Črna skrinjica

Najrazvpitejši izraelski avtor je napisal roman v pismih o ljubezenski zgodbi ločencev v Izraelu leta 1976, da bi »korespondenčno razvozlala črno skrinjico njunega življenja«. K verizmu poleg slogovno različnih pisav pripomorejo še telegrami odvetnikov ter misli moža – univerzitetnika, strokovnjaka za fanatizem, zapisane na kartice:
» Človek se briga za lastne zadeve, dokler ima zadeve in dokler je svojski. Če zmanjka tega, je njegovo življenje temu primerno prazno, tako da se zdaj začne vneto brigati za zadeve drugih ljudi. Da bi jih spravil v red. Da bi jih kaznoval. Da bi podučil vsakega bedaka in iztrebil vsakega odpadnika. Med plemenitim fanatikom in morilskim fanatikom je seveda razlika na etični ravni, v bistvu pa ni nobene razlike. «
»Devici in inkvizitorju sta skupna sovražnost nasproti vsemu, kar velja za »luksuz« ali prijetne plati življenja.«
Vsi starejši protagonisti so prežeti s svojimi strastmi (beri fanatizmi) – bodisi intelektualnimi, bodisi verskimi, denarnimi ali spolnimi. V umiritev le-teh jih prepriča šele bližina smrti. V nasprotju z njimi mladi, pa čeprav nešolani in slabo situirani, spoštujejo Življenje.