Branko Petauer

Puščavska vrtnica

Celje, Celjska Mohorjeva družba, 2017

Št. strani: 260

Zbirka: Slovenske večernice
Žanr: zgodovinski roman

Narodnost: slovenska književnost

Ozemlje Sirije je zibelka nekaterih najstarejših civilizacij in krščanstva ter bogate zgodovine, katere del je doslej spregledana kraljica Zenobija. Iz spanja jo obudi pero cistercijana patra Branka Petauerja, ki je, očaran nad smelostjo, razgledanostjo in srčnostjo te vladarice. Po »potovanju v Damask« (in istoimenskem potopisno-romarskem romanu) je svoj fotoaparat zamenjal za tipkovnico. »Posnel« je dogajanje v 3. stoletju našega štetja, deloma na podlagi raziskav, deloma domišljije. Avtorju uspeva, da nas popelje v premožno krščansko družino iz Tarza, sicer rojstnega kraja apostola Pavla, kjer oče pravkar prenaša svoj trgovski posel s pergamentom na sina Johanana. Uspeva mu, da z njim pripravimo popotno prtljago, zajahamo kamele in se odpravimo s karavano v Palmiro, obsežno in cvetoče-razvijajočo se sirsko oazo. Poleg smo, ko spozna svoje, že izkušene puščavske sopotnike, vladarico Zenobijo in njeno služabnico Šošano, v katero se, mimogrede, tudi zaljubi. Poleg smo, ko se Zenobija bori z Rimljani, ko jo ti prestrežejo med begom in ko svoja zadnja leta preživi v ujetništvu ter sprejme krščansko vero. Zgodba je linearna in predvidljiva, hkrati ima zelo počasen tempo, kar pomeni, da lahko bralsko obupamo, a dobro je vedeti, da nas avtor vabi k drugačnemu branju oz. razmišljanju, meditaciji, opazovanju podrobnosti. Vabi, da odrinemo »na globoko«. Prestavi nas v takratni tempo življenja, dobimo pravi analogni izziv, torej "odklop". Jezik je duhovno bogat in kultiviran kot so verjetno bili takratni opisani sodobniki. Ob zgodbi izvemo ali utrdimo znanje o trgovskih poteh, o širjenju znanja in novic preko trgovcev (npr. prepisi Aristotela), o pergamentu in papirusu, pa dišavah, blagu, vrtnicah, o preživetju v puščavi, o prvih Kristjanih. Knjiga kot časovni stroj.

Odlomek iz knjige

Ko je bilo vse besedilo prepisano, so zvitke dokončno izdelali posebni mojstri. Iz dragocenega lesa so izdelali posebno škatlo in vanjo položili zvitek z besedilom. Škatle so bile običajno dragoceno in umetniško okrašene, pa tudi pergamentni zvitek so na zadnji strani pogosto obšili z dragocenim blagom, da so šivi še manj poškodovali besedilo.

(str. 88)




Ključne besede: SLOVENSKA KNJIŽEVNOST


Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 15.12.2017 17:58:30
Zadnja sprememba: 15.12.2017 20:05:58
Število ogledov: 2052

• facebook
• twitter
• linkedin