| Žanr | mladinski roman, pustolovski roman |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | Jezero, 2024 |
| Založba | Morfemplus |
| Prevod |
Neža Božič |
| Ilustracije |
Levi Pinfold |
| Ključne besede | Ekologija živali, Ekološka zavest, Očetje in hčere, Odnos do živali |
Enajstletna April Wood je s svojim očkom, raziskovalcem globalnega segrevanja in vremenskih vzorcev, zaradi njegovih službenih obveznosti odpotovala za pol leta na skrajni sever planeta, na Arktiko, točneje na Medvedji otok. April ugotavlja, da bo imelo bivanje na oddaljenem in neobljudenem otoku svoje prednosti: ne bo ji treba hoditi v šolo, lahko bo raziskovala in opazovala živali, za katere ima, tako kot njena pokojna mami, še posebej izostren občutek. Najbolj pa se je April pustolovščine veselila zato, ker bo lahko več časa preživela sama z očkom, ki se je doma znal zakopati v delo in pozabiti na vse okoli sebe.
Ampak stvari se odvijejo drugače, kot so bile načrtovane. Očka je zaposlen od zgodnjega jutra do poznega večera in April otok raziskuje sama. In sredi prvinske in nedotaknjene divjine se kmalu stke prav posebno prijateljstvo.
Domišljijska pripoved, ki temelji na resničnih dejstvih, je hvalnica naravi in nam je lahko vsem v spodbudo in razmislek, kako se lahko vsak bori proti globalnemu segrevanju, uničevanju narave in življenjskih prostorov živali, lahko nam je v navdih, da prav vsak lahko pomaga.
Objavljeno: 12.09.2025 17:39:32
Zadnja sprememba: 12.09.2025 18:23:02
Čeprav Mrožji zaliv na zemljevidu ni bil videti daleč, je hodila veliko dlje, kot je pričakovala, in po skoraj treh urah se je že nameravala obrniti. Čeprav je bilo sonce na nebu skoraj do polnoči, ni hotela ostati zunaj prepozno. Pozno popoldne se je na otok pogosto spustila čudna megla, se ga oprijela kot duh, svetloba pa je dobila strašljiv rumenkast odtenek.
Tedaj je zaslišala tisti zvok. Nagnila je glavo. Česa takšnega še ni slišala, ne na Medvedjem otoku ne doma. Ni bil človeški zvok. Spomnil jo je na nekaj, česar ni mogla izbrskati iz spomina, naj se je še tako trudila. Stala je nepremično, njena sapa se je vrtinčila skozi mrzel zrak kot dim. Zvok je zamrl in globoko, olajšano je izdihnila. Tisti zvok ni bil nekaj, čemur bi hotela dolgo prisluškovati. Bil je globok in grlen, da jo je zmrazilo. Že je mislila, da je minil, ko ga je znova zaslišala. Tokrat glasneje.
April je zdaj vedela, na kaj jo spominja: na dan pred tremi leti, ko se je eni od lisic tačka zataknila v zarjavelo pločevinko in je ni mogla izvleči. Strašen, presunljiv zvok živali v bolečinah.
»O ne.« April je stisnilo pri srcu. Zdaj se nikakor ni mogla obrniti. Ne, ko je slišala žival, ki morda potrebuje njeno pomoč. Ne, ko tu razen nje ni bilo nikogar, ki bi jo rešil. Zadnjih nekaj sto metrov je na pol tekla, se spotikala in zdrsavala, v grlu in prsih jo je žgalo, ko je končno prišla do Mrožjega zaliva.
Sunkovito se je ustavila.
(str. 56)
in nato