelj Trdina, pesnik Kette). Pri prikazovanju dogodkov ter opisovanju narave in oseb uporablja lokalne besede, starinske izraze in duhovita ljudska rekla, vse to pa naredi jezik živ in ustrezen času, ki ga opisuje ter naredi branje tekoče.



Odlomek iz knjige

Mete, mete sneg v Vavtovcu. Dan za dnem se vse globlje pogrezajo vanj hiše in bajte, ljudje in živali. Še celo farovž in cerkveni stolp lezeta v sneženi puh.
Potem se uvremeni. Čez dan sije sonce, ponoči luna in zvezde. Pritisne mraz. Vse ostrejši je in po cimetu diši. Živo srebro zleze globoko pod ničlo. V hosti poka drevje in zajec išče svojo mater.
V Vavtovcu pa se čas premika počasi, kot oblaki, ki včasih lezejo prek Srobotnika, kot voda, ki se kristalno čista in mrzla toči čez jez ali polzi med skalami in mokričnikom, ovešenim z ledenimi curki. Dolge, rjavkaste sveče visijo s hišnih napuščev, zrak je rezek, in dim, ki je nad šijo oblezel kose svinjskega mesa, se leno vleče izpod slamnatih streh. In še vrane so tu, divje gosi, ki včasih v klinu režejo nebo, pa vidra, pisani vodomec in drobni palček, ki motovili med golim grmovjem.

(str. 383)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: rodovni roman, kmečki roman


Prispeval/-a: Gabriela Grlica, Ljudska knjižnica Metlika
Objavljeno: 29.11.2018 10:18:47
Zadnja sprememba: 29.11.2018 11:20:23
Število ogledov: 320