| Žanr | družbenokritični roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Koper, 2025 |
| Založba | KUD AAC Zrakogled |
| Spremna beseda |
Miklavž Komelj |
| Ključne besede | 20. stoletje, Ekologija, Ekološka zavest, Etika, Intima, Radikalizem |
Pričujoče besedilo imamo pred seboj kot rekonstrukcijo nedokončanega romana, do pred kratkim, širši slovenski javnosti neznanega pesnika in literata, Jureta Detele, ki je za časa življenja izdal zgolj 2 pesniški zbirki (Zemljevidi, 1978 in Mah in srebro, 1982), ter poetičen esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov, 1988; kljub vsemu pa za sabo zapustil pestro zapuščino, ki je bila v celoti objavljena v Zbranih pesmih, 2018 (2 dela, zbral in uredil Miklavž Komelj), ter v knjigi Orfični dokumenti : teksti in fragmenti iz zapuščine, 2011.
Posebno pozornost pa je požel pričujoči tekst, ki ga je na NUK, skupaj z drugo literarno zapuščino, prinesel brat Martin Detela. Gre namreč za roman, ki je, po navedbah urednika Komelja, prav mističen – spremljalo naj bi ga več legend, že zapisan je v zelo fragmentarni obliki, ki naj bi jo znal brati zgolj Jure Detela, ki se je nekoč menda hvalil, da je rokopis baje vrgel v Ljubljanico.
Pripoved je v veliki meri avto(biografska), kot je to značilno tudi za druga Detelova dela; pisatelj je namreč preko svoje literature sporočal svoje izjemno radikalno-ekološke moralne zapovedi. Zato so v središču romana argumenti ekologije, veganstva, seksualnosti in družbenega statusa, ki so v večini drastično karikirani, da bi ohranili čistost absurda in absurdnega sveta, v katerem se nahajamo.
Objavljeno: 02.12.2025 16:57:38
Zadnja sprememba: 05.12.2025 13:04:47
Svet je le dvoje. Pohota in brutalnost. Več ni, ker nad vsemi vlada smrt. In kaj bi lahko bilo, vsak od nas! In če je, kaj bi se lahko razodelo! Pa se ne. Ker smrt vsakogar spešta, preden se artikulira kaj drugega. Tudi jaz, vse moje življenje: sama brutalnost. Miljoni, ki se med seboj peklensko mučijo in kurbajo, pa kaj je od tega? Nič. Smrt in trohnenje. Samo še Simon, ki je zdaj z mano. A to je nekaj popolnoma drugega. Eden med stotisoči. In kaj se v zadnjih dneh dogaja s Friedrichom? Vendar nekaj, kar ne morem subsumirati med pohoto in brutalnost? Nekaj slutim, nekaj vendarle slutim, toda ali je slutnja dovolj za novo upanje?
(str. 177)
