skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Seniorji (75 let in več)

Happyendi

Kratek pisemski roman Jaroslave Blažkove je literarna izpoved prijateljici Evi Pissarovi (por. Limanovi) v 13. pismih. Obe sta zaradi političnih razmer po letu 1968 v nekdanji Češkoslovaški v mladosti emigrirali v Kanado. Protagonistka romana Happyendi, literarna upodobitev Blažkove, živi v manjši soseski v univerzitetnem mestu Guelph in skrbi za moža, nekdanjega uglednega filozofa in univerzitetnega profesorja, ki ga je v starosti zadela možganska kap. Že v prvem stavku prvega pisma pisateljica napove: pa sem se odločila, da je bilo že dovolj stokanja, odslej ti bom pisala samo v veselem tonu (str. 9). Prijateljici z veliko samoironije in humorja opisuje utrinke iz svojega življenja, pogoste stike s podobnimi zakonskimi pari v večkulturni soseski, v katerih ženske na različne načine doživljajo iste življenjske situacije, skrbi in fizična opravila, povezana z nego moža, drobne dogodke vsakdana, ki jo še vedno razveseljujejo, čudijo, presenečajo … vse to avtorica prepleta s spomini na skupno domovino, s primerjavo življenjskih situacij z literarnimi deli (najbolj izrazita je npr. primerjava lastnega življenja z Beckettovim Čakajoč na Godoja), razmišlja o ljudeh iz domovine (npr. pisatelju Juliusu Satinskýem, ki ga je uporabila kot model za svoj roman Môj skvelý brat Robinson, ki je izšel leta 1968), razlikah med kulturami različnih narodov, o občutku izkoreninjenosti in tujosti, o izseljencih v Kanadi. Jezik Blažkove je večkrat poetičen, predvsem v opisih narave. Če bi bralec glede na temo bolezni pričakoval turobno besedilo, bi se pošteno zmotil – Blažková preseneča z iskrivim neprisiljenim humorjem, s komičnimi dialogi, odlično karakterizacijo posameznih oseb in predvsem s pozitivnostjo, toplino in ljubeznijo.

Slovenski prevod je pospremljen z obsežnim odlomkom iz spremne besede k izdaji dela Happyendi v slovaščini avtorice Jane Cvikove, izčrpno spremno besedo prevajalke dela v slovenščino, Stanislave Chrobákove Repar, in s stran dolgim zapisom o življenju in delu Jaroslave Blažkove.

Slovenski bralci lahko prisluhnemo tudi zvočni verziji knjige Happyendi v odlični interpretaciji Zvezdane Mlakar.

V slovenščini je poleg romana Happyendi v knjižni obliki izšla samo še slikanica Jaroslave Blažkove Kako sta si mački kupili televizor, leta 1967. Glede na to, da je bila avtorica na Slovaškem po letu 1989 rehabilitirana (v spremni besedi Jane Cvikove lahko preberemo, da je bila pred tem izključena iz literarnega življenja, knjižnic, seznama maturitetnih vprašanj ali učbenikov, s čimer je sistem kaznoval njeno emigracijo) in se njena dela v 21. stoletju ponovno izdajajo in ponatiskujejo, lahko slovenski bralci upravičeno upamo, da bomo kmalu dočakali prevode drugih avtoričinih del, tako za odrasle kot za otroke in mladino.

Stari koledar njune ljubezni

V romanu Stari koledar njune ljubezni Andreï Makine vztraja pri svojem značilnem pripovednem slogu in vsebini; glavni lik Vargas, sin premožnega ruskega odvetnika, je pahnjen v tragično usodo, zaznamovano najprej z rusko revolucijo, potem prvo in drugo svetovno vojno, nazadnje pa še z življenjem izseljenca v Franciji. Protagonista oblikuje več naključnih srečanj z liki, ki vplivajo na njegovo življenje, mestoma mu življenje celo rešijo, vse skupaj pa jih nosi nestanovitna politična plima prve polovice 20. stoletja. Vargas mora bežati, se bojevati, skrivati, preživeti. Vseskozi pa si želi, da bi ga kdo pogrešal in pričakoval njegovo vrnitev. Kot mlad vojak se znajde na Krimu v času, ko so revolucionarji v Rusiji menjali stari julijanski koledar za gregorijanskega, v objemu stare ljubezni Taje. In ko se že zdi, da se bo svet umiril in Vargasovo življenje z njim, je pahnjen v neizprosen vrtinec zgodovine – znova mora iti skozi vse bridkosti.

