| Žanr | poetična proza, zgodovinski roman |
| Narodnost | danska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2026 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka |
Skratka |
| Prevod |
Darko Čuden |
| Ključne besede | 17. stoletje, Čarovniški procesi, Danska, Magija, Uroki, Ženske |
Piše se leto 1620 na Danskem. V temni noči Christenze Kruckow, neporočena plemkinja, iz čebeljega voska, odstriženih nohtov in šopa človeških las ustvari votek, podobo majhnega človeka, ga več dni nosi pod pazduho in ga oblikuje s toplino svojega telesa. Na ta način ustvarjeno in oživljeno dete sicer ne more ničesar videti niti ne more govoriti, lahko pa vse opazuje in opaženo oblikuje v misel in pripoved, ki jo kot vseprisotni pričevalec duha (tistega) nedoumljivega in krutega zgodovinskega časa s svojim tihim, halucinogenim glasom ponese med bralce.
Orisuje nam pot svoje stvariteljice Christenze, ki po hudih obtožbah čarovništva iz Sydfyna pobegne v Aalborg, koder se zbliža z druščino žensk, ki si ob skupnem druženju nudijo uteho, si pomagajo pri opravilih in se vzpodbujajo, obenem pa si z vedenji, ki so v očeh takratne krščansko-patriarhalne družbe močno odklonska, življenje tudi skrivoma pestrijo, najsibo to s kozarcem vina, petjem in plesom ali medsebojnim ljubimkanjem. Seznanimo se z nekaterimi skrivnimi obredi, ki jih izvajajo, in ko jih pri enem od teh v noči svete Lucije, 12. decembra leta 1620, zasačijo, to služi kot najoprijemljivejši vzvod, da jih zaprejo in jim z mučenjem izsilijo priznanja grešnih dejanj, ki naj bi jih izvajale, čemur neizbežno sledijo obsodbe javnega sežiga na grmadi ali obglavitve.
Zgodbo je avtorica Olga Ravn (1986), ki velja za eno najizvirnejših danskih literarnih predstavnic, napisala na osnovi množičnih čarovniških procesov, ki so v letih 1596 do 1621 potekali v Fynu in Aalborgu, pri tem pa se je poleg ljudskega izročila opirala na številne zgodovinske vire, kot so pisma, pravni dokumenti in teološki spisi. Iz originalnih virov so vzeti tudi vsi uroki, ki jih je umestila v besedilo, zapisane je našla v črnih knjigah (t. i. cyprianusih) ter drugih okultnih delih.
Obdobje, ki ga je raziskala, je v zgodbi omejila v leto dni trajajoče, zgodbo pa je poleg Christenze gradila še ob treh osrednjih ženskah, ki so bile (in ne zgolj te) dejansko obtožene čarovništva in zaradi tega tudi usmrčene.
Poleg samega poteka dogajanj ima v romanu osrednji pomen tudi votek oz. voščena lutka, ki so jo v srednjem veku uporabljali kot eno ključnih orodij za izvajanje črne magije. Glas, ki mu ga nameni pisateljica, je glas spomina in pričevanja. Se ne stara in četudi ga nihče več ne posluša, še vedno nemo priča. Obstaja kot nekakšen nepristranski opazovalec človeškega sveta, ki mu je opazovanje in poslušanje vsiljeno, iz te neizogibne poslušnosti pa se mu, čeprav z ljudmi sočustvuje, do njih porodi tudi gnus.
Takšna izbira pripovedovalčevega glasu avtorici omogoči zgodbo podati iz širše perspektive, zato roman ne izzveni kot zagovor ‘nedolžnih čarovnic’. Poleg vprašanj srednjeveške črne magije in sežiganja žensk na grmadah ter narave samih sodnih procesov, ki so temu predhodili, so v besedilu mimogrede, a dovolj jasno izpostavljena še vprašanja ženskosti na splošno – njene neodvisnosti in svobode (tudi seksualne), prav tako je osvetljena njihova vloga pri ohranjanju ljudskega izročila in porodnega babištva. Avtorica žensk v ničemer ne brani, prikazuje jih v njihovi zamerljivosti in maščevalni ihti, v kateri se zlahka obrnejo druga proti drugi. Obenem pa problematizira tudi strašljivo moč moškosti, v svojih izvršitvah kruto, nasilno in strahotno poniževalno ter njihov vzvišeno zaničevalen pogled na ženske. Ogledalo, ki ga v zgodbi nastavi voščeno dete, je tako namenjeno človeštvu kot celoti.
Bralec naj ne pričakuje logične in v vseh detajlih dokumentarno zapisane zgodbe, le-ta je namreč podana hipnotično, v njej pa bodo uživali predvsem literarni sladokusci.
Objavljeno: 14.10.2026 11:32:39
Zadnja sprememba: 14.10.2026 13:50:37
Čitali so demonologije, bukve o hudiču, in tam je pisalo: ženska lažje kot moški podleže satanovim skušnjavam, ker je šibka na telesu in na duši. In čitali so: ženska je zla in nepopolna žival. Če ženska veka, veka zato, ker vara moža. In čitali so: kadar ženska misli sama, potem misli zgolj na zlo. Ne premore dobrih misli. In čitali so: ženski spol je krhkejši od moškega in zato ga hudič laže omreži. In čitali so: beseda ženska je le drug izraz za meseno poželenje. In čitali so: vsa coprnija se poraja iz mesenih skomin, te pa so pri ženskah nenasitne. In čitali so: včasih ud ne otrdi. Če se nikoli ne zgane, je vzrok za to naravna frigidnost. Če pa se dvigne in otrdi, a se ne izkaže, je to znak coprnije. In čitali so: ženske so lažje vere, že po naturi zlahka podležejo duhovom. Urno se jim razveže jezik in pred drugimi ženskami ne morejo skrivati, kar vedo o umetnosti črne magije. Ker so šibke, je copranje priročno orodje, s katerim prevzamejo vajeti v svoje roke. In čitali so: v tej uri somraka, ko na svetu buhti od pregreh in ko vbogajme kopni in plahni, se širi zlo čarovniško. In čitali so: kjer je veliko bab na kupu, tam je veliko coprnic.
(str. 82-83)
Če si zacoprana prekršila zoper naturo in si se zaljubila v drugo žensko, si obuj šolne in hodi, dokler se ti noge ne oznojijo. A stopati moraš brzo, tako brzo, da se ne usmradijo. Potem si sezuj desni šolen in iz njega srkni požirek piva ali vina, in v tistem hipu bo ljubezen preč.
