Nenavadni spomin Roze Mazur

“Petega marca 1953, le dober teden zatem, ko so Kostika izpustili, je Stalin umrl. Torej le ni dočakal stotih let. S tem nas je prikrajšal za zadovoljstvo, da bi nam vladal še tridesetletje. Spominjam se, da so ljudje na ulici jokali. “Kaj bo z nami,” so jadikovali, “zdaj ko smo ostali brez očeta?” Na dan, ko so mumificirano Stalinovo truplo premestili v Leninov mavzolej, se je na Dvorski ploščadi, leningrajskem glavnem trgu, zbrala velika množica. Po zvočniku so prenašali slovesnosti iz Moskve. Kljub hudemu mrazu so si moški odkrili glave. Če si kdo ni snel kape, so mu jo zbili z glave. Sama sem z mešanimi občutki dojemala smrt svojega “dobrotnika”. Kako bi mogla vedeti, ali se ne bo obrnilo vse še na slabše? Šele ko so 4. aprila spet izpustili “morilske zdravnike” in jih rehabilitirali, načrtovane deportacije Judov pa ni bilo, sem spet zadihala. Še enkrat smo jo srečno odnesli.” (str. 365)