Priljubljen brazilski pisatelj, ki je srca bralcev širom sveta osvojil z uspešnico Alkemist, je svoj opus dopolnil z zbirko kratkih zgodb Maktub. Gre za kolumne, ki so med letoma ’93 in ’94 izhajale v kulturni prilogi brazilskega dnevnega časopisa. V preizkušenem slogu nam Coelho postreže z navdihujočimi zgodbami, ki odstirajo tančice življenja in odpirajo notranje svetove. Posebej izpostavi, da ne gre samo za zbirko nasvetov. V prvi vrsti je Maktub knjiga izkušenj, saj zajema temeljne, večne nauke človekovega bivanja in odpira poti za srečno, izpolnjeno življenje.
Zares srčno branje, ki ponuja priložnost za meditacijo dan za dnem, in v katerem odkrivamo vedno nove modrosti.
Poljski pisatelj in esejist Andrzej Stasiuk (1960) z zbirko kratkih zgodb Galicijske zgodbe bralca popelje v začetek 90. let na podeželje juga Poljske ob meji s Slovaško. Država doživlja popolno ekonomsko in družbeno preobrazbo; obdobje svinčenih časov se zaključuje, Stasiukovi junaki pa so obenem že priča bliskovitemu vzponu kapitalizma, ki posamezniku prodaja iluzijo prostega trga, hitrega zaslužka in lažnega blišča. Velike kmetijske zadruge in kombinati, ki so mnogim predstavljali glavni vir preživetja, so propadle in ostale zgolj nostalgičen spomin, nov sistem pa ponuja nove priložnosti, ki pa pogosto ne pripeljejo do srečnih koncev. Stasiuk s svojim značilnim prepletanjem realističnega in liričnega slika kratke, navidez nepomembne anekdote preprostih ljudi, večinoma klenih ploretarcev in kmetov, ki so se prisiljeni prilagajati novemu svetu, kar nekaterim uspeva bolje, drugim pa slabše. Temačna narava poljskega podeželja je tudi tokrat močno v ospredju in služi kot nepogrešljiva kulisa pogosto melanholičnega notranjega sveta junakov, vsaka zgodba posebej pa služi kot otožna razglednica časa odtujenosti in negotovih pričakovanj.
Tina Arnuš Pupis je že uveljavljena mladinska pisateljica in pesnica. Za njen knjižni prvenec Za devetimi drevesi jo je Mednarodna mladinska knjižnica v Münchnu uvrstila v zbirko Bele vrane. Velika mednarodna uspešnica je tudi njena slikanica Zebra v ogledalu, poleg knjig pa redno objavlja tudi v otroških revijah Ciciban, Cicido in Galeb. Ima poseben pisateljski čut za iskrive živalske zgodbice.
Tokrat nas je presenetila z besedilom za malo starejše otroke, z odličnim slogom pa prepriča bralce prav vseh starosti. Kot že sam naslov pove, gre za zgodbo o mačku ali bolje rečeno mačkovo zgodbo, saj dogajanje v njegovi družini, ali kot se sam bolje izrazi, njegovem ljudstvu, spremljamo z njegove perspektive. On pa ni zgolj običajen maček s še bolj običajnim imenom Poldi, temveč mačji vojvoda Leopold VII, ustoličen na svojem stolu ob kuhinjski mizi. Prav tako pa obožuje tudi babičino naročje, kjer se počuti najbolje, sploh, ker mu svojo ljubezen izkazuje s sveže postreženimi jetrci. Vendar se z babico nekaj dogaja, kar vpliva na celotno družino in kar seveda ne uide izostrenim mačjim čutom.
Ta humorna mačja zgodba, s hudomušnimi ilustracijami Iztoka Sitarja, je prepojena s tankočutnostjo in toplino. Poldijeve (pardon, Leopoldove) mačje modrosti bodo prepričale bralce vseh starosti in so tako odlično družinsko branje. Predvsem pa bodo veliko podobnosti z realnim življenjem našli tisti, ki si dom delijo z vsaj enim mačjim poglavarjem.
