Kotlar, krojač, vojak, vohun
Žanr | pustolovski roman, zgodovinski roman |
Narodnost | angleška književnost |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2015 |
Založba | Mladinska knjiga |
Ključne besede | Cirkus, Vohunstvo, Hladna vojna |
Prevod | Mojca Kranjc |
»So trenutki, v katerih je preveč vsega, da bi jih lahko v celoti doživljal takrat, ko se zgodijo ...«
Kotlar, krojač, vojak, vohun Johna le Carréja je vohunski roman par excellence iz leta 1974, leta 2015 pa smo ga vendarle dobili tudi v slovenščini, v izvrstnem prevodu Sovretove nagrajenke Mojce Kranjc.
Glavni junak romana je George Smiley, bivši vohun britanske tajne obveščevalne službe, ki sprejme »džob« poiskati izdajalca – »krta« – v Cirkusu, štabu obveščevalne službe. Izkaže se, da ga bo moral poiskati med »dečki v petem štuku«, med štirimi osumljenci – kotlarjem, krojačem, vojakom in vohunom – kot jih je po vzoru stare angleške izštevanke poimenoval Kontrola, umrli direktor Cirkusa. Zgodba nas popelje v čas dvojnih agentov, telegramov, telefonskih govorilnic, »drobnih kriznih situacij«, kajenja cigaret v pisarnah, v čas hladne vojne. V vohunskem žargonu, za katerega le Carré priznava, da si ga je večinoma izmislil, a so ga odtlej posvojili tudi profesionalci, nas uvede v skrivnosti talentosledcev, trdorokcev, gospodinjcev, svetilničarjev in konjedercev ter pravil »špila«. Polnokrvno opisani glavni in tudi stranski junaki nam zlezejo pod kožo: nepozabna Connie Sachs – raziskovalka v Cirkusu, Bill Roach – najboljši opazovalec in Karla – Smileyjev »sovjetski nemesis«, ki je Cirkus »obrnil kot rokavico«. In seveda antibondovski, uglajeni gospod Smiley, ki ga je v BBC-jevi nadaljevanki že v 70. letih prejšnjega stoletja upodobil sijajni Alec Guinness. Avtor David Cornwell, s psevdonimom John le Carré, ki je tudi sam delal za britansko obveščevalno službo, s svojim pronicljivim čutom za jezik zgodbo mojstrsko umesti v prostor in čas, in to kritično do obeh strani železne zavese. Obenem nas s svojimi brezčasnimi razmišljanji o zvestobi, ljubezni, sočutju in o tem, kako »včasih v londonski noči nastopi trenutek, ko hrup zamre …«, prepriča, da ni zgolj velikan žanra, temveč literature nasploh.
En kos garderobe je, ki ga opazovalec nima ne časa ne želje zamenjati, še najmanj v subarktičnem vremenu, in to so čevlji. Od dveh parov, ki ju je lahko preveril v vrsti za vozovnice, je Jim prepoznal enega: plastični s krzneno podlogo, črni, z zadrgo na zunanji strani in s podplati iz debele rjave umetne snovi, ki je na snegu rahlo škripala. Te čevlje je danes že videl, v pasaži Štěrba, takrat so bili v kombinaciji z drugačnimi vrhnjimi oblačili in na nogah ženske, ki je mimo njega potiskala voziček. Odtlej Jim ni več sumil. Vedel je, kot bi vedel Smiley. (Str. 376–377)