Kapka Kassabova je v predgovoru Meje zapisala, da je to knjiga, ki pripoveduje o zadnji evropski meji. Gre za področje, kjer se stikajo Bolgarija, Grčija in Turčija. Hkrati je to območje, kjer se konča ali začne Evropa, odvisno, iz katere smeri človek gleda. Želja po raziskovanju tega območja je v pisateljici tlela dolgo časa. Želela je videti, kaj je tam, kamor je bilo v času njenega bolgarskega otroštva prepovedano stopiti, kaj je tisto, kar se je skrivalo za železno zaveso. Dejansko je pod nogami hotela čutiti zemljo, vonjati zrak, slišati šumenje vetra in se skriti med gozdove, se družiti z ljudmi, ki so ta periferna območja naselili, okušati hrano in vino, žganje, čaj. Hotela je doživeti in zapisati zgodbe o življenju v teh krajih. Kassabova je zgodbe tudi dobila. To so veličastne pripovedi o sedanjosti, pomešane s preteklimi dogodki, posledicami hladne in drugih vojn, preseljevanj. Mitološko obarvane pripovedi, zaradi katerih še sami začutimo energijo širnih gorovij, razburkajo domišljijo. Kako zelo jo je območje navdahnilo in prevzelo izvemo, če dobro sledimo štirim črnim konjem, ki se pred njo razmaknejo, da jo spustijo mimo, za njo pa se spet združijo in tako je krog pripadanja sklenjen. Vez je tako močna, da brez zdravilke in urokov ni možno zapustiti gorovij, rek, morja, kaj šele vasi in prebivalcev, na katere se je Kapka Kassabova navezala v času gostovanja pri njih. Strandža, Rodopi, Črno morje ter gorovja in ravnine, doline, soteske, izviri, prepadi, stare utrdbe, ruševine, poti in ceste, zgrajene v pradavnem času, zapuščeni samostani – vse to je tudi področje Tračanov, katerih zdavnaj minulo življenje odmeva v pokrajini. Odmevajo tudi še vedno boleče zgodbe o nasilnem preseljevanju celih ljudstev, ker so tako določile državne oblasti v centrih novejših držav, s tem pa razselile družine, potrgale njihove korenine, ki jih še sedaj mnogi iščejo, čeprav so morali spremeniti imena, vero, nacionalnost. Meje, ki se vijejo po tej pokrajini, so sicer nevidne črte, a v preteklosti so večkrat oživele in zasijale s strahotno močjo zaradi političnih odločitev. Nevidne ali vidne meje prebivalcem onemogočajo občutek svobode, kakršno bi si zaslužili. Danes sta nesreča za tukajšnje skupnosti in naravo tudi globalizacija, ki pospešeno briše stare navade in običaje, ter kapitalizem, ki steguje lovke po naravnih virih in lepote narave spreminja v razvrednotena, umazana, izkoriščena in do skrajnosti neodgovorno izrabljena območja. Morda pa bodo k ohranitvi narave, čudežev, prijateljstva, spoštovanja in ljubezni prispevale energije nestinarjev, ki so kljub preganjanju in prepovedi ohranili običaj pradavne hoje po žerjavici.
Meja je odličen in berljiv potopisni roman, ki nežno, a odkrito prikaže območje treh meja v današnjem času. Sedanjost je zagotovo odsev vsega, kar se je tu dogajalo že davno nazaj ali prav pred kratkim. Kassabova je spisala izjemen poklon odmaknjeni periferiji, razložila zgodovinske okoliščine in politične odločitve, ki so usmerjale razvoj tega obrobnega območja. Predvsem pa je Meja poklon tistim ljudem, ki vztrajajo tukaj in se ne bojijo povedati, kako živijo, česa si želijo, kaj jih moti in česa jih je strah.
Kapka Kassabova, pesnica in pisateljica, se je rodila v Bolgariji, v Sofiji. Leta 1992 se je z družino preselila na Novo Zelandijo, od leta 2005 živi na Škotskem. Njen materni jezik je bolgarščina, piše pa tudi v angleščini.
