Dobre knjige
3029 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Vrata nepovrata : epos. Knj. 1, Zemljevidi domotožja
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Boris A. Novak

Vrata nepovrata : epos. Knj. 1, Zemljevidi domotožja

Novo mesto, Goga, 2014

Št. strani: 469


Zbirka: Literarna zbirka Goga
Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

Boris A. Novak (1953), slovenski pesnik, dramatik, pisec otroške literature, dramaturg, esejist, prevajalec, literarni teoretik, urednik, poliglot. Je dr. znanosti, izredni profesor za primerjalno književnost in verzologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je študiral, diplomiral in doktoriral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter filozofije. Znanstveno se ukvarja s teorijo verza in prevajanja. Je prejemnik visokih slovenskih nagrad (med njimi nagrade Prešernovega sklada, stanovske Jenkove nagrade za poezijo in stanovske Sovretove nagrade za prevajalstvo) ter mednarodnih literarnih nagrad in akademskih nazivov. Omeniti je treba visoko francosko odlikovanje red viteza akademskih palm za vztrajna prizadevanja za francoski jezik in kulturo. Je prevajalec in znanstveni raziskovalec srednjeveške provansalske trubadurske poezije in francoskih pesnikov, avtor do zdaj najobsežnejšega učbenika o francoskem simbolizmu, raziskovalec klasicistične dramatike; raziskoval je sodobno ameriško književnost na univerzi Tennessee, kjer so ga odlikovali s Katedro odličnosti v humanističnih vedah, ki je ena najprestižnejših ameriških nagrad. Njegov opus je prevelik za naštevanje, izdal je več kot osemdeset knjig in je nadvse pomemben avtor za slovensko slovstvo in kulturo nasploh. Svetovljan s čutečo dušo - s flamsko pisateljico Monico Paemel je leta 1998 ustanovil Društvo prijateljev Lipice in se ostro zavzel za zaščito lipicancev, povzdignil je glas za pravice izbrisanih, katerih delček usode je doživel tudi sam; organiziral je pomoč za begunce iz nekdanje Jugoslavije in za pisatelje iz obleganega Sarajeva. To je bila največja humanitarna akcija v zgodovini slovenskega in mednarodnega PEN-a. Še veliko bi mogli zapisati o trubadurju in vitezu, a verzi so nestrpni, radi bi spregovorili. Zemljevidi domotožja so prva od treh knjig tega epskega dela (druga in tretja bosta sledili z naslovoma Čas očetov in Prebivališča duš). Epos je obsežen, razdeljen je na tri zvezke, zvezki na speve, vseh spevov je šestinštirideset. Spevi prvega, drugega in tretjega zvezka ter njih ogromno število verzov se nizajo v pripovedno celoto, v eno, v umetnino. Prvi zvezek: Nagovor - trije spevi (Postava, Rodovnik, Kapital). Drugi zvezek: Zgodovinski atlas zapuščenih domovanj - od četrtega do enaintridesetega speva (Grafologija pokrajin, Reke, Jezera, Morja, Otoki, Gore, Gozdovi, Polja, Vasi, Mesta, Ulice, Hiše, Kabineti, Kuhinje, Spalnice, Otroške sobe, vrtovi, Šole, Lokali, Plesišča, Žuri Gledališki odri, Glasbeni odri, Redakcije, Vojašnice, Zapori, Bolnišnice, Grobovi). Tretji zvezek: Muzej nomadskih prevoznih sredstev - od dvaintridesetega do šestinštiridesetega speva (Škornji… in škorenjčki, Otroški vozički, Konji, Ladje, Vlaki, Kolesa, navadna in motorna, Avtomobili, Letala, Vrtiljaki, Domišljija, Zvok, Svetloba, Čas, Zgodovina, Zgodba). Da so spevi pisani v tercinah, da je Dante blizu, samo to sem ugotovila in sem raje naprosila za pomoč avtorja, ki je odpisal: »Kar zadeva formo epa, gre v osnovi za dantejevske tercine (terza rimo), ki pa jo pogosto zrahljam. V nekaterih liričnih pesmih (fragmentih) se forme držim, večinoma – še posebej pri pripovednih pasažah - pa jambski enajsterec podaljšam v trinajsterec, petnajsterec in celo sedemnajsterec, torej dolžino (polnega) daktilskega heksametra. Podobno je tudi z rimanjem: občasno striktno uporabljam mrežo rim ABA ( BCB / DED itd., se pravi trojno odmevanje vsake rime, pogosto pa spremenim zaporedje rim ali pa namesto čistih rim uporabim različne vrste asonanc, približne rime in druge zvočne stike, na nekaj mestih pa rimanje celo opustim. Taka elastičnost v formi se mi je zdela potrebna zato, da bi z različnimi ritmi in evfoničnimi sredstvi izrazil različne teme, pokrajine, obdobja, značaje itd.« Hvala, pesnik, zdaj vemo. »Na začetku je bila zgodba. / In zgodba bo telo postala, / skrivna zaveza, najtrdnejša pogodba,…« Vsebino spevov lahko povemo zgolj po koščkih, ki so posamični in hkrati čvrsto strnjeni v homogeno pripoved, znotraj katere se prepletajo zdajšnjost, spomini, vračanja v času in krajih, videnja daleč naprej in že onstran, vprašanja in odgovori o bivanju, o sebi, o mrtvih, o oživih, o spet oživelih v spominu, o materi, očetu, o njegovih škornjih partizana, o noninih rdečih damskih škorenjcih, o materi, brhki mladenki, na stari družinski fotografiji, o skrivnostnem podzemnem in nadnebnem, o nedoumnem, a globoko in jasno doživetem, o vrtajočem umu in ponorelih čutih, ki prikličejo Pramater izza kozmičnih vrat, o Bogu ki je in ga ni, ki se spremeni v otroka, sina – »le zakaj joče?...«. Domotožje je v naslovu in je v sleherni pori teh malce hrapavih strani debele knjige, pa naj gre za hiše ( Hiše pa so živa bitja, ki poznajo najtišje / navezanosti in najglobji gnev, osamljenost / in čase sreče, glasbo - …), za vasi in mesta, za Beograd – mesto divjega utripa in ( / neznanski srh in strah in naslada, naslada / hoditi po ulicah / Beograda…), za Pariz, mesto poljubov, za Sarajevo, pokončno hojo lepe mlade ženske, / oblečene v presunljivo belo, …/ in za prežeče ostrostrelce ( Lepota se rodi takrat, ko je najhuje, / ko je nihče / nikjer / nič več / ne pričakuje…), naj gre za vlake, živinske vagone polne nagnetenih človeških teles, izmučenih in prepotenih, ki vozijo v pogubo ( / Der Zug nach Auschwitz bereit! / ), in za take, ki vozijo v Ljubljano, v (…Vir nemira / in vseh dekliških hrepenenj je bila Ljubljana. / Tam so koncerti, … ). Tako govori knjiga vse do zadnjega, šestinštiridesetega speva Zgodba, kjer pravi avtor, kot piše v odlomku spodaj. Dragi bralec, ta epos je sodobno branje, je zgodba v verzih. Pesnik je ostal zvest tercinam, ki držijo skupaj to razkošno telo verzov, a je verze po potrebi tudi razvezal in brali boste prelepe, še nikoli slišane pesniške metafore.