Slovenska pokrajina nas razvaja s čudovitimi gozdovi in zagotovo se strinjate, da so prav ti ena najimenitnejših stvaritev narave. Pisateljica za otroke Maria Gianferrari je skupaj z ilustratorko Felicito Sala ustvarila nagrajeno poetično slikanico za otroke in odrasle, ki nam za zgled postavlja prav drevesa. Njihova energija nas navdihuje, da se trudimo postati bolj sočutni, ljubeznivi, skrbni, boljši ljudje. Drevesa so tako kot mi družbena bitja. Med njimi poteka izmenjava informacij, delijo si hrano in zavetje, saj so le skupaj močnejša in lažje previharijo viharje.
V dodatku na koncu slikanice so napotki, kako lahko bralci pomagajo pri reševanju dreves, npr. s ponovno uporabo izdelkov, sajenjem domačih sort ali čistilnimi akcijami. Pisateljica prijazno spodbuja k sodelovanju v lokalni skupnosti, kot je denimo obisk v domu upokojencev, pomoč v zavetišču ali prostovoljstvo. Posebej radovedni pa si lahko ogledajo tudi natančen prikaz zgradbe drevesa in raziščejo številne vire, domače in tuje spletne strani, ki jih je avtorica navedla za nadaljnje branje.
Slikanica vsebuje le malo besed, a so te skupaj z ilustracijami toliko bolj dragocene. V nas budijo zavest, da je na svetu dovolj za vse, če bi le znali živeti v skladu s tem, kar nas uči narava …
Jazbečev dol je mirna angleška vasica, kjer “vsi poznajo vse in vsakogar”. Ko umre starejša gospa Emily Simpson, se sprva zdi, da je smrt naravna. Vendar njena soseda in prijateljica gospodična Bellringer vztraja, da je umorjena. Odprejo preiskavo, na terenu umor raziskuje višji inšpektor Tom Barnaby, preudaren in izkušen policist, z mladim narednikom Gavinom Troyjem. Izkaže se, da je bila pokojnica zastrupljena in, ker je to kriminalni roman, vse kaže, da ima vsak vaščan kakšno skrivnost, ki je ne želi deliti s preostalimi. Idilična vasica je torej spokojna le na prvi pogled.
Avtorica Caroline Graham ima v slovenščino prevedeno le to knjigo, serijo s kriminalistom Tomom Barnabyjem pa slovensko občinstvo pozna predvsem po uspešni ekranizaciji serije Umori na podeželju (Midsomer Murders).
![Noro bogati Azijci : [roman]](https://www.dobreknjige.si/wp-content/uploads/2024/11/p_17439-27117-NORO-BOGATI-AZIJCI-Trda-vezava-685x440.jpg)
Pričujoči mednarodni knjižni hit je prvi del trilogije singapursko-ameriškega pisatelja Kevina Kwana. Po romanu je bil posnet tudi film, ki je postal prava uspešnica. Rdeča nit zgodbe se vrti okoli mladega newyorškega para, ki se odloči preživeti poletje pri fantovi družini v Singapurju. Med njima stoji velika skrivnost, saj dekle ne ve, da njen dragi prihaja iz izjemno bogate družine. Poleg vsega je tudi eden najbolj zaželenih moških daleč naokoli. Kako se bo vse skupaj zapletlo in razpletlo je zapisano v pričujoči knjigi, ki je polna humorja, obenem pa tudi zelo čustvena in navdihujoča, saj se da vsako oviro, če se le hoče, premagati. Branje je kljub skoraj 500 straneh lahkotno in hitro berljivo.
