Andrej Volos
Vrnitev v Pandžrud
Ljubljana, Cankarjeva založba, 2017
Št. strani: 445
Prevod: Simon Dobravec
Zbirka:
Moderni klasiki
Žanr:
biografski roman,
filozofski roman,
zgodovinski roman,
življenjepis / biografija
Narodnost: ruska književnost
Glasba sama preide v besede, če so le pravilno razpostavljene.
Vrnitev v Pandžrud je biografski kulturno-družbeno-zgodovinski roman, v katerem spremljamo življenjsko usodo perzijskega dvornega pesnika Rudakija (Abu Abdullah Džafar), živečega v 10. stol. na dvoru razsvetljenega buharskega emirja Nazra, s katerim sta delila podoben svetovni nazor, versko širino in strpnost, kar oba plačata z izgonom, pesnik celo z odvzemom vida. Rudakija, Carja poetov, nova oblast izžene in ga obsodi, slepega in oslabljenega, na utrudljivo vračanje v rojstno mesto. Spremljevalcu, ki mu ga dodelijo, skozi monologe izpoveduje svojo življenjsko zgodbo in ob tem spoznava svoje šibkosti, ki jim je podlegel na krilih slave in lagodnega življenja. Spominjanja, ki jim sledimo, so versko razsvetljena ('za različnimi liki religij se skriva en sam Bog') in filozofsko obarvana z nazornimi razglabljanji o pravičnosti, dobroti, smislu, resnici; govora je tudi o pesništvu, o jeziku in ustvarjanju. Izjemen roman, ki nam prepričljivo, barvito in v dinamičnem ritmu pripovedi predoči kulturno-zgodovinski izsek stare Perzije in eno tistih literarnih del, ki bi jih bilo potrebno zaradi vsestransko razsežne globine sporočilnosti prebrati vsaj dvakrat. Ob vsem naslanjanju na zgodovinsko-etnografsko pletivo in večni aktualnosti obravnavanih spremljevalnih problematik pa je avtor, kot sam pravi, ob pisanju želel poudariti predvsem, da 'najpomembnejša čustva, želje in hrepenenja ljudi skozi stoletja ostajajo nespremenjena'.
Odlomek iz knjigeDžafar se je ves čas nehote oziral – s pogledom ni mogel zajeti vseh tistih čudežnih pojavov, ki so ju z vsakim korakom tesneje objemali, se nenehno spreminjali in se prelivali. Morda zaradi neprestane noči v prenočišču, kjer sta postala žrtvi neštetega števila tamkajšnjih stenic, ali pa je bilo to, kar sta videla, res vredno njunega navdušenja, a Džafarja je ves čas prežemala neutemeljena vzhičenost. Zdaj si je želel peti, jezditi v galopu, sneti kapo z glave in jo vrteti nad seboj. / Ozke ulice, na katerih so stale neštete hiše
(nekatere od njih so bile prav čudne – večnadstropne, z galerijami in stolpi), so vodile k trgom, ki so na svojih dlaneh ponosno držali praznična zrcala sinjih ribnikov, svetle kupole džamij in zveneče trobente opečnatih minaretov. Na tak način je dolgo sanjani Samarkand vstal iz domišljije in se razraščal v sedanjost, tako kot v domišljiji rastejo sanjska in pravljična mesta. Oslepljujoče bleščeč se je višal in se nezadržno širil, ob tem pa je med svojim vladanjem in reševanjem usod bučno rohnel.
Nagrajena knjiga:
Ključne besede:
PERZIJSKA KNJIŽEVNOST,
ISLAMSKA UMETNOST,
KULTURNA ZGODOVINA,
PESNIKI
Prispeval/-a:
Renata Vidic,
Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 18.9.2017 7:14:18
Zadnja sprememba: 5.4.2019 11:19:26
Število ogledov: 2605