Adamova zapuščina

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2015

Št. strani: 359

Prevod: Neža Božič

Zbirka: Roman
Žanr: družbeni roman, družinski roman (tudi rodbinski)

Narodnost: nemška književnost

Mar začneš pisati zato, ker poznaš nekoga, ki bi mu rad vse povedal? Začneš pisati zato, ker ne preneseš misli, da bi vse izginilo?

V knjižnem prvencu nemške avtorice Astrid Rosenfeld spremljamo življenjski poti Edwarda in Adama, ki pripadata različnim generacijam judovske družine Cohen, njuni zgodbi pa se »na nekem podstrešju povežeta«. Edward je že od malih nog poslušal, da je izrezana slika dedkovega brata Adama, hkrati pa so ga svarili pred njegovim značajem. Ko so Cohenovi načrtovali pobeg iz nacističnega Berlina, jih je namreč Adam pustil na cedilu in z družinskim premoženjem izginil brez sledi. Toda resnica ima dve plati. Izkaže se, da je bilo Edwardu ob fizični podobnosti s sorodnikom namenjeno tudi, da postane dedič njegove zapuščine. Ta pa govori o Adamovi nesebični žrtvi, ki ima svoj izvor v iskreni ljubezni. Pripoved ponuja pestro paleto literarnih likov, ki vstopajo v življenje obeh glavnih protagonistov in tam pustijo svoj pečat. Mestoma teče na videz lahkotno, se obarva tudi s humorjem, kljub temu pa se jasno izrisuje tragična usoda ljudi, ki so jo povzročile človeške zablode in ki ne sme utoniti v pozabo.

Odlomek iz knjige

Jutri bom stopil na vlak. Tri nitke, ki so nekoč sodile k nekemu traku, traku, ki zna držati skupaj sanje in rože, me bodo spremljale. Trudim se odgnati misel na to, kaj se bo zgodilo potem. Anna, kadar sva se srečala s pogledom, je bilo vse v redu. V sebi sem nosil ves svet. Tisoče ptic je vzletelo v nebo. V žilah so mi šumela morja in reke. »Vsi bomo umrli,« je rekel Bussler. Ne razmišljaj še o tem. Misli na svoje sanje, ki te čakajo v Berlinu. Zaprem oči in vidim ulice najinega mesta. Tam se bleščijo vsi tisti trenutki, minuli in prihodnji. Trenutki, ki štejejo. Tam sva tudi midva nekaj pustila.