Neupogljivi

»Me ne boš vprašal, ali sem v redu?« zamrmram.
»Ne. Glavo stavim, da nisi,« odkima. »Prišel sem te prosit, da ne sprejmeš nobene odločitve, dokler se ne pogovoriva.«
Prepozno je, pomislim. Sem se že odločila.
»Hočeš reči – dokler se vsi skupaj ne pogovorimo, glede na to, da gre tukaj za vse nas,« ga dopolni Uriah. »Po mojem se ne smemo predati Eruditom.
»Nihče od nas?« se uprem.
»Ne!« se namršči Uriah. »Po mojem moramo odgovoriti z napadom.«
»Jasno,« se posmehnem, »začnimo izzivati žensko, ki lahko polovico oporišča prisili v smrt. Res odlična ideja.«
Preostra sem bila z njim. Uriah na dušek izpije preostanek tekočine v steklenici in jo trešči na mizo s tako silo, da se bojim, da se bo razletela na kosce.
»Ne smeš tako govoriti,« zarenči.
»Oprosti. Ampak veš, da imam prav. Če hočemo preprečiti pomor polovice ljudi v naši ločini, moramo žrtvovati eno življenje.«
Ne vem, kaj sem pričakovala. Mogoče sem mislila, da se bo Uriah, ki še predobro ve, kaj se bo zgodilo, če se nihče od nas ne preda, prostovoljno javil. Toda zdaj povesi pogled, brezvoljno in poraženo.
»S Tori in Harrisonom smo sklenili okrepiti varovanje. če bodo ljudje na te napade bolj pripravljeni, jih bomo mogoče lahko preprečili,« spregovori Tobias. »Če to ne bo pomagalo, bomo začeli razmišljati o drugih rešitvah. Konec debate. Ampak za zdaj ne bo še nihče ničesar storil. Zmenjeno?«
Ob zadnjem vprašanju se zazre vame in dvigne obrvi.
»Zmenjeno,« odvrnem, ne da bi mu zares pogledala v oči. (Str. 237-238)