Slovenski pisatelj, kolumnist, scenarist in režiser Miha Mazzini v svoji novi zbirki desetih kratkih zgodb bralcu predstavi portret družbe na dva načina. Prvih pet zgodb s podtonom ironije intenzivno leze iz razočaranja, stiske, ujetosti in disfunkcionalnih razmerij k distopični prihodnosti, v kateri navadni smrtniki potrebujejo nesmrtne, tehnološke nadgradnje, da bi dosegli norme razčlovečenega sveta. Drugi del knjige predstavlja zgodbe ljudi tukaj in zdaj: razočarane, prizadete, zaskrbljene, a še vedno prežete z upanjem. Liki desetih zgodb hrepenijo, trpijo, sovražijo, ljubijo in se maščujejo, iz življenjskih stisk pa na svojstven način zagrizeno poskušajo izplavati.
Bralec lahko pri tej knjigi izbira med cinizmom in upanjem, saj so zgodbe fizično ločene med sabo – če bralcu ena plat(a) predstavljenega življenja, kjer mu na uho igra angel, ni všeč, lahko knjigo obrne in tako izbere drugo plat(o) z glasbo robotskega hudička. Pri Menjavi glasbe se menjajo perspektive, družbene teme, razpoloženje, čas in prostor. Toda nečesa se, žal, ne da zamenjati – obče miselnosti družbe, v kateri se kopiči in malikuje materialno, integriteto posameznika in zdrav razum pa se potiska v pozabo. Avtor tako kritično premišljuje tudi o posamezniku, ki, ironično, postaja vse bolj odvečen člen družbe, hkrati pa se je ne more in ne želi otresti.
Romaneskni prvenec ruskega pesnika in pisatelja, ki se je podpisoval s psevdonimom Andrej Belyj, je nastajal v razburkanem obdobju delavskih in kmečkih nemirov v carski Rusiji na začetku 20. stoletja. Ljudstvo se je upiralo zaradi nevzdržnih življenjskih razmer, posledica carjevega samovoljnega vladanja pa so bili tudi nezadovoljni liberalni meščani. Po krvavo zatrti revoluciji leta 1905 je Belyj s svojim umetniškim delom želel najti pot, ki bi umirajočo aristokratsko Rusijo popeljala v novo obdobje razcveta. Pod vplivom religioznega filozofa Vladimirja Solovjeva je iskal v smeri razrešitve konflikta vzhodom in zahodom. Vzhod predstavlja stihijsko Rusijo, kaos vražjeverja in blodenj, čutni svet ruskega kmečkega človeka. Na drugi strani je kultiviran zahod, ki izhaja iz grške tradicije razuma. Z zgodbo, ki se odvija med vasjo Blagodejevo in mestom Zlobovo Belyj nadaljuje delo Gogolja, ko neizprosno in duhovito razgalja takratno rusko realnost. Osrednji lik Pjotr Darjalski je izobražen pisatelj in poet, ki se v družbi svoje zaročenke Katje in njene babice bahavo postavlja s svojim intelektom in znanjem, po drugi strani pa čuti, da je izumetničena kultura aristokratsih krogov brez prave vsebine in ga pušča nepotešenega. Ko pade v mreže spletkarskega mistika, mizarja Kudejarova, ga obsede neobladljivo poželenje do ne posebaj privlačne kmetice Matrjone. Kudejarov je vodja skrivne sekte Srebrni golobov, ki pričakuje prihod odrešenika, duha novega “golobjega kraljestva”. Takrat bo Rusija doživela preporod in ljudje bodo zaživeli v blaginji. Odrešenika naj bi spočela Darjalski in Matrjona. Kljub neizrekljivim stanjem, ki jih spozna v kmečkem okolju, se Darjalski ne zmore odpovedati hrepenenju po varnem in predvidljivem svetu zahodnih vrednot in se poskuša rešiti iz krepljev demonskih fanatikov.
