Raymond Queneau
Cica v metroju
Ljubljana, Beletrina, 2023
Št. strani: 227
Zbirka:
Knjižna zbirka Beletrina
Žanr:
družbeni roman,
dialoški roman,
humoristični roman
Narodnost: francoska književnost
Čvekaš, čvekaš, to je vse, kar znaš.
Francoski pisatelj Raymond Queneau je znan predvsem po svojih eksperimentalnih literarnih stvaritvah, v katerih preizkuša in raziskuje jezik v njegovi plastični gnetljivosti z željo, da bi ga oživil utesnjene literarne predvidljivosti, pa tudi, da bi poudaril veljavo žive, govorjene francoščine, ki se od zborne izreke pogosto suvereno odvrača. Zato je njegova dela težko prevajati in zahtevajo odličnega poznavalca jezika, v tem primeru je bil to Aleš Berger. Roman, s katerim je postal Queneau med bralstvom najširše prepoznaven, je Cica v metroju, izdan že leta 1959 in v slovenščino preveden leta 1978, ponatisnjen leta 1994 ter v letošnjem letu ponovno. Gre za zgodbo, ki se odvije v šestintridesetih urah, kolikor jih v Parizu preživi podeželska mladoletna neotesana nesramnica Cica, ki jo je svojemu bratu Gabrijelu pripeljala Ivanka Potresulja, Cicina mama s krvoločno preteklostjo, da bi se v miru pozabavala s svojim novim ljubimcem. Metro je zaradi stavke zaprt, kar Cico spravi v precejšnjo nejevoljo, a se hitro zamoti drugače. V zgodbo počasi kapljajo raznorazni čudni tipi in tipinje, vsi že ali pa šele povezani z Gabrijelom, barskim plesalcem (a nikakor to ne pomeni, da je hormosesalec) in preko njega s Cico, med katerimi se spletajo takšne in drugačne vezi, pomensko pa svoj glas pripovedi posoja tudi papagaj. Dialog odigra v romanu, ki deluje kot nekakšen gledališki ali filmski scenarij (in so ga v igro in film tudi dejansko prenesli), osrednjo vlogo – prav z njegovo (po)močjo je avtor skoraj do potankosti orisal karakterne posebnosti oseb; s pomočjo jezika jih je prikazal v vsej njihovi naivni živi sočnosti / šibkosti. Bralec se lahko zabava na površju, če pa si podrobneje ogleda besede, iz česa in kako so narejene (tudi imena in priimke), vse skupaj postane še bolj zabavno. Queneau ima namreč velik dar za (črni) humor. Nevsakdanje, osvežujoče, duhovito, zafrkantsko, igrivo in iskrivo (predvsem jezikovno) potovanje.
Odlomek iz knjige»A bi mogoče radi vedel, kako mi je ime?«
»Ja,« reče Sedej, »ja, kako vam je ime?«
»A veste, da ne vem.«
Sedej privzdigne poglet.
»Čakte no mal,« reče.
»Res, ne vem, kako mi je ime.«
»Kako to?«
»Kako to? Tko. Nisem se ga naučil na pamet.«
(premolk)
»Zafrkavate me,« reče Sedej.
»Zakaj neki?«
»A se je treba ime naučiti na pamet?«
»Pa vam,« reče tip, »kako je vam ime?«
»Sedej,« odgovori Sedej in še ne ve, da je nasedel.
»No, vi, Sedej, znate svoje ime na pamet.«
»Pa še res je,« zamrmra Sedej.
»Ampak pri meni je najhuje,« povzame tip, »da ne vem, a sem prej sploh mel kakšno.«
»Ime?«
»Ime.«
»Nemogoče,« potrto zamrmra Sedej.
»Nemogoče, nemogoče, kaj je zdaj to nemogoče, če je mogoče?«
»Hočte rečt, da niste mel nikol imena?«
»Vse tko kaže.«
»In vam ni narobe hodil?«
»Ne preveč.«
(premolk)
»In koliko ste stari,« nenadoma vpraša Sedej. »A slučajno veste, koliko ste stari?«
»Ne,« odgovori tip. »Se razume, da ne.«
Sedej natančno premeri sogovornika.
»Dal bi vam tam okol …«
A na sredi utihne.
»Težko rečt,« zamrmra.
»Anede? No, zdej razumete, da takrat, ko vam nisem odgovoril glede poklica, to ni blo iz hudobije.«
»Se razume,« resnobno pritrdi Sedej.
Zvok upehanega motorja zaokrene tipu glavo. Mimo gre star taksi in v njem Gabriejl in Cica.
»Grejo mal okol,« reče tip.
Sedej ničesar ne pripomni. Bilo bi mu ljubo, če bi še tale šel malnaokol, še tip.
»Sam še prav lepo se vam zahvalim,« povzame tip.
»Ni za kej,« reče Sedej.
»In metro? Tamle bo, ane (kretnja)?«
»Točno. Tamle bo.«
To je dober vedet,« reče tip. »Še posebej, če štrajkajo.«
(str. 83-85)
Glej tudi |
Youtube
|
Ključne besede:
PARIZ,
MEDOSEBNI ODNOSI,
HUMOR,
JEZIK(SREDSTVO ZA SPORAZUMEVANJE)
Prispeval/-a:
Renata Vidic,
Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 30.4.2023 18:35:35
Zadnja sprememba: 30.4.2023 18:36:48
Število ogledov: 547