Vaje z ribo so zbirka štirih dramskih besedil, napisanih med leti 2020 in 2024 v času globalne zdravstvene, socialne in politične krize.
Prvo besedilo je Drame ni, ki s komičnim pristopom opisuje primer proslave, specifično komemoracije padle stavbe na Erjavčevi cesti. Država, ki ji ne uspe ukrepati dovolj hitro, da bi rešila svoj kulturni hram (ali pa vsaj postavila enakovrednega), kot tolažilno nagrado ponudi neskončno dolge govore in solze politikov, intelektualcev in čudaške nastope vase zavarovanih igralcev. Pokop Drame na ljubljanskih žalah je vrh tega žalnega dogodka, katerega do konca pripelje nihče drug kot vodja gledališkega bara, ki lahko na koncu prebere najdaljše literarno delo celotnega gledališča: zadolžnice za alkoholne pijače.
Drama Vaja z ribo je vaja v pravem pomenu besede – avtorica preprost prizor med profesorjem in njegovo študentko prikaže na sedem različnih literarnih načinov: realistično, ekspresionistično, nadrealistično, simbolistično, absurdistično, dadaistično in postdramsko. Bogate in na mestu groteske akvatične podobe, npr. ribak, ki mu možgani polzijo skozi glavo, uspejo vseeno prevpraševati enotno vprašanje vseh Vaj, položaj ženske umetnice v družbi.
Drama Orfej in Evridika je tematsko zvesta kanonu, kar se kaže v uporabljenem dramskem jeziku, ne pa nujno v psihološki razsežnosti prikazanih likov (“klasični” zasedbi se pridružita še npr. Sizif in Eva iz Edenskega raja), ki delujejo sveži, kompleksni in današnji. Drama se dogaja trikrat, vsakič v pogovoru z resnično pisateljico, ki je naredila samomor. Preko tega uspe avtorici poleg klasične teme ljubezni (znova) raziskovati tudi položaj ženske umetnice v svetu, kjer je postavljena kot objekt ljubezni (na koncu pa je nihče ne ljubi zares).
Drama Otroci luči je prikaz apatičnega drže današnjega mladega človeka, ki si želi sprememb in bi bil zanje, če bi vanje še verjel, mogoče pripravljen kaj storiti. Oropan prihodnosti pa je ves čas v stanju predpriprav, kjer čas porablja z igranjem neumnih igric, medtem ko ignorira glasno realnost okoli njega. Realističnim prizorom so vstavljeni ekspresionistični momenti (mogoče globlje podzavesti) likov, ki bralca ob branju šokirajo, hkrati pa delujejo kot antiutež banalnosti, v kateri se sicer valjajo liki.
Dramska besedila Urše Majcen so izurjena tako v jeziku (v katerem je avtorica izurjena in spretna) kot tudi v kompoziciji, znotraj katere avtorica niza podobe, ki ostanejo z nami dolgo po branju in jih pravzaprav lahko razumemo kot besedila v malem. Jasno je, da avtorica poseduje prodorno zavedanje sveta v njegovih najbolj bizarnih oblikah, zato se zdijo ekspresionistični in simbolni motivi v dramah jasna izbira prikaza nesmislov in nepravic, ki nas obdajajo. Kot v spremni besedi zapiše dramaturginja Eva Mahkovic, je “Majcen tako v vseh štirih dramah – čeprav bi se marsikdaj lahko umaknila v abstraktno, nekam bolj na varno – resnična.”
Urša Majcen (1998) je diplomirana dramaturginja ter uveljavljena pesnica, performerka, dramatičarka in vizualna umetnica. Njena dela so že doživela tako odrske uprizoritve kot tudi upodobitve na platnu. Leta 2021 je izdala svoj pesniški prvenec ekosistem tišine, leta 2023 pa je izšla njena poetična drama Zgodba o bakrenem kralju, ki je avtorici prinesla nominacijo za Nagrado Slavka Gruma.
