| Žanr | ljubezenski roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Brežice, 2024 |
| Založba | Primus |
| Zbirka |
Avtorji |
| Ključne besede | 21. stoletje, Nova duhovna gibanja, Tantrizem |
Glavni junak romana Ljubezen 22, plagiat je moški v srednjih letih, jezen in razdražljiv, ker mu zadeve ne gredo od rok, kot bi želel. V zvezi je z Lucy, do katere goji nasprotujoča si čustva, zaradi nje izgublja potrpljenje, njene besede in dejanja ga spravljajo ob živce. Ob njej je razdražljiv, brez nje pa nesrečen. Nakar se mu ponoči nekje sredi ameriških gozdov pokvari avtomobil … Sledi srečanje, po katerem nič več ni tako, kot je bilo.
Ko se iz gozda izvije postava, ki mu ponudi pomoč, nam postane jasno, da je okvara avtomobila zgolj pripomoček njegove nujne preobrazbe, kajti spoznanja, ki sledijo, strgajo z njega maske in vzorce obnašanj, ki jih je podedoval od prednikov in mu pod njimi že klecajo kolena.
Neznani rešitelj mu ponudi streho nad glavo, v hiši pa mu pogled pritegne knjiga, naslovljena Ljubezen 22. Usodna knjiga, ki glavnemu junaku osvetli razumevanje ljubezni kot nežne bilke, ki se je ne smemo preveč oklepati, če želimo, da dobro uspeva, in tudi ne premalo, saj lahko oveni in umre.
Glavni junak skozi velikokrat humorne dogodke spoznava samega sebe, preizkuša svoje meje in se iz nergavega moškega srednjih let spreminja v prijetnega sopotnika vsem, ki mu pridejo naproti …
Objavljeno: 15.01.2025 12:29:54
Zadnja sprememba: 15.01.2025 15:54:59
Stresla me je s sebe in mi sedla nasproti. Mojo dlan je položila na svoje lice in svojo dlan na moje lice. Blago je prikimala. “Glej!” Sledila je potezam, gubicam, odzivala se je na vsako spremembo v napetosti kože in odzivnosti tkiv pod njo. Oponašal sem njene gibe, se sprehajal čez ličnice in obrvi do ušes in ustnic. Ničesar nisem hotel, čas se je ustavil, strmel sem ji v globoke zelene oči tako dolgo, da je njen obraz izginil. Oči so v poltemi vzvalovile od modre do zelene in rjave, bila je Lucy, Hellena … in Rose. S svojo dlanjo je zdrsnila navzdol na moje prsi. Jaz sem zdrsnil na njene. Srce mi je začelo biti hitreje, njen obraz se je zbistril, čut v moji dlani je zatrepetal. Prijela me je za dlan in jo močno pritisnila k sebi. “Še enkrat!”
(str. 256)
Knjiga je posoda in hkrati tekočina. V bralcu zabriše meje, da zaplava po igri, ki se jo gre z njim. Bralec se lahkotno poigra s prebranim in ob tem nasmeji. Nasmeji se tako prebranemu kot samemu sebi. Opomni ga, da je vse, popolnoma vse, vendarle izmišljeno. Navsezadnje je izmišljen tudi on sam. No, izmišljeno je, kar misli, da je.
V trenutku tega spoznanja se vse, kar je izmišljeno, prezrcali nazaj samo vase kot naglo sneta nogavica v najstvarnejšo stvarnost, kar jih je kdaj bilo. Predlagati kaj takega je mogoče le v zadosti dovršeni, a ne popolni knjigi.
Ves čas na svetu imam, a kaj počnem? Podim se po kletki svojih misli kot stonoga po umivalniku. Norec!
Pogladila me je po prstih. »Kaj se dogaja?«
»Praznim se.«
»Čuden občutek, kajne?«
Pihnil sem skozi nos. »Vse okrog sebe moramo polniti, da dela, človek se, kako čudno, mora prazniti.«
in nato