Odlomek iz knjige

Čemu ta zgodba?
Meni v pomoč,
da spet prikličem mater in vse ljube,
ves včerajšnji in jutrišnji Nekoč.



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Slovenska poezija


Prispeval/-a: Erika Vouk, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 3.11.2016 13:16:17
Zadnja sprememba: 3.11.2016 13:25:26
Število ogledov: 1385



Kritike

Odpiranje navidezno nepovratnih vrat spomina

Boris A. Novak v svojem obsežnem pesniškem opusu, ki se kot reka vije od njegovega avantgardno - eksperimentalnega izvira do uporabe klasičnih form, med seboj združuje, pod svojim zaščitnim geslom, sinestezijo zvena in pomena. Plodovito pesniško popotovanje, ki prehaja vse od igrivosti ter čudenja ob lepotah sveta do spoprijemanja z avtopoetološkimi - etičnimi problemi ob grozi sveta, Novak zaokrožuje s svojim življenjskim projektom, “eposom“ Vrata nepovrata. V njem je po eni strani opaziti tako odmeve avtorjevega zrenja sveta iz mladostne pesniške zbirke Definicije (2013) kot tudi motive ter tematiko, zapisane v zbirki M O M: Mala Osebna mitologija (2007), hkrati pa tudi kasnejše pesniško ustvarjanje, ki odzvenja v prvem slovenskem epu, s katerim je Novak poskrbel za enega večjih mejnikov znotraj slovenske literature.