Neomajna volja po preživetju in svobodi označuje tudi ta Makinov roman. Kljub vsem težavam si protagonist želi živeti, ljubiti in biti ljubljen. Makine nas sprehodi skozi zgodovinske okoliščine in usodo »malega« človeka, ki družbenokritično spremlja dogodke okrog sebe. Opozarja na absurdnosti totalitarizma in nasilja nad nedolžnimi v imenu ideologij, ki kmalu postanejo sovražne. Liki so ujeti, njihova življenja niso njihova – odvisni so od političnih tokov, ki se skoraj muhasto spreminjajo in pri tem ljudi premetavajo z enega brega na drugi. A Makinov protagonist kljub vsemu vztraja, njegova moč pa dviguje tudi bralca in ga polni z upanjem.

Francoski pisatelj ruskega rodu, Andreï Makine, je avtor dvanajstih romanov, številnih esejev in enega dramskega besedila. Njegova dela so mednarodno zelo dobro sprejeta in prevajana. Piše tudi pod psevdonimom Gabriel Osmond.

Temelji

Isaac Asimov je brez dvoma klasik znanstvenofantastične proze. Vpliv, ki ga je kot avtor imel na razvoj samega žanra, je tolikšen, da si ljubitelji znanstvene fantastike težko zamišljamo, v katero smer bi se razvil, če ne bi bilo Asimova in njegovih del. Močno je namreč zaznamoval tudi dve verjetno najodmevnejši filmski oz. televizijski franšizi samega žanra, se pravi Vojno zvezd in Zvezdne steze.
Njegovo najpomembnejše delo pa je trilogija Temelji, ki smo jo nedavno v prevodu Igorja Harba končno dobili tudi v slovenščini. Pri trilogiji gre v temelju vsekakor za znanstvenofantastično delo, saj sta čas (daljna prihodnost) in kraj (celotna galaksija Rimska cesta) tipično žanrska, a vendar bi se osnovna zgodba, ki vsebuje propad starega in načrt za vzpon novega cesarstva, menjevanje političnih sistemov, človeške intrige in hlepenja po bogastvu, moči in slavi, človeško samozadostnost, propadanje vrednot, znanja in intelekta, lahko odvijala v kateremkoli človeškem zgodovinskem obdobju ter biološkemu življenju prijaznemu geografskemu prostoru. Človeška zgodovina je namreč polna zgodb o propadu imperijev in nastanku novih, ki so nastali na pogoriščih propadlih. Pravzaprav podatek, da je Asimova pri pisanju Temeljev inspirirala prav študija angleškega zgodovinarja Edwarda Gibbona Zgodovina zatona in propad rimskega imperija, ki jo je napisal med letoma 1776 in 1789, ne preseneča. A vendar Asimov v trilogijo vnaša tudi ostale elemente, ki so značilni za znanstvenofantastičen žanr, kot so razvoj novih in naprednih tehnologij, novih znanstvenih odkritij …, ne umanjkajo pa tudi ideje o neizmernem potencialu človeških možganov in kaj vse bi bilo s pravimi vedenji in urjenju z njimi moč doseč. Asimov je mojster pripovedovanja, ki skozi formo dialoga uspešno poda kompleksno vsebino samih Temeljev, medtem ko večino akcije izpušča, saj ta ostaja nenapisana oz. skrita med sledečimi si poglavji in je do neke mere prepuščena bralčevi domišljiji za razliko od sodobnejših znanstvenofantastičnih del, ki v glavnem bazirajo prav na eksplicitnih akcijskih prizorih.
Torej, Temelji so znanstvenofantastična klasika, ki presega žanrske okvirje, saj njihov avtor suvereno pluje tudi po družboslovno razburkanih morjih in je domač v psihologiji, sociologiji, politologiji in zgodovini in tudi zaradi tega Isaac Asimov ni zgolj klasik znanstvenofantastične proze temveč literarni klasik nasploh.
Za ljubitelje žanra in tudi vse druge!

