Pisarjeva smrt

Vprašanje, ki si ga je leta 2001 zastavil makedonski pisatelj, prevajalec iz angleščine in profesor prevajanja na Filozofski fakulteti v Skopju, je bilo njegov vzgib za nastanek romana. Tistega leta je namreč v državi vladala napetost med Makedonci in Albanci. Ljudje so s strahom pričakovali, ali bo spregovorilo orožje. Mihajlovskega je mučno vzdušje spomnilo na turške bojne pohode v 14. stoletju proti takrat še pravoslavnim Makedoncem in na obleganje mesta Bitola. S temi pohodi so Makedonci za več stoletij prešli pod oblast Muslimanov. V romanu si tako stojita nasproti dva pripovedovalca, pravoslavni menih in samostanski pisar Ravul ter turški poveljnik Timurtaš. Vsak izmed njiju izmenično pripoveduje svoje videnje obleganja Bitole. Pri tem pa ne gre toliko za pravi zgodovinski roman z obilico zunanjega dogajanja,opisov bitk ali celo vojaških strategij, ampak bolj za spraševanje o smislu njunega početja. Tako menih Ravul, ki zavrže miroljubne nasvete pokojnega očeta Paisija in postane zaveznik vojaškega poveljnika Bitolčanov Tolje kot Timurtaš se namreč sprašujeta, kakšen je smisel njunega početja, v čigavem imenu se vojskujeta, kdo so pravzaprav neverniki, kakšen je njihov bog in ali niso morda tudi oni vendarle samo ljudje. In si, tako eden kot drugi, občasno morata priznati, da sta kljub veri vsak v svojega Boga, v bistvu tudi morilca. Mihajlovski pa med slogovno izbrušena monologa vnese še tretjega prvoosebnega pripovedovalca, Belcebuba oz. hudiča. Pozorni bralec bo takoj zaznal, da je prav on, oholi, cinični, samozavestni, večni, tista oseba, ki nikoli ne umre in ki ima v oblasti tako meniha kot turškega poveljnika. Tudi njegov monolog, ki se dvakrat “vmeša” med ostala dva,in roman na koncu tudi zaključi, je izpisan zelo berljivo in slogovno natančno. Bralec lahko ob vseh treh pripovedovalcih osupne ali pa se tu in tam le še grenko nasmehne. Podobnost z današnjim dogajanjem po svetu pa je tako in tako na dlani. Avtor je najbrž prav zaradi “večnosti” značajev za roman Pisarjeva smrt prejel nagrado za makedonski roman leta.