Novakov opus magnus je izšel v času, za katerega je značilen konec „velikih zgodb“, kjer ep, podobno kot tragedija, velja za mrtvega in je nepovratno zapisan preteklosti. Ep, ki bo obsegal tri knjige: Zemljevidom domotožja bodo sledili še Čas očetov in Bivališča duš, je zato ambiciozen projekt, ki nam pred očmi odpira spominsko potovanje v avtorjevo preteklost, hkrati pa nam ponudi tudi njegov pogled na družbo, medsebojne odnose ter celoto njegovega vedenja in dosedanje pesniške poti, kar epu prinaša potrebno svežino. Novak, ki svoje delo nasloni na začetke te pripovedne pesnitve, denimo na ep Gilgameš, kasnejšo Božansko komedijo ter Izgubljeni raj, svojo zgodbo sicer podobno začenja s potovanjem v zagrobni svet, v svet zgodovine in (osebne) mitologije, vendar pa ravno s poudarjanjem intime osebnih zgodb, svežino jezika ter paradoksalnim dejstvom o smrti epa tega oživi v današnji čas.

Prva knjiga eposa Vrata nepovrata, s katero Novak pričenja svojo „lirično epopejo“, nosi naslov Zemljevidi domotožja ter obsega šestinštirideset spevov, nazorno razporejenih po treh zvezkih, naslovljenih Nagovor, Zgodovinski atlas zapuščenih domovanj ter Muzej nomadskih prevoznih sredstev. Nagovoru, kjer nas epski subjekt vpelje v besedilo s „pogledom iz ptičje perspektive“ sledi potovanje po spominu, kjer se nam prikaže raznolikost Novakove izgradnje epa. Tako s prvim zvezkom, ki ga lahko razumemo kot praep, avtor ohranja tipično izročilo epa prek tako imenovanega exordiumija, pri katerem se prikaže bistvo pesnitve in se pri tem naveže na ep o Gilgamešu, kjer podobno poteka potovanje v zasmtrni svet, da bi videli tiste, ki niso več med nami a so prisotni v našem spominu. Podobno se prikaže tudi v pogojni invokaciji z Dantejem ter njegovo Božansko komedijo, s katero lahko potegnemo vzporednice tako pri oblikovni zasnovi, kot tudi znotraj majhnih podrobnosti, ko v vlogi Beatrice prepoznamo flamsko pisateljico Moniko van Paemel, ki jo Novak običajno naslavlja z Mo ''...Pred menoj je utelešena Radost, ki pleše in se ji podoba stalno menja: od naročja / moje mrtve matere / prek obraza moje žive hčere / vse do Tebe, Mo, / most, most, most... ''. Vendar pa tipično klasičnim izhodiščem epa Novak dodaja svežino, saj se že od vsega začetka izpostavlja izrazito avtorsko, kjer je njegova glediščna točka zazrta v notranjost. Besedilo se tako že kmalu po nagovoru razdrobi v mozaike subjektivnega doživljanja subjekta, bodisi neposrednih izkušenj ali pa prek posredovanih spominov družinskih članov in prijateljev. Namesto klasičnega pričakovanega nagovora muzam ali podobne mitološke vsebine tako dobimo poročilo iz prve roke – to je poročilo o katabazi, spustu v podzemlje in obisku preminulih duš.

Avtor to stori z razpostrtjem zemljevida domotožja, ki se prične v Avstraliji, predstavljeni kot prostor, kjer je moč iskati prehod na drugo stran. Takšno dejanje ni nakazano zgolj z geografsko metaforiko, kjer bi Avstralijo lahko razumeli kot eno skrajnih točk Sveta, marveč je izrečeno tudi eksplicitno; ''[...] gre za prepovedan kraj, za sveta tla, / kjer se duhovi mrtvih zbirajo, vrh zemlje in neba. /[...] tisto noč sem – v žareči luči lave – // prisanjal svoja mrtva starša.[...] In vedel sem in sem se bal: tja moram. / Z negibno, strašno težo v koraku. / Do duš, ujetih sred podzemnega prostora ...'' Na zanimiv način subjekt začne prevpraševati tudi svojo identiteto, vendar šele po tem, ko nastopi prestop v svet spominov. Skozi vrsto trditev tako postavlja različne identitete, na koncu pa vendarle pade v dvom kaj sploh je; "Kdo sem sploh jaz? Zgolj odsev nekdanjega plemena? ... Izbrisana stopinja, sem zgolj seštevek, zbir plemena, in onstran stare zgodbe le odmev in senca?" In na drugem mestu: "Je tisti, ki sprašuje, 'ko sam ja', isti kakor ta, ki sprašuje 'kdo sem jaz'?". Ta del učinkuje še toliko bolj močno, če ga upoštevamo iz perspektive celotne prve knjige, ki je sestavljena predvsem iz asociativnih subjektivnih delcev subjektove notranjosti in krepi občutek izgubljenosti in metafizične negotovosti. Po iniciaciji praočeta in pramatere v podzemlje, ki ni več geografsko določljivo kot Avstralija, saj je to podzemlje subjektova notranjost in njegovi spomini, se v grobem zariše še celoten lok knjige, kjer se subjekt zapiše svoj rodovnik in svojo družino med glasbenike, kmete in oficirje, sebe pa pogojno zapiše glasbenikom oziroma glasbeniku jezika/besede. ''Med redkimi manj nadarjenimi potomci // Praorganista sem podpisani, ki z zvenom stiha / poskušam nadomestiti ta manko. Pri meni / gen glasbe govori skoz orkestracijo jezika ...'' Ob tem se izpostavi tudi sama vloga besedila, subjekt imenuje Zgodbo, ki bo poganjala njegov spomin tudi po tem, ko ga več ne bo, s čimer se rešuje bremeneče zavesti o človeški minljivosti in skrbi, kaj se bo z njegovim spominom zgodilo po menjavi večih generacij. ''To je vsa moja dediščina. Moj edini kapital. / Spomin.''

