Ilonika: saga o cesarju Feliksu
Žanr | fantastični roman, poetična proza, pravljica |
Narodnost | slovenska književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | samozaložba |
Ključne besede | Dvorci, Ustoličevanje, Vladarske rodbine, Cesarji |
Saga o neodločnem vladarju
Saga je v literarni teoriji pojem za pripoved nordijskih oz. severnoevropskih ljudstev, je epsko široko zasnovana in vsebuje stvarne, realistične opise. Prav takšno epsko pripoved je zastavil avtor pričujočega romana. Uvod bralca prestavi v mogočno cesarstvo Evkliptija, ki mu vladarska rodbina Kadoreov vlada že dolga stoletja. Ostareli vladar na smrtni postelji preda žezlo svojemu nasledniku, sinu Feliksu. Oče je bil skrben in pošten vladar, izkaže se, da mu je bil položaj bolj v nadlego kot v čast. In takšne so tudi njegove zadnje besede sinu. Če bi se ta odločil, da bo opustil vladanje, se on pač ne bo obračal v grobu. Feliks se po očetovi smrti ne znajde, najraje se zadržuje v dvorani večne jeseni, kjer meditira in je zamaknjen v spomine. Ko spozna dvorjanko Felimijo, v kateri bo bralec prepoznal čisto angelsko dušo, se takoj zaljubi vanjo. A dvorjanka se mu izmika, kot da ne bi bila iz mesa in krvi. Feliks zna biti kljub očetovim besedam krut in nasilen vladar. Ne da bi pomislil, da komu odsekati glavo, kadar je slabe volje, ali načrtuje celo množične poboje. Ker gre za epsko pripoved, je temu primeren tudi slog. Dolgi stavki, retorične figure, ko neko reč opiše z več na videz podobnimi besedami ali besednimi zvezami, malo je dialogov. Vse to pa omogoča, da zgodba teče počasi, razprostranjeno, tako kot je razprostranjeno cesarstvo Evkliptija s svojo brazčasno zgodovino. Roman je na prvi pogled izmišljija, a bolj ko bralec vztraja, več podobnosti se mu odpira s svetom, ki ga pozna in živi. Prvi del sage je izšel pred štirimi leti, v njem pa se zgodba plete predvsem okrog Feliksovega ustoličenja in kasnejšega dvornega praznovanja, rodbinskega dneva, ki se za mladeniča ne konča najbolje. Pisatelj je za moto izbral citat iz Matejevega evangelija, kjer hudič skuša Jezusa in videti je, da je prav takšnim preizkušnjam izpostavljen tudi mladi cesar. Je pa skozi celoto kar nekaj namigov tudi na drugo svetovno klasiko. Roman za tiste, ki pri branju še znajo vztrajati in ne poznajo nestrpnosti. Bogat in poetičen jezik začara. Pred kratkim je izšlo tudi nadaljevanje, v katerem se Feliksovo vladanje nadaljuje z novo preizkušnjo.
Naposled so ostale le še tri takšne utrdbe, ki si jih ni in ni bilo mogoče pokoriti in se je obleganje vleklo leta in leta dolgo, dokler nista dve izmed preostalih naposled le padli, klonili spričo sovragove premoči, da je ostala le še ena sama, samcata utrdba. Ta se je imenovala Ilonika in je ostajala nezavzeta vse do začetka Feliksovega vladanja. Mnogi evkliptski cesarji so na njenem obzidju polomili konice svojih kopij in skrhali rezila svojih mečev, pa niso ničesar dosegli, čeprav so si vsi po vrsti silno želeli, da bi jo opustošili, porušili njeno zidovje in kot v znak prekletstva njena tla potresli s soljo, kot so imeli navado početi zavojevalci vseh dežel, ko so osvojili in si priključili kakšno utrjeno naselbino in jo tako zapisali večnemu prekletstvu. A v primeru Ilonike so vreče s soljo ostajale še naprej zavezane in skrbno shranjene v grajskih kleteh, čakajoč na svoje čase, da jih srečni evkliptski osvajalec naposled le razveže in dopolni čas ter prične nov vek, novo obdobje, ko bo Cesarstvo zaživelo v vsej svoji moči in bo evkliptski prestolonaslednik na svoji zemlji popoln gospodar. (str. 195)