Življenje pred nama

Roman irske pisateljice Roisin Meaney nas najprej popelje v Dublin, kjer mlada uslužbenka Alice izve šokantno novico, da je njen fant, s katerim načrtujeta skupno življenje, pravzaprav že poročen. Na vrat na nos se odloči, da se bo preselila nazaj v domači kraj, kjer ji ponudi službo in stanovanje njena teta Kate. Poleg tega, da ji pomaga v gostišču, prične v lokalnem časopisu pisati o pozitivnih življenjskih prigodah v rubriki Dobrovoljnice. Vmes pa ima še eno stalno nalogo, sokrajanu Georgeu dostavlja domača jajca. George je predan oče hčeri Suzi, z njeno mamico Claire pa sta že nekaj časa ločena. Zaposlen je kot učitelj in v svojem delu resnično uživa, kar se kaže tudi v njegovih rezultatih, ki jih dosega pri učencih. S posebnimi metodami rešuje njihove učne in življenjske težave in se prav zaradi tega tudi znajde med Dobrovoljnicami, ki jih objavlja Alice. V bistvu ves čas krožita po istem prostoru, vendar se nikdar osebno ne srečata. Oba pa, čeprav z nelepimi izkušnjami, še vedno verjameta v ljubezen. Tako si George ustvari spletni profil za zmenke, prav tako pa tudi Alice išče nov začetek. Preteklost puščata za sabo, spopadata se z novimi življenjskimi izzivi. In potem se zgodi srečanje med njima. Se bosta dve podobni duši končno našli? Dodatna vrednost tega romana je v tem, da v njem nastopa množica oseb, ki so izjemno plastično opisane. Tudi odnosi med njimi niso črno-beli, skozi zgodbo se razvijajo pred našimi očmi.

Roisin Meaney je slovenskim bralcem poznana po romanu Obletnica, njen opus pa sicer obsega že 21 knjig. Rojena je bila v mestecu Listowel, ki vsako poletje gosti znameniti festival Teden pisateljev. Mogoče je bil to namig usode? Na Irskem se od prvega romana naprej uvršča na lestvice najbolj prodajanih knjig. Bila je učiteljica v Dublinu, Zimbabveju in Londonu. Po letu 2008 je opustila učiteljski poklic in se popolnoma posvetila pisanju. Precej njenih del je prevedeno v španščino, norveščino, švedščino, danščino, nemščino, italijanščino, ruščino, slovenščino in poljščino. Romani so bili izdani še v ZDA, v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Med pisanjem del za odrasle je napisala še tri knjige za otroke. Vedno je polna novih načrtov. Prav tako kot njena sorojakinja Maeve Binchy izjemno dobro oriše odnose med osebami in nakazuje na tesno prepletenost med njimi. Četudi se kdaj le bežno srečajo, se eden drugega – hote ali nehote – dotaknejo. Dejansko tako, kot je v življenju nas vseh.

Prevod dela: Life before us.

Ahilova smrt

Fandorin je štiri leta je preživel na ruskem veleposlaništvu v Tokiu. Tam je spoznal Maso, in odkar mu je rešil življenje, je Masa postal njegov zvesti spremljevalec.  Skupaj z njim se po burnih potovanjih in dogodkih vrne v Rusijo. V Peterburgu namenijo Fandorinu službo pomočnika za posebne naloge v Moskvi. Fandorin postane kolegijski prisednik. General gubernator Vladimir Andrejevič Dolgarukoj mu kakšne posebne naloge ne more dati, zato ga pošlje na počitek in razgledovanje mesta. A še preden se Fandorin dobro naspi, je že v akciji. V hotelu, kjer prebiva tudi sam, najdejo mrtvega generala Soboljeva, ljubljenca Rusije, ki ga zaradi legendarne vojaške sreče kličejo tudi Ahil. Fandorin z ostro intuicijo povezuje dogodke, dejstva in domneve, koplje po dokumentih in spominu. Z Maso, ki mu je vedno tik za petami, sta večkrat v nevarnosti, a Fandorin je prekaljen detektiv, ki je do sedaj preživel vsako še tako nevarno, tudi smrtno situacijo. Pri tem mu pomaga urjenje v posebnih japonskih borilnih veščinah in življenjski slog, ki ga je prevzel v Tokiu. Tokrat v zadevi, ki jo mora razrešiti, mrgoli oseb na visokih in nižjih političnih položajih, vse pa povezuje vpletenost v veliko zaroto proti carju in državi sami.

