Dobre knjige
2169 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Od Marezig do Madrida
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Jože Vergan

Od Marezig do Madrida

Ljubljana, Zavod "Borec", 1962

Št. strani: 326 str.


Priredil: Albert Širok


Zbirka: Viharni časi
Žanr: avtobiografski roman, spomini

Narodnost: slovenska književnost

Jože Vergan ni literarni, temveč resnični junak svojega časa.

Avtor se je rodil leta 1904 v majhni istrski vasici Popetre v slovenski Istri. Z devetim letom je šel za hlapca in šolo videl le redko. Med prvo svetovno vojno je bil dve leti begunec v Mostecu pri Brežicah. Ko so po vojni Istro zasedli Italijani, se je kot mladinec pridružil komunistom, ki so tu razvili živahno ilegalno dejavnost in bil leta 1921 priča Marežganskemu uporu. Potem je v Trstu, kjer se je zaposlil, nadaljeval z ilegalnim delom, karabinjerji pa so mu bili neprestano za petami. Zaprt je bil v Kopru, Trstu, Rimu, Puli, konfiniran na Liparskih otokih in na Tremitih. Ko se je po treh letih vrnil domov in ni klonil, so ga nameravali na skrivaj ubiti, zato je zbežal v Jugoslavijo, od koder je želel priti v Sovjetsko zvezo, vendar so ga na avstrijsko-češki meji ujeli in vrnili ter je ponovno pristal v zaporih. Končno mu je uspelo dobiti potni list za Francijo, kjer sta bila njegova brata. V Parizu se je takoj povezal s komunisti, nato pa politično deloval v južni Franciji kot aktivist Ljudske fronte. Kot borec internacionalnih brigad je odšel leta 1936 branit špansko republiko in potem ko je bil ranjen delal pri vojni pošti. Po umiku internacionalnih brigad iz Španije je dočakal začetek druge svetovne vojne v Franciji, kjer so ga internirali, vendar mu je iz taborišča uspelo pobegniti. V okolici Agena je pomagal organizirati prve diverzantske skupine in bil francoski partizan od leta 1941. Po osvoboditvi Francije je bil komandant jugoslovanske repatriacijske baze v Marseillu. V svojo domovino se je vrnil poleti leta 1945. Njegova življenjska zgodba o borbi za ideale in obenem za golo preživetje zbuja občudovanje. Avtor se izkaže za pogumnega, drznega in zvitega; znajde se v vseh okoljih, kamor ga pot zanese in ima tudi srečo, da preživi. Človeku priraste k srcu, še toliko bolj, ker gre za "preprostega" slovenskega človeka.



Odlomek iz knjige

Ko sem imel devet let, sem šel v sosednjo vas za hlapca. Pri gospodarju Jakobu Darešu v Kubedu sem ostal v službi eno leto. Tam sem imel šolo pred nosom, toda učitelj me je le redkokdaj videl. Ko sem se odpravljal v šolo, me je navadno gospodar nahrulil: "Kam pa?" "Moram v šolo," sem mu dogovori. On pa je pobesnel: "Mar misliš, da te bom redil in plačeval, da se boš na moj račun šolal! Prekleto se motiš! Knjige stran, pa brž na delo!"
... Bilo je v maju 1917, prav dobro se še spominjam. Oče se je odpravil z najstarejšo sestro na Štajersko po kruh. Ko sta se pred odhodom pogovarjala, sem slišal, da je padla beseda "kruh". Napel sem ušesa in slišal, da se odpeljeta z vlakom do Dobove. Do tedaj še nisem potoval z vlakom in sploh nisem vedel, kje je ta postaja. Imel sem 13 let, bil sem suh ko trlica in sem tehtal komaj 35 kilogramov. Ko sta se odpravljala v Rakitovec na postajo, sem prosil očeta, naj me vzame s seboj. Oče me ni pustil, češ da sem preslaboten in jima bom na poti samo v nadlego... Nisem dolgo pomišljal in sem sklenil, da jo mahnem za njima. ... V vasi smo se razdelili ko berači, oče in sestra sta šla na eno stran, jaz na drugo. Sredi vasi sem se ojunačil, stopil v neko hišo in vprašal, če mi lahko prodajo kaj kruha, koruze ali moke. V hiši so živeli trije že priletni ljudje, brat in dve sestri, Jože, Julčka in Mica. Vsi trije so se zbrali okoli mene in me gledali kot kako čudo. "Od kod si, fantič?" "S Primorskega," sem jim rekel. "Begunec, begunec!" je vzkliknila Julčka sočutno. Mica pa me je brž vprašala, če sem kaj lačen. Prikimal sem in kmalu mi je prinesla veliko skledo mleka in lep kos kruha. Kot bi trenil, sem vse pospravil. Prinesli so mi še drugič, pa tretjič in četrtič. Stali so pri mizi in zijali. Pojedel sem kaka dva kilograma kruha in dva litra mleka. "Od kdaj pa nisi jedel?" so me vprašali začudeno. "Od leta 1915 še nisem bil sit," sem odgovoril.



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Komunizem, Fašizem, Spomini


Prispeval/-a: Ljuba Vrabec, Knjižnica Koper
Zadnja sprememba: 19.7.2017 14:50:33
Število ogledov: 753