Po uvodu v besedilo, kjer Novak iz delcev rodovnega dreva sestavlja svojo namero, cilj in smoter – rešiti življenje iz pozabe – se v drugem zvezku, naslovljenem Zgodovinski atlas zapuščenih domovanj začenja zgodba, ki v osemindvajsetih spevih veže spomine na pokrajine in prostore človeškega bivanja, kjer nas Novak popelje vse od elementarne narave (Reke, Jezera, Morja, Otoki, Gore, Gozdovi, Polja), prek človeških bivališč (Ulice, Hiše, Otroške sobe...), vse do prostorov, ki označujejo konec človeškega bivanja kot denimo spev Grobovi ''[...]Nekoč zlata imena bledijo na razpokanem marmorju: / zagrinja jih molk zgodovine. Čemu, / čemu so potemtakem sploh žrtovali svoja / življenja, / svoja edina, edinstvena, enkratna, neponovljiva / življenja / Da jih tako neslavno zagrinja pozaba, / ta najhujši in poslednji poraz vsega človeškega, / dokončno razdejanje vseh človeških dejanj?[...] ''. Od tod se zgodba nadaljuje v tretji zvezek, Muzej nomadskih prevoznih sredstev, kjer Novak podrobno popiše načine potovanja v času in prostoru, od čisto konkretnih kot so Vlaki, Ladje, Avtomobili ali Letala, do bolj abstraktnih potovanj, ki so se prek Domišljije vršili v njegovih notranjih prostorih. Četudi pri notranji zgradbi ne moremo govoriti o enotnosti prostora in časa glavne fabule, ki v naši sodobnosti vežeta roman, kot tudi ne kontinuiteti in vzročno-posledičnemu napredovanju, pa se na drug pogled zdi, da Novak svoj ep gradi iz elementarnega, otroškega spomina, kjer razbite delce spomina naveže v celoto. Prostor in čas namreč ves čas navezuje na različne osebe svojega življenja, kjer sorodstvo vstaja iz območja smrti, davne ljubezni se prebujajo iz območja sna, ljudje na fotografijah ''[...] iz nepovezanih črepinj sestavljam sled, / iz dveh fotografij, posnetih v prešibki luči, / poskušam prepoznati, kdo je ta postava, [...]'' se sestavljajo v celoto, hkrati pa preko tega sestavlja tudi subjekt sam. Ob tem Novaku na eni strani prikazovanje sveta človeške intime, kjer osebam podeli simbolično - univerzalno veljavo, uspe dobro uravnotežiti z zgodovinskimi dogodki na drugi strani, kjer obravnava tematiko druge svetovne vojne, razpad Jugoslavije, študentske upore in podobno. Na ta način izpostavlja svojo značilno etično angažirano noto, hkrati pa s portretiranjem družbeno - kulturnega življenja ter njegovih ustvarjalcev epu daje aktualnost, kar ep dvigne nad družinsko zgodbo in doda pečat nekega obdobja.