Boris Akunin (rojen 1956) je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili. Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije.  Čeprav so Akuninove detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca. Ahilova smrt je četrta knjiga v seriji kriminalk z  detektivom Fandorinom v glavni vlogi. Odvija se v Moskvi 19. stoletja, kamor iz Evrope prodirajo tudi tehnične novosti, kot sta električna razsvetljava, ki hitro nadomešča sveče in plinske svetilke ter telefon, ki še ni docela razvit, a je priročna zadeva, četudi (ali morda ravno zato) prenaša popačen glas. Roman v odličnem prevod Lijane Dejak je razdeljen na dva dela. V prvem spremljamo dogajanje z gledišča Fandorina, v drugem pa s stališča poklicnega morilca, najboljšega, kar jih je kdaj obstajalo. Ob koncu romana je priložen seznam vseh oseb, ki nastopajo v zgodbi, kar bralcu olajša sledenje vlogam in povezavam med njimi.

Moja pesem je eksplozija : 120 pesmi ob 120-letnici Kosovelovega rojstva

Kosovelova knjižnica je ob 120-letnici Kosovelovega rojstva izdala dvojezično knjigo 120 Kosovelovih pesmi v slovenskem izvirniku in portugalskem prevodu. Gre za prvi prevod Kosovelovih pesmi v portugalski jezik v svetovnem merilu. Pesmi je prevedel brazilski profesor Adriano Miranda. Pesmi so v knjigi razporejene v pet vsebinskih sklopov, vsak s po približno 25 pesmimi, in sicer 1) Evokacije Krasa; 2)Vtisi in variacije; 3)Kriza človeka; 4) Svet v krizi; in 5) Novi red. Izbor pesmi, ki si jih je za prevajanje prosto po Prešernu izbral prevajalec, je precej nekonvencionalen, saj je kar 23 pesmi iz zbirke Iz zapuščine, ki so prvič izšle šele leta 2009 in so zato bralcem manj znane kot tiste iz starejših izdaj. Večina, nekaj več kot polovica prevedenih pesmi pa je iz zbirke Integrali ’26. Prevod se zelo približa originalu, saj se je prevajalec pri prevajanju držal izvorne Kosovelove metrike in prevedel tudi rime pri rimanih pesmih, česar se v dosedanjih prevodih Kosovela v tuje jezike ni striktno upoštevalo. Knjiga vsebuje tudi spremno besedo prevajalca, v kateri Kosovela primerja z brazilskimi in ruskimi modernisti in ga postavi na sam vrh svetovnega modernizma glede na kvaliteto in univerzalnost njegovih pesmi. Knjiga vsebuje 290 strani, oblikoval jo je sežanski akademski slikar Simon Kastelic.

Jurij Kobal gre jutri domov

Jurij Kobal, upokojeni akademski profesor zgodovine, ki je bil glede na svoja leta, naštel jih je oseminosemdeset, sicer še vedno v dobri psihofizični kondiciji, se po sprejemu v bolnišnico, kamor se je odpravil na dokaj rutinski poseg, nepričakovano zbudi v intenzivni enoti, priklopljen na napravo za predihavanje, povsem nemočen in odvisen od drugih, zmožen zaznavati zgolj strop nad seboj in glasove okoli sebe. Potrebuje kar nekaj časa, da se zave, da se je njegovo življenje v hipu obrnilo na glavo, tem spoznanju pa sledijo trenutki premišljevanja o preteklem in obračunavanja s tem, kar je storil in česar ni, pa bi morda, če bi lahko zavrtel čas nazaj, kaj naredil drugače. V obujanju preteklosti mu sledimo skozi zgodovino 20. stoletja ter spoznavamo njegove ljubezni in prijateljstva, sočasno pa se soočamo z mnogimi vprašanji, ki si jih zastavlja, med njimi tudi o smislu nadaljevanja življenja glede na to, da je postal povsem odvisen od pomoči drugih ter obdan z nadvse okrnjenim dometom nadaljnjih doživljajev. Avtorica romana seže v samo globino spoprijemanja z iztekanjem življenja, njena pripoved o soočanju z minljivostjo in vprašanjem kakovosti življenja v nemočni starosti pa je ne le stvarna pač pa tudi nadvse ganljiva. Pravijo, in to se dogaja tudi Juriju Kobalu, da se na koncu vsi vračamo k začetkom, a ti začetki niso zgolj rojstvo, otroštvo, mladost, začetki so vsak odnos, ki ga vzpostavimo, vsaka udejanjena sled, vsaka začeta minuta življenja, vse pa se vpisuje v zgodbo, podpisano z lastnim imenom. Na koncu nam ne preostane drugega, da jo sprejmemo takšno, kot je, kakršnakoli pač je (bila). Res dobro in lepo napisan roman.

