Dobre knjige
3027 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

V tvojem objemu je prostor zame
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Taja Kramberger

V tvojem objemu je prostor zame

Ljubljana, Center za slovensko književnost , 2014

Št. strani: 255


Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

Taja Kramberger (1970), pesnica, prevajalka, esejistka, doktorica zgodovine in zgodovinske antropologije, široko angažirana na družbenem področju, trenutno živi v Franciji in dela na polju literature in družbenih znanosti. Je znanstvenica, ki je sodelovala pri več znanstvenih projektih in na mednarodnih kolokvijih. Njena pesniška osebnost, neizprosnost znanstvenice in humanistična drža so široko zarezali v slovensko pesniško, znanstveno, družbeno in politično dogajanje. Preširoko in pregloboko, da se ne bi bila vzburkala slovenska grabežljiva, zamerljiva, ksenofobna, prodana družba, jo markirala ter pritisnila ENTER. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz zgodovine in absolvirala študij arheologije. Na fakulteti za humanistične študije v Kopru je doktorirala iz zgodovine in zgodovinske antropologije. Poezijo in znanstveno literaturo prevaja iz štirih jezikov: francoščine, italijanščine, španščine in angleščine. Njena poezija (izdala je deset pesniških zbirk) je prevedena v več tujih jezikov. Leta 2007 je prejela Veronikino nagrado za pesniško zbirko Vsakdanji pogovori. Njen opus je ogromen, najbrž za premnoge zavist vzbujajoč in nerazumljen. Zato: preberite spremno besedo Alenke Jovanovski na zavihku in Avtoričino opombo na koncu njene najnovejše pesniške zbirke V Tvojem objemu je prostor zame. Toliko na kratko o intelektualki, ki se je očitno preveč naravnost, predvsem pa po svoji meri zelo odmevno dotaknila bolečih točk slovenske vsakdanjosti. Je bilo zrcalo krivo ali podoba? Že v naslovu pesniške zbirke, ki jo predstavljamo, je začutiti nadih liričnosti. Objem je prostor in je bližina, naklonjenost in predanost, pribežališče pred tistim »zunaj« in izvir moči. Pri Taji Kramberger je vse to hkrati, a asociativno še veliko več. Zbirka je obširna in stran za stranjo preseneča bralca. Avtoričin miselni tok je neumoren. Direkten. In biča. Bolečina je bila prevelika, da bi presahnila in otopela. Kdor je skusil, pač ve. Razgaliti resnico za ceno sebe, se ne onegaviti pred nizkim pragom, ki bi pomenil varljivo oddahnjenje. …Biti moraš sredi tega, / kar ustvarjaš, …/ Tvoja koža mora biti / v plamenih, / tvoje dlani razžarjene./ Biti moraš, str. 59 …Pesem potuje skozme, / preden pride ven: / v mojih prstih se zbira, / kroži po krvnem obtoku, …/ Noč je moje platno, str.93. Taja Kramberger je sredi vsega, kar ustvarja, ničesar ne zapušča pozabi. Kakor pravi v pesmi Nekoč sem živela v mestu, v katerem je živelo tudi morje, str.110, … / Zdaj živim v mestu / številnih naklonjenih sosedov, mesto z morjem / pa dalje živi v meni. Medtem ko berem, me vseskozi zaliva ljubezen. Čeprav v pesmih spregovorijo gnev, upor, ali celo obsodba, ni ene same pesmi, ki bi mogla ali hotela prizadeti. Besede so očiščene skozi bolečino, pomirjene in precizirane z razumom, z njenim nespornim svetovljanstvom. Razširila je meje pesniškega s svojo nezabrisano govorico, ker jo živi, ker je drugačna, ker je druga. Pesnica vseskozi ostaja znotraj svoje pesniške manire, čeprav ponekod butne prek njenega tenkega roba, kajti v njen sentiment je zaboden trn nepodkupljivega razuma in človeške bolečine, njena resnica je njena - in naša, če si drznemo. Mladim pesnicam, str.166, je naslovila dolgo pesem v treh poglavjih. Pesem je navodilo in spodbuda mladim pesnicam, da izzorijo s svojo lastno močjo, verjamejo v svoje poslanstvo, da se v mlačnem ribniku ubranijo ščuk, da so »same sebi najostrejša presoja in svoje najmileše zavetje« … Neke vrste manifest ali bolje nagovor, zapisan iz njene osebne izkušnje in pesniške nuje izpovedati svoj pesniški credo. Proti koncu knjige njen pesniški instrument zaigra na duhovito-smešno-resne strune: - Umobolnica Omertanija : v narodovo zakladnico stopivši – v jeziku, za crknit smešnem, so na videz hudomušno povedane resnice v bistvu na smrt resne, npr. kako se dela »župca iz pretaknjenih strahopezdljivih zajcev, po rimski recepturi … » / ali »frišen pesniški jezik s prizeljčkom », ki se /» potlej na mizo pernese pa nej tam diši dvesto let .« Pesmi so raznorodne, nastajale so malone po vsem svetu in življenje se v njej in v njeni zbirki pretaka iz cikla v cikel različno. Ritem pesmi je trohejski in jambski, kakor hoče pesem. Pesnica se zaveda, da »v mestu, v katerem je živelo tudi morje«, i mogla ostati in obstati, da se je dogajalo, česar ni mogla sprejeti. V tvojem objemu je prostor za poezijo.



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Slovenska poezija, Slovenske pesnice


Prispeval/-a: Erika Vouk, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 3.11.2016 13:41:03
Zadnja sprememba: 3.11.2016 13:50:20
Število ogledov: 1126