Piše Petra Koršič
Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel
Med prebiranjem Wagnerjevih pesmi se zlahka ali večkrat znajdemo v neznosni tesni, tedaj se spomnimo na njegovo misel: »Pesem je največja svoboda na najbolj tesnem prostoru.« Spet nekaj za sladokusce.
Nemški pesnik Jan Wagner, letnik 1971, zagovarja, da je raba rime, metričnih shem in pesniških oblik osvobajajoč način pisanja pesmi. Kakor Boris A. Novak in več drugih pesnikov, privrženih uporabi tradicionalnih form, je Wagner zagovornik pesniške maksime: prek omejitve do osvoboditve. V nasprotju z zvestobo »predpisanim omejitvam« Wagner krši pravopisno normo. V svojih pesmih namreč ne uporablja velikih začetnic. Še posebej markantno je to v nemščini, ki piše samostalnike z veliko začetnico. S to kršitvijo prinaša dvoumnost rabe besed in odpira morebitne dvojne pomene. Postopek, pri katerem pesnik neko stvar opisuje in se tako približuje njenemu jedru ter s tem opiše bistvo stvari, ni značilen le za Wagnerja – vznemirjal je tudi več slovenskih pesnikov, zadnja leta od Aleša Štegra do Bine Štampe Žmavc.
Pred knjigo Avtoportret z rojem čebel smo poezijo Jana Wagnerja lahko okusili že prek prevodov Maruše Mugerli v Lirikonovih zbornikih. Hamburškega pesnika in prevajalca, ki je leta 2017 prejel nagrado Georga Büchnerja, najvišje priznanje za nemško pišoče avtorje, leta 2021 pa slovensko mednarodno književno nagrado pont, je zaznamoval stik s poezijo francoskega pesnika Francisa Ponga v knjigi Le parti pris des choses / V imenu stvari, ki jo od leta 2010 imamo tudi v slovenščini v prevodu Saše Jerele. Knjigo pesmi in petih krajših besedil Avtoportret z rojem čebel je v slovenščino prevedlo osem prevajalcev, od tega po obsegu največ: Sara Virk, Tanja Petrič, Maruša Mugerli Lavrenčič, Urška Potočnik Černe, Amalija Maček. Pesmi, ki so v knjigi objavljene dvojezično: v nemškem izvirniku in slovenskem prevodu, je za knjižno izdajo iz svojih zbirk izbral avtor sam, dopolnil jih je z novimi in še neprevedenimi pesmimi.
Kljub privrženosti distanciranemu pesnikovanju prek opisa stvari in prehajanja v njegovo esenco ter tako pisanja o mnogočem in marsikateri temi se Jan Wagner v obravnavani knjigi posveča tudi prvoosebnemu pesniškemu subjektu. Pesmi pričajo, da je pristaš lastne definicije pesmi, ki pravi, da je pesem umetniško spoštovanje in umetniško kršenje pravil ter da je pesem »iritacija, ker stvari prikaže in izreče na način, kakor še niso bile izrečene in povedane«. Kakor izpričuje pesnikov nabor besedil, je pesnik nemirni duh, ki ga ženeta radovednost in novost, prav zato raziskuje novo, se brani predvidljivosti. Vsaj v slovenščini je morda zato občasno zagoneten, pesmi so kompleksne in pogosto pesmi uganke.
V slovenskem izboru so poleg proznih besedil haikuji, pesmi v prozi, soneti, gazele, ode, himne, pesmi s prostim verzom ... Čeprav se najtežje spopada z elegijami, kakor je priznal za Primorske novice, torej s pesmimi o izgubi, bodisi ljubezni bodisi s smrtjo ljudi, jih je vsaj štiri s tem naslovom umestil v slovensko knjigo. Njegova misel o poeziji danes se navezuje na ime nagrade pont, ki pomeni most. Poudarja, da »v poeziji živi in diha Evropa v najboljšem pomenu: mladi prevajajo drug drugega, se srečujejo, pogovarjajo, vplivajo drug na drugega. /…/ Pesniki nenehno gradijo mostove, ki jih večina resda niti ne vidi – a so tam!« Avtoportret z rojem čebel je eden od takšnih prijateljskih prevajanj.
Prvo prozno besedilo je recikliran pogovor, v katerem se avtor razkriva kot navdušenec nad ameriško in anglosaško poezijo ter poda nekaj avtopoetoloških potez. Sledita dve krajši zahvali: prva je za Nemško akademijo za jezik in pesništvo, druga pa za Akademijo znanosti in književnosti v Mainzu, od koder je njegovo poreklo po dedu. V govoru se opre na ameriškega Walta Whitmana, zaupa svoje vzore in učitelje v romantikih in zgodnjem ekspresionizmu ter angleško govorečih pesnikih Dylanu Thomasu, Stevensu, Williamsu, Audnu in Tedu Hughsu. Tretja zahvala pa je ob podelitvi nagrade Georga Büchnerja z naslovom Pod jezikovnim skalpelom.
Obsežnejše münchensko predavanje o poeziji nosi naslov Zaprti prostor in je v proznem delu knjige najzanimivejše besedilo. V njem Wagner vzpostavi povezavo med branjem detektivskih in kriminalnih romanov ter med pesniki liriki. Navdušenci nad kriminalkami so bili denimo Neruda, Brecht, Benn, Auden, čigar premislek je, da je v umetniškem delu gotovost krivda, ne pa zločin, v kriminalki pa že od začetka vlada negotovost, kdo je kriv. Tudi izumitelj detektivske zgodbe Edgar Alan Poe, pri katerem si Wagner izposodi idejo in razvije misel, da je pesem zaprt prostor, ki ga pesnik skrbno namerno ustvari, da bi pri bralcu naredil čim večji vtis. Spomni tudi na pesmi uganke, ki opisujejo predmet, kakor so jih pisali Bürger, Schiller. Te pesmi so zanimive ravno do trenutka, dokler ne vemo, kaj je odgovor uganke.
Takšne pesmi pa so drugačne od pesmi, ki jih piše sam. Njegove pesmi pogosto opisujejo predmet/stvar, vendar se v pesmi razpirajo širša vprašanja in podobe, ustvari se zasuk, izpiše domislica. S tem poetološkim esejem Jan Wagner ponudi bralcu pomoč, da bi razčlenil pot, kako vstopati v pesem in kako vstopiti v njegovo pesem. Torej v pesem kot zaprti, hermetični prostor, ki je, paradoksalno, najbolj odprt prav za bralca.