| Žanr | detektivski roman, družbenokritični roman, eksistencialistični roman, kriminalni roman, mladinski roman, moderni roman, psihološki roman, socialnorealistični roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2026 |
| Založba | Primus |
| Zbirka |
Avtorji |
| Ključne besede | 21. stoletje, Dokumentarni film, Družinske skrivnosti, Eksistencializem, Izginotja, Prevare, Romi, Študentke, Umor |
Mika Hočevar se je že v zbirki kratkih zgodb Januarska žetev izkazala kot pozorna opazovalka ljudi, ki so se po lastni krivdi ali po spletu okoliščin znašli v neprijetnih življenjskih položajih. V romanu Negativ realnega ostaja zvesta sodobnemu socialnemu realizmu, vendar se tokrat loti obsežnejše in precej izvirno zasnovane zgodbe.
Dora Svetko je mlada študentka filmske režije, ki se za diplomsko nalogo odloči posneti dokumentarec o Samanti Trivo, mladi materi, ki je pred skoraj dvema letoma izginila brez sledu. Skupaj s prijateljem in snemalcem Markom se zaplete v mrežo družinskih skrivnosti, nasprotujočih si pričevanj, policijskih sumov in lastnih predsodkov. Dora ni izkušena preiskovalka niti nepristranska dokumentaristka. Je tipična pripadnica Generacije Z: zaletava, pogosto naivna in včasih tudi precej naporna, vendar prav zato prepričljiva pripovedovalka. Bralec dogajanje ves čas spremlja skozi njen nepopolni pogled in skupaj z njo izbira, kateri del resničnosti bo ostal zunaj kadra.
Avtoričin slog ostaja prepoznaven. Jezik je tekoč in navdahnjen s klasično literaturo, hkrati pa dovolj sproščen, da lahko brez težav sprejme sodobni pogovorni žargon, črni humor in mestoma groteskne situacije. Posebej dobro ji uspevajo dialogi ter kratki, natančni opisi, s katerimi osebe razkrijejo več, kot bi želele povedati same. Tudi težje teme obravnava brez metafizičnega ovinkarjenja in pretirane patetike, z Januarsko žetvijo pa ju druži tesnobno, mračno, melanholično ozračje, ki pa nikoli ne zapade v depresivno stanje, temveč se nekje v daljavi za njim vedno svetlika žarek upanja.
Največja odlika romana je njegova zasnova. Kar se sprva zdi kot kriminalna zgodba o pogrešani osebi, postopoma postane tudi razmislek o medijskem izkoriščanju tuje nesreče in ustvarjanju javne podobe. Ob tem se nevsiljivo poglobi tudi v glavo tipične sodobne 20-in-nekaj letnice ter njene nerazrešene otroške trave, prepričljivo pa prikaže tudi prizore iz romske problematike na Dolenjskem.
Nepričakovani zaključek dotedanje dogajanje postavi v povsem drugačno luč, vendar ne deluje kot poceni trik. Nasprotno: šele z njim posamezni drobci padejo na svoje mesto, naslov romana pa dobi svoj pravi pomen. Negativ realnega je berljiv, družbenokritičen in spretno zgrajen roman, ki bralca najprej zaplete v iskanje resnice, nato pa ga prisili, da se spopade tudi s svojimi lastnimi predsodki.
Objavljeno: 30.07.2026 13:16:57
Zadnja sprememba: 30.07.2026 13:16:57
V koridorju iz dreves smo se počasi prebijala do zapuščene hiše lovske družine, kjer smo bili dogovorjeni. Elizabeta, ki je kar naenkrat postala del najinega projekta, je lahkotno razlagala, da se je petnajst let nazaj na tej stranpoti, po kateri smo se danes na ledu in snegu lovili mi, zgodil trojni umor, zato mi ni bilo najlažje pri srcu. Manj kot pet kilometrov po poti, ko smo se odcepili od glavne ceste Novo mesto–Metlika, smo zavili ostro levo in parkirali. Pred sabo smo zagledali dvoje zapuščenih poslopij, na prostoru, kjer bi bilo dvorišče, če bi tukaj dejansko kdo živel, pa sta stala dva avtomobila starejše izdelave. Na enega se je naslanjal mlajši moški nižje rasti in mrkega obraza. Ob drugem sta mu hrbet kazali dve dekleti, svetlolaska in temnolaska, zagledani v ekran telefona. Vsi trije so kadili, in če sta dekleti ob našem prihodu hitro ugasnili tako cigareta kot tudi mobitel, se fant ni zganil in je še naprej vlekel malo da ne ogorek. Pomislila sem, da je živčen. Ne le distanca in kazanje hrbta, tudi to, da so se pripeljali ločeno, je kazalo na nenaklonjenost drug drugemu. Začetno vljudnostno kramljanje je hitro prešlo na temo, zaradi katere smo se zbrali na tako skrivnostnem mestu.
»Če gremo po vrsti, kaj se je med vami dogajalo tistega večera, ko je izginila?« sem se obrnila k dekletoma, ki sta se predstavili kot Mia in Jula.
»Skregala se je doma, potem se je želela skregati še z nami,« je s prekrižanimi rokami na prsih rekla Jula in nejevoljno skomignila z rameni. »Poznam jo od osnovne šole,« je začela Mia. »Težko je bilo biti njena prijateljica. V osnovni šoli je še šlo, saj je bila prava siva miška. Ko je odšla v srednjo šolo, se ji je odpeljalo. Vislava je z njo ravnala grdo, nobene pozornosti ji ni namenjala. Vse ji je rekla, od pankrta do ciganke, tudi tepla jo je. Imela jo je pod kontrolo, še bolj potem, ko je zanosila.«
(str. 152)
