| Žanr | družbeni roman, psihološki roman |
| Narodnost | nizozemska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2026 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Roman |
| Prevod |
Mateja Seliškar Kenda |
| Ključne besede | 19. stoletje, Čas, medosebni odnosi, Minljivost, Pripovedovanje, Sestre |
Nizozemska pisateljica Daanje Anjet nas s svojim obsežnim romanom Pesem štorklje in dromedarja osvoji s svojim pisateljskim slogom, zamislijo in čustveno globino napisanega. V avtoričino pripoved vstopimo z letom 1847, natančneje z 12. decembrom v Yorkshiru in zaključimo z enakim datumom, tokrat leta 2007 v Groningenu. Ves ta čas zaobjamemo z enajstimi poglavji, stkanimi z različnimi zgodbami, kraji in številnimi literarnimi osebami, med katerimi zavzemata osrednji del pisateljici Milica in Eliza May Drayden. Med njima avtorica izpostavi Elizo May Drayden in kot navdih zanjo prevzame resnično pisateljico Emily Bronte. Skrivnostni sestri Drayden sta postali slavni šele po smrti, z njunim delom, pismi, dnevniki in malo črno beležko, so se skozi stoletja ukvarjali različni biografi, krajani, kjer sta živeli, pa so izkoristili njuno slavo za promocijo kraja. Poglavja v romanu bi prav lahko bila tudi samostojna prozna dela, a jih Daanje spretno spne in poveže v pripovedni tok s katerim potujemo skozi čas, se zapletamo v literarne uganke, padamo v psihološke globine in razgaljamo človeške odnose. Prisostvujemo filozofskim razmišljanjem in mnenjem o kvantni fiziki ter času. Seciramo sestrske odnose, ljubezni, strasti, sovraštva ter prehajamo meje magičnega. Na poti se zapletamo v nadležne muhe, iščemo izgubljene stvari ter se tolažimo z robidovo marmelado. Odstiramo vprašanja minljivosti, skrivnosti življenja in smrti.
Pod psevdonimom Daanje Anjet se skriva nizozemska pisateljica Anjet den Boer piše romane, kratke zgodbe in scenarije. Pesem štorklje in dromedarja je njen drugi odmeven roman in prvi preveden v slovenski jezik, zanj je prejela nagradi Libris ter Bookspot Literatuurprijs.
Objavljeno: 17.10.2026 09:02:12
Zadnja sprememba: 17.10.2026 09:02:11
Zaznamek 9598 (14. maj 1878)
Popoldne sem se sprehajala po Deerin Woodsu – uživala v zaslepljujoče modri poljani encijanov, tako lepo – razmišljala, kako je človek v resnici neveden: drevesa , rože, ptice, celo najmanjše mušice, ne razumem, iz kakšne so snovi, kako živijo, zakaj umirajo. Morda je enako z Elizino knjižico – nikoli je ni pisala z namenom, da bi jo kdo razumel. Če si za trenutek drznem predstavljati, kako bom nekega dne dognala še zadnjo skrivnost, zadnjo njeno risbo, zadnjo besedo, zadnjo številko, me obide občutek neizmerne praznine. Knjižica je dragocena predvsem zaradi pomena, ki ji ga pripisujem sama – zaradi same uganke. V resnici jo z ugibanjem na neki način ponižujem, namesto da bi jo z razumevanjem povzdignila. Očitno je Eliza prišla do istega zaključka – s tistimi vodoravnimi črtami v zadnjih vrsticah poslednje preglednice, in njen zadnji zapis je pesem.
(str. 758-759)