Srebrni golob je prvič izšel leta 1909, pisatelj ga je načrtoval kot prvi del trilogije Vzhod ali Zahod, ki pa je ni nikoli dokončal. Bely je pomemben predstavnik ruskega simbolizma, umetniške smeri, ki je v nasprotju z realizmom, izhaja iz prepričanja, da se bistvene resnice stvarstva razkrivajo v metaforičnih podobah. Slog pisanja je »ornamentalističen«, številne podrobnosti poustvarjajo čarobnost ruske pokrajine in barvitost številnih književnih likov. Za bralca je užitek, da se prepusti toku besedila, njegovemu zvoku in ritmu in ne poskuša najti skritih pomenov vsake posamezne besede.
Tuskulum, mojstrsko izbrani naslov Škofičeve pesniške zbirke, pomeni mirno in udobno zavetje. Ljudje se radi zatekamo v spomine, ustvarjamo rituale in svojo pravo naravo pokažemo skozi obrede. Včasih je svet, ki ga je naša civilizacija ustvarila, vse prej kot tuskulum. Pesmi, ki izhajajo iz avtorju ljube domače prekmurske pokrajine, so prežete z mističnim vzdušjem in kruto neizprosnostjo (človekove) narave. Izrazito obredna ritem in motivika dajeta liriki močan čustven naboj, ki ga lahko povezujemo s surovimi živalskimi nagoni. Čeprav tako ljudska motivika kot raba narečnih besed narekujeta vsebino, ki je blizu ljudskemu slovstvu, so teme, ki jih Denis Škofič s svojim pisanjem odpira, univerzalne. Iz besedila pronica stiska ob razkrivanju nasilne plati človeštva, naj gre za zazrtost v preteklost, odgovor na aktualno družbeno dogajanje ali pogled v prihodnost. Škofičeva poezija je pestra po formi in izrazu, spretno izkorišča večpomenskost slovenskega jezika in si dovoli skoke v medbesedilnost. Vsaka beseda je napolnjena s pomenom in skrbno izbrana. Gre za izraze, vzete iz prekmurskega narečja in vse tiste besede, ki s svojim zvenom pesmim dajejo umetniško vrednost. Nič nenavadnega ni, da bralci ob branju posežejo po slovarju in se potopijo v raziskovanje različnih običajev ali samo pokukajo v mitološki svet, kot ga predstavi Tanja Petrič v spremni besedi k zbirki. Tuskulum je vsekakor meastralno spesnjeno umetniško zavetje slovenskega jezika.
Tuskulum je tretja pesniška zbirka slovenskega pisca in literarnega kritika Denisa Škofiča. Idejno in motivno temelji na njegovih prvih dveh zbirkah, Sprehajalec ptic (2013) in Seganje (2017). Avtor je za Tuskulum leta 2024 prejel Cankarjevo nagrado za najboljše izvirno literarno delo minulega leta v slovenskem jeziku in Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.
Kako prisrčno je predstavljena zbirka pesmi, verzov, povedi in ilustracij izpod peresa Mitje Kauklerja. Nadvse navdihujoča in optimistična. Kar nekaj stavkov sem si morala med prebiranjem izpisati, tako zelo so se me dotaknili. Vsaka pesem je na svoji strani, kot dodana vrednost pa knjigo krasijo črno-bele ilustracije. Knjiga je izšla v samozaložbi in je v celoti avtorsko delo Mitje Kauklerja. Na prvi strani se najprej srečamo s posvetilom, ki nam da vedeti, da je ljubezen do otroka brezmejna. Sledijo strani pesmi, verzov in povedi, ki nas spodbujajo k premišljevaju, nas učijo, nam postavljajo ogledalo in vprašanja življenjskega pomena. Čisto vse v tem umetniškem delu ima svojo sporočilnost. Knjiga je primerna za vse generacije in je kot avtor sam pravi »za vse ljubitelje pisane in risane besede«. Zadnjo stran v knjigi krasi napis »Imejte se radi« in pove več kot tisoč besed. Torej, držimo se tega in svet bo lepši.
in nato