Moj jezik v tvojih besedah = La mia lingua nelle tue parole

Marianna Deganutti živi, raziskuje, literarno ustvarja in razvija svojo akademsko kariero v različnih jezikovnih okoljih – rodila se je v Čedadu, v Trstu in Milanu je študirala mednarodne in diplomatske vede in filozofijo, na univerzi v Oxfordu je doktorirala iz književnost, trenutno živi in dela v Nemčiji. Večkulturnosti in večjezičnosti ne raziskuje samo kot znanstvenica, pač pa jo sestavljena identiteta določa tudi intimno. Avtorica namreč izhaja iz Idrske doline (Val Judrio) v Italiji in ima po očetovi strani slovenske korenine. Knjiga Moj jezik v tvojih besedah je njen pesniški prvenec. V delu nam avtorica razkriva tri področja svojega doživljenja: obmejnost in meja, izguba ljubljene osebe in njenega jezika in avtoričino soočenje z izgubo obojega. Ta tri vsebinska področja so strukturno razdeljena v pet poglavij: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede, Zopet najdene besede. V prvem delu upesnjuje državno mejo, ki ne sovpada z narodnostno (»tam je meja / onstran / smo še vedno mi«), spreminja se s časom, govori se, da meje ni več, a »mogoče se je samo premaknila / … / in se bo vrnila«), avtorica mejo kot črto, ki zamejuje, preseže in jo interpretira na izviren način – kot neskončen odprt krog. Neskončnosti se avtorica približuje v razdelku Odhod, ki govori o »od vseh meja na svetu najtežji« meji, tisti, ki loči življenje od neskončnega bivanja, torej o smrti. Smrti babice, kot izvemo iz kratkega predgovora avtorice. Osrednji del zbirke, Medve, je ganljiv priklic babice preko besed njenega jezika – slovenščine, narečja ob obmejni reki Idrija čez slovensko državno mejo, na ozemlju Italije. Ganljiv še toliko bolj zato, ker avtoričino žalovanje in polnjene praznine, ki jo je povzročila babičina smrt, poteka na prav poseben način – s temeljitim spoznavanjem slovenščine (kot drugega/tujega jezika) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kar v avtorici ostaja, so namreč prav babičine besede, »ki so se ohranile, čeprav hlapljive, premešane, lebdeče in z zelo omejeno uporabo [ki bodo] po letih molka […] z dodatkom številnih novih našle moč, da znova vzklijejo v verzih«. Slovenščina je torej ključ do sveta babice, do njenega jezika in pokrajine. Posamezne slovenske besede so kot luč, ki to pokrajino osvetljuje. Avtorica se v zaključnih razdelkih zbirke temu svetu preko učenja, raziskovanja in brušenja lastne slovenščine približuje s predano ljubeznijo in jezikovno tenkočutnostjo. Pri upesnjevanju tega približevanja je avtorica navdušujoče iskrena in realistična. Bralec lahko občuti tudi bolečino, napor, strah pred izgubo jezika in trud za njegovo ohranitev, obžalovanje, da je babica na tej poti ne more več spremljati. Zdi se, kakor da pesnica v jezikovni strogosti do sebe kljub trudu ostaja na robu, besede babičinega jezika so izmuzljive kakor jegulja, težko ulovljive kot leteče ženske na Chagallovih slikah, sprašuje se, če so babičine besede res tudi njene. Dvom povzema pesem Besedni plašč, ki je čudovit odmev Kosovelove pesmi Majhen plašč. Če je Kosovelov majhen plašč iz besed bogastvo in razkošje, je avtoričin plašč slovenskih besed »pretesen / za eno številko premajhen / in zakrpan / nekoliko rabljen / nepogrečen kroj«. Avtorica se zaveda, da je jezik babice drugačen od knjižne slovenščine, to je »neslovnični jezik«, prepojen z narečnimi besedami, ki so v zbirki skrbno ohranjene, so »besedna darila«, čarovnija, preko katere babičino življenje v vnukinji postane večno. Jezik je prečiščen, verz prost, velikih začetnic ni, pesmi niso vezane pesniškim oblikam, prisotna je medbesedilnost. Zbirka je dvojezična, v italijanščini so namerno puščene najbolj avtentično slovenske besede. Delo je zelo izviren zapis žalovanja, ki je hkrati poklon slovenščini in njenemu narečju, ki ga govorijo Slovenci v Italiji na območju ob mejni reki Idriji. Navdušujoč, zrel in samoumevno dvojezičen pesniški prvenec, v katerem bodo uživali tako jezikovni sladokusci kot bralci z izkušnjo izgube ljubljene osebe ali ljudje sestavljene jezikovne/narodnostne identitete. Marianna Deganutti piše literarna (in znanstvena) dela tudi v italijanščini (npr. romana Onda del mio mare, Il bronzo di Lussino), za katere upamo, da bodo doživela tudi prevod v slovenščino.

