Dobre knjige
3014 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Moja nona pripoveduje : kraške pripovedke
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Miroslav Pahor

Moja nona pripoveduje : kraške pripovedke

Ljubljana, Lepa beseda, 2008

Št. strani: 79


Žanr: pripovedka (mladinski)

Narodnost: slovenska književnost

100 let stare kraške pripovedke

Knjiga prinaša 12 kraških pripovedk, ki jih je v otroštvu od svoje none Ivane slišal Miroslav Pahor. V šestdesetih letih 20. stoletja jih je objavljal v tržaški mladinski reviji Galeb, leta 2008 pa so zbrane izšle pri založbi Lepa beseda. Če želite izvedeti, kako je nastal Kras, zakaj je Kras brez vode, kako je zlodej iskal svoj sadež, kako so Jepavci (Vipavci) gradili most in kako so kaznovali škodljivega krta, če se želite nasmejati ob šaljivih prigodah hudomušnega in zvitega Matička, potem je to prava knjiga za vas. V prvi zgodbi z naslovom Nunca županja Miroslav Pahor obuja spomine na svojo nono Ivano. Ilustracije je prispevala Marija Mojca Vilar, spremno besedo o svojem očetu Miroslavu Pahorju je napisala Jezerka Beškovnik. Urednica Amanda Mlakar je sestavila slovarček narečnih besed.



Odlomek iz knjige

Moja nona je bila na Krasu zelo znana. Pravzaprav ni bila znana zato, ker je bila moja nona, temveč zato, ker je bila županova žena. Ves goriški Kras je imenoval mojega nonota samo z vzdevkom nunc župan.
Kaj pa mislite! To je bila velika čast, da so ga celih petindvajset let zaporedoma volili za župana. Imeli so ga tudi drugače radi. Botroval je neštetim otrokom. Skoraj vsaka hiša je imela po enega Lojzka, Francka, Pepka, Tončka, Blažka ali Matička ali vsaj po eno Urško, Barbko, Maričko, Klementinco, Kristinco ali enostavno Tinco, katero je moj nono v cerkev nesel, da jo je gospod nunc krstil. Zaradi tega so mu upravičeno rekli nunc župan.
Po drugi strani so se mu ljudje hoteli prikupiti s tem, da so zelo upoštevali mnenje in prijateljstvo moje none, kateri so še vsi starejši ljudje rekli nunca

(to je botra) zato, ker je bila županova žena in zato ker je kakor nono botrovala marsikateremu frkolinu iz obširne okolice goriškega Krasa od Trstelja do Brestovice ter od Fajtega hriba do Komna in še dalje.
Moj nono se je naučil pisati in brati že v prvem letu svojega županovanja. Včasih, ko je bil dobre volje, me je vzel na kolena in mi, ker sem bil na glasu kot najtrša butica vsega mlajšega rodu v družini, postavljal za vzgled sebe, ki se je naučil brati in pisati ter računati v borih treh tednih. Seveda sem ga zaradi tega občudoval. Veliko bolj pa sem občudoval svojo nono, ki je ostala nepismena, čeprav je bila žena tako imenitnega moža. Ker mi pisanje ni šlo od rok in ker mi je tudi branje delalo nezaslišane težave, me je tolažila pač s tem, da bom postal dober kmet, kmet starega kova, kakor je imela navado reči.


Cobiss povezava




Prispeval/-a: Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola
Objavljeno: 13.4.2015 12:01:05
Zadnja sprememba: 26.5.2015 16:18:18
Število ogledov: 1568