V mejah normale

Infektolog in čedalje bolj priljubljen pisatelj David Zupančič je slovensko knjižno sceno poživil z literaturo, ki je do neke mere novost, saj se dogaja za zidovi slovenske bolnišnice. Prepoznavnost so mu prinesli zapisi v knjigi V sivi coni, bralci pa so že takrat začutili, da se v njem poleg medicinskega skriva tudi literarni talent.

Svojo tretjo knjigo Zupančič predstavlja kot fikcijo, ki sloni na življenju. Gre namreč za zgodbe, ki so resnične, vendar so anonimizirane do te mere, da se v njih ne more prepoznati nihče. Z nami deli anekdote, razmisleke, utrinke iz ambulant in dogodke, ki so se mu pripetile pri delu z bolniki. Nekatere so duhovite, zabavne, spet druge ganljive in pretresljive. Obenem pa gre za knjigo, ki je najbolj osebna, saj nam odkriva tudi drobce svojega življenja in razmisleke o njih. Kot pravi sam: »To ni knjiga o zdravstvu. To je knjiga o meni. Poleg tega pa je to knjiga, s katero nekaj raziskujem. Mogoče celo nekaj iščem.«

Gre za branje, ki bralcu da tisto nekaj več, saj je pisatelju uspelo izraziti svojo ljubezen do zgodb, pisanja, ustvarjanja in jo preplesti s poklicem, ki ga izpolnjuje. To občutje najbolj opiše zaključna misel, ki pravi: »Ko bom velik, bom pisatelj. Do takrat pa sem lahko zdravnik, ki piše.«