Trgovec z dušami

77-letni pisatelj sluti, da se njegova kariera in življenje bližata koncu. Ozira se na svojo ustvarjalno pot in dela, ki jih je ustvaril. Odpravi se na otok Sumba, da bi tam vzpostavil stik z lastnim “jazom” in spoznal, kako se je spremenil v štiridesetih letih. Namesto na Sumbo, ga nenavadno potovanje popelje na otok Simbo, kjer spozna celo paleto bizarnih oseb. Med njimi so tudi mistični vaški poglavar, ki komunicira z uporabo senčnih lutk, koruptivni policist mister Law and Order, edini učitelj gospod Francis, podjetni gospod Wilson, ki izvaža slone izrezljane iz tikovine ne manjka niti kuhar, ki dobiva histerične napade smeha. Pisatelj se kot obstranski opazovalec vse bolj seznanja s prebivalci in redkimi gosti, ki so prav tako obtičali na otoku. Dogajanje se stopnjuje v svoji ironični bizarnosti in doseže burkaški vrhunec z obredom poroke in priključitve nesmrtnim. Pohlepna sla po napredku trči ob starodavne navade, ki se jih oklepajo varuhi svetega gozda. Skozi roman ves čas odzvanja ključno vprašanje, kaj je resnično in kaj se dogaja le v avtorjevi domišljiji. V napeto, satirično dogajanje s humornimi vložki je vpet filozofski razmislek o osmišljanju avtorja skozi lastno pisanje. Pisatelj sicer išče smisel lastnega obstoja, svoj jaz in dušo, a v njun obstoj vse bolj dvomi. Duše postanejo razvrednoteno blago družbenega napredka. Morda je pisanje edina avtorjeva identiteta, ki še poseduje “tisto sveto”.

Mladenka pri oknu, večerna svetloba, modra obleka

Roman prepleta dogajanje v Nemčiji iz prve polovice 20. stoletja in sedanjost. Hannah ob obisku babice Evelyn opazi nenavadno pismo in nejevoljna starka ji dovoli, da ga prebere. V njem je Evelyn navedena kot edina dedinja premoženja trgovca z umetninami Itziga Goldmanna. Nacisti so mu po vzponu Hitlerja na oblast zaplenili dela mnogih znanih slikarjev. Seznam vseh del, ki jih je imel v lasti je izginil, ostal je le opis nekaterih slik, ki ga je zapisala Evelynina mama Senta. Hannah se loti iskanja izgubljenih umetnin in ob tem spoznava kruto družinsko preteklost. Burne nemške družbene razmere usodno posežejo v življenja Sente in Evelyn. V izogib klišejskosti avtorica razkriva pristne značaje vseh štirih protagonistk. Materinska vloga zanje ni samoumevna, na videz hladen značaj pa ne pomeni nezmožnosti ljubezni. Temačnejšo vsebino prekinjajo lahkotnejše prigode mlade Hannah. Življenje jo potegne v vrtinec toksičnih odnosov, ljubosumja in zamolčanih skrivnosti. Novinarka in pisateljica Alena Schröder je v ganljivem romanu delno popisala tudi lastno družinsko zgodbo. V Nemčiji je roman več mesecev zasedal prvo mesto na Spieglovi lestvici najbolje prodajanih knjig.