Iz šolskih klopi : nadaljevanje in konec Anine zgodbe

Četrta (in zadnja) knjiga iz serije knjig psihoanalitične korespondence med pacientko Ano in psihoanalitikom (ter avtorjem knjige) dr. Dušanom Rutarjem deluje katarzično. Povsem jasno je, zakaj je to zadnja knjiga o Ani in jasno je tudi, zakaj je Anine analize konec. In tega se ne da opisati bolje, kot je to storila Ana: »Dragi Dušan. Ni se spremenilo okolje, v katerem živim, niso se spremenili ljudje, s katerimi živim, ni se spremenila družba, v kateri delujem, niti ljudje, s katerimi se družim. Spremenila sem se jaz. In zato se je spremenilo moje dojemanje vsega tega.« In ravno to je tisto, kar psihoanaliza zahteva od vsakega, ki vanjo vstopi. Ne, ne gre za nikakršne čudeže in čarovnije, ki jih izvede psihoanalitik, da pacient »ozdravi«. Gre za pacientovo opuščanje starega, za odpiranje novemu, predvsem pa za odpiranje neskončnemu. Knjige o Ani, v katerih gre bralec (vsaj do neke mere) skozi psihoanalizo skupaj z njo, v katerih (pogosto zelo mukotrpno) doživlja faze, ki jih pacient doživlja v psihoanalizi in preko katerih je nazadnje »nagrajen« za svoje vztrajanje, bodo s časom še pridobivale na veličini in bodo nekoč verjetno zapisane med najpomembnejša dela Dušana Rutarja.