Roman prepleta dogajanje v Nemčiji iz prve polovice 20. stoletja in sedanjost. Hannah ob obisku babice Evelyn opazi nenavadno pismo in nejevoljna starka ji dovoli, da ga prebere. V njem je Evelyn navedena kot edina dedinja premoženja trgovca z umetninami Itziga Goldmanna. Nacisti so mu po vzponu Hitlerja na oblast zaplenili dela mnogih znanih slikarjev. Seznam vseh del, ki jih je imel v lasti je izginil, ostal je le opis nekaterih slik, ki ga je zapisala Evelynina mama Senta. Hannah se loti iskanja izgubljenih umetnin in ob tem spoznava kruto družinsko preteklost. Burne nemške družbene razmere usodno posežejo v življenja Sente in Evelyn. V izogib klišejskosti avtorica razkriva pristne značaje vseh štirih protagonistk. Materinska vloga zanje ni samoumevna, na videz hladen značaj pa ne pomeni nezmožnosti ljubezni. Temačnejšo vsebino prekinjajo lahkotnejše prigode mlade Hannah. Življenje jo potegne v vrtinec toksičnih odnosov, ljubosumja in zamolčanih skrivnosti. Novinarka in pisateljica Alena Schröder je v ganljivem romanu delno popisala tudi lastno družinsko zgodbo. V Nemčiji je roman več mesecev zasedal prvo mesto na Spieglovi lestvici najbolje prodajanih knjig.
Alma Maksimilijana Karlin je svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica slovenskih korenin. Po študiju jezikov v Londonu se je Celjanka kmalu odpravila raziskovat svet. Leta 1922 je po dolgem čakanju končno prejela vizo za Japonsko. O svoji poti na Japonsko je pisala tudi v potopisnem romanu Samotno potovanje. Japonske novele pa se od potopisne forme še odmikajo, saj gre za literarno delo. V štirih novelah je Alma skozi vsakodnevne drobce zapisala vtise o tamkajšnjem življenju. Mladi Japonec Jamavaki se poln vtisov in dvomov o lastni identiteti vrača s študija na Zahodu. Najlepša gejša Tokia Zlata kopriva budističnemu duhovniku prinese svojega otroka, saj zanj želi boljšo prihodnost. Tokinoye je naveličana moževe nezvestobe, a prejme moder duhovni nasvet in se vda v lastno usodo. O Čo san skrušena po smrti otroka izve, da veličastni vojskovodje ne morejo prekositi skromnih modrecev. Vse štiri zgodbe druži vpetost likov v japonsko, verujočo tradicijo, kjer za največje vrednote veljajo modrost, poduhovljenost ter družina. Avtorica v novelah izkaže izjemno zmožnost vživljanja v življenje na Japonskem. Ujame bistvo njihovega načina razmišljanja, prepredenega s tradicijo, duhovnostjo, vero in modrostjo. Slogovno je besedilo jezikovno bogato in slikovito. Iz pisanja veje Almina ljubezen do dežele vzhajajočega sonca, kjer je preživela več kot leto dni. Opombam in Alminim avtorskim ilustracijam je dodana še bogata spremna beseda prevajalke Jerneje Jezernik, ki popiše avtoričin opus in okoliščine nastanka njenih del o Japonski. Gre za drobno knjižico z bogato vsebino. Mojstrica Alma Karlin tudi tokrat ne razočara.
Feri Lainšček se je rodil 5. oktobra 1959 materi Tereziji (Trejzki) in očetu Štefanu (Pišteku) v vasi Dolenci na Goričkem, hribovitem predelu Prekmurja, blizu madžarske meje. Na püjklu je čepela hiška, ki se je zdela najbolj ubožna tam naokoli. Otrok je bil nepričakovan, za tiste čase sta bila starša že v letih. Mati jih je štela 39, oče pa 44. Dečkova sestra, ki so ji pravili Mala Trejzka, jih je imela že 18 in je tistega leta odšla od hiše, v tovarno v Ljubljano. Otrok nekaj