Dobre knjige
2994 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pristava škrjančkov
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Antonia Arslan

Pristava škrjančkov

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2008

Št. strani: 225


Prevod: Irena Trenc-Frelih


Žanr: družinski roman (tudi rodbinski), zgodovinski roman, družbeni roman, vojni roman

Narodnost: italijanska književnost

Armenski narod v primežu Turkov

V zadnjem času se v javnosti pogosto omenja dogodek, tako in drugače povezan s prvo svetovno vojno. Poboj in deportacija Armencev, etnične skupine, ki je do leta 1915 živela tudi na severu Turčije, ob meji s takratno carsko Rusijo. Armenci so že pred stoletji sprejeli krščansko vero, tako katoliško kot protestantsko in pravoslavno, medtem ko je bilo večinsko turško prebivalstvo muslimanske vere. Ker pa so bili Armenci ob tem še pretkani trgovci, izobraženi zdravniki ali ljudje drugih poklicev, in s tem seveda tudi dokaj premožni, so bili turškim veljakom že od nekdaj trn v peti. Politična nasprotja in nagajanja na vseh ravneh, od Evrope do Azije, so jim zato prišla še kako prav. Ko je Rusija politično stopila v bran Armencem, je bil Turkom to le povod, da bi se nekoga, ki ga ne marajo, dokončno znebili. Kot že tolikokrat v zgodovini, se je zgodilo etnično čiščenje, ne sicer prvo, ki so ga doživeli Armenci s strani Turkov, a zato najbolj množično. Najprej poboj vseh moških, nato pa izgon žensk, na najbolj surovi način, kar jih je bilo v danih razmerah mogoče. Antonija Arslan, tudi sama potomka ljudi,ki so preživeli tragedijo in si novo življenje ustvarili v Italiji, je roman Pristava škrjančkov razdelila na dva dela. V prvem kot tretjeosebna pripovedovalka opisuje rodbino svojega starega strica, ki je bil skupaj z vsemi moškimi sorodniki žrtev neznosnega divjanja oblastnikov, v drugem pa nadaljuje prav tako tragično usodo ženskih sorodnic, ki se na koncu vsaj za najmlajše vendarle izteče z upanjem. Drugi del po tehniki pripovedi sicer spominja na zgodovinske pustolovske romane, a je v svojem bistvu še kako pretresljiv in resničen. Bralca spomni na mnoge podobne dogodke vse do današnjih dni. Roman za tiste, ki bi radi izvedeli, kaj se je dejansko zgodilo (spremna beseda Toneta Freliha osvetljuje tudi zgodovinska dejstva) kot za tiste, ki vedo, da se zločini človeka proti človeku ponavljajo v neskončnost. Jezik ni zahteven, pripoved pa je tekoča in napeta.



Odlomek iz knjige

Tam ženske, vsaka s svojo lučko, obkrožijo pobite, se primejo za roke in slovesno začnejo nedotakljivi obred. Samo še tokrat: Sempad in njegovi bodo imeli krščanski pogreb. Vsem drugim Armencem, ki bodo v tistih pogubnih mesecih izgubili življenje ob anatolijskih cestah, poklani, mučeni, umrli od žeje in lakote, bodo z doslednim posmehom odrekli tudi kakršen koli pogrebni obred. Ali bolje: nobene potrebe ne bo po njem. En mrlič je bilo prej bitje, ki je dihalo, bilo živo, njegovi zemeljski ostanki so truplo, ki se mu lahko izkaže čast: sto tisoč mrtvih je množica trohnečega mesa, gomila gnoja, nič od niča, umazana, negativna resničnost, ki se je je treba znebiti.

(str. 108)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla


Predmetne oznake: Armenci, Turki, Genocid, Svetovna vojna 1914-1918


Prispeval/-a: Julijana Voroš, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
Objavljeno: 8.8.2016 7:39:19
Zadnja sprememba: 30.10.2018 7:54:28
Število ogledov: 1281