Obdelava modernizacije epa se pri Novaku kaže veliko bolj primerna sodobnemu času tudi če tega primerjamo z vrstno podobnim besedilom Vlada Žabota Sveta poroka, kjer sicer lahko zasledimo nekaj podobnosti. Oba avtorja se poslužujeta ustaljenega metra, Žabot daktilskega heksametra, Novak pa laškega enajsterca, ki pa je v Novakovem primeru veliko bolj prilagodljiv, se na mestih lomi in ustvarja izredno močna pomenska mesta. Temu Novak prida še oblikovne inovacije, ki se vrstijo od navajanja napisov na ulici, v fotografijah ali časopisih, do oblikovnih eksperimentov, kjer uporabi različne pesemske oblike od soneta, vilanele, pesmi z refrenom in odmevom ''nazaj v življenje, / nazaj v življenje, / pod umazane škornje, / škornje, / ornje, / rnje, / je, je, je [...]'' vse do likovnih pesmi, kot denimo v šestintridesetem spevu Vlaki, kjer spevu doda stilizirano vetrovnico, v katero so vnešena razna ameriška mesta. Kitice med sabo veže verižna rima, ki se prav tako mestoma prelomi in uporabi rimo, ki je na tem mestu ne bi pričakovali, tako pa pozornost bralca usmerja nazaj na pomenljiva mesta. Hkrati je jezik Novakovega epa veliko bolj sodoben, v njem zasledimo tako uporabo slenga ''in te kleceje kličem Lilipop, / kol maj bejbi Lilipop, / ou, lec tvist / egen lajk vi did lest samr, / lest samr / fifti jrz egou! [...]'' kot tudi uporabo kletvic ''iste včeraj, iste zmeraj, / o, jebemti! [...]''. In čeprav oba avtorja, tako Žabot kot Novak mitologije v svoje besedilo ne vpeljujeta neposredno, počne to Žabot prek navezave na staro slovansko mitologijo veliko bolj tradicionalno, kot se tega loteva Novak. Četudi je Žabotov svet od bogov zapuščen, gre Novak še korak dlje. Bogov namreč sploh ne vpelje, oziroma na njihovo mesto postavi Zgodbo in Spomin. Tako se Novakov ep zdi veliko bolj aktualen, sploh če spomnimo na asociativnost in subjektivizacijo kosov zavesti, ki ne opozarja samo na izgubljenost in negotovost subjekta v smislu njegovega položaja v svetu, temveč tudi v smislu njegovega odnosa do lastne preteklosti, v katero je negotov. Na ta način je odprta pot fikcializaciji, ustrezno pa se tudi v prvi knjigi Novakovega eposa skozi briše meja med resničnim in fiktivnim, stilizirane komponente besedila še dodatno opozarjajo na literariziranost povedanega. To pa nikakor ne smemo razumeti kot slabšalno, ravno nasprotno, avtorska pripoved na ta račun deluje samo še bolj prepričljivo in iskreno.

Za lažje opomenjanje razdrobljene zgodbe pa se lahko obrnemo tudi na primerjavo z Poundovimi nedokončanimi Kantosi (The Cantos, 1922-1962). S Poundovo pesnitvijo ter Novakovim epom lahko potegnemo več vzporednic. V pismu svojemu očetu je namreč Pound razkril, da je načrtoval, podobno kot Novak, trodelni ep, ki bi v prvem delu govoril o spustu živega človeka v deželo mrtvih, v drugem delu o ponovitvi zgodovine (Čas očetov ?), v tretjem pa o trenutku preobrazbe, preboja iz vsakdanjega sveta v božanski svet (Bivališča duš ?). Prav tako tudi Poundovi Kantosi močno črpajo iz avtorjevega življenja in predstavljajo neke vrsto poetično avtobiografijo, podobno kot pri Novaku. Tudi speve v Kantosih ne veže logična vezava, kot tudi pri Novaku niso povezani v celoto, temveč delujejo kot asociativen tok spominov. Ta se kaže ne zgolj kot ponazoritev minulega časa, temveč kot izredna ponazoritev sodobnosti, ki se še vedno lovi med fragmentirano zgodovino in subjektivnostjo, ki velja za relativno in večplastno.

S tokom spominov ''Za nami, / za menoj ostaja le ta zgodba. / O, da bi ne bila usoda, strah, pogin! / Kaj bi dal, da ne bi bila znak, sram, obsodba! / Za vaju dva, otroka, / za vse vas, otroci, / še nerojeni, pred Zgodovino srečno bosi: / tu je naš prvi temeljni spomin / in zadnja slutnja / in vmes letenje let [...]'' v prvi knjigi epa tako Novaku uspe uresničiti osnovni motiv rešitve mrtvih pozabe in jim nakloniti spomin za večnost, ki se skriva znotraj Besede, ob tem pa slovenski literaturi pokloniti svežino starega besedila, ki pa se bo dokončno sestavilo v naslednjih dveh knjigah eposa Vrata nepovrata.

Aljaž Koprivnikar, 16. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.