Dobre knjige
3010 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Vzgoja deklet na Češkem
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
3,3
Št. ocen:3









Michal Viewegh

Vzgoja deklet na Češkem

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2003

Št. strani: 225


Prevod: Nives Vidrih


Žanr: družbenokritični roman

Narodnost: češka književnost

Tudi drugače delam tako: šivam vesele prevleke, da bi z njimi zakril surovo resničnost bolečine.

Češki avtor, žlahtni klovn s solzo na licu, nam ponuja skoraj novo zgodbo (izdana leta 1994) o življenjskem (ne)smislu. Tokrat govori o vzgoji in vidi se, da gre za poznavalca iz učiteljskih in starševskih vrst. Svoj pedagoški eros v romanu, kjer je prvoosebni pripovedovalec učitelj, poleg dobesednega udejanjanja kaže tudi s številnimi citati: »Nikoli ne obstaja nikakršna originalnost. Živimo v neke vrste veliki izmenjavi, v velikem medbesedilu. Ideje krožijo, jezik prav tako. Edino, kar lahko pri tem storimo in na kar se navadimo, je njihovo kombiniranje.« Priznam, da to kombiniranje, ki je že preraslo v njegov pisateljski slog, odlično obvlada. Ženske (v romanu seveda) pa obvladujejo njega. »In ko boš to žalostno princeso spravil v smeh,« me je pri zajtrku vprašala moja žena, »ti jo bo dal vsaj za ženo?« Službo vzgojitelja hčere lokalnega mogorca vzame zelo resno. Negotovi položaj inteligentnega dekleta brani pred materinskimi izbruhi kot so: »Skoraj dvajset jih ima. Morala bi hoditi v službo. Poleg tega bi se morala poročiti…« S prijaznim humorjem odgovarja na modna čudaštva, hitre strasti in menjave smeri. Pokaže, da živeti v odtujeni »nouveau riche« družini brez kompasa, ki ga ne najdemo niti v postkomunistični družbi, ni tako zelo lahko kot vsi preradi sklepamo.



Odlomek iz knjige

Angleški pisatelj Graham Greene je bil med drugim znan po tem, da je v zadnjih stavkih
Svojih knjig občasno z užitkom postavil na glavo vse prejšnje trditve. Pri tem romanu bi bil lahko tak greenovski konec videti takole: »Si si pa spet dal duška,« je rekla žena ironično, ko je rokopis prebrala do konca.
Preiskujoče je opazovala, kako se sam počutim krivega, da bi tako lahko ocenila obseg in resnost mojih grehov. To pa je pomenilo, da se šele odloča, ali naj se razjezi ali ne. »Mogoče bi bilo vseeno bolje, če bi vzel tisto delo,« je rekla zamišljeno.
Hotel sem jo objeti, vendar se je branila.
»Daj no,« sem ji prigovarjal, »literature ne smeš jemati tako resno.«



Cobiss povezava




Prispeval/-a: Sandra Simoniti, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 27.1.2015 14:36:00
Zadnja sprememba: 19.6.2015 8:55:34
Število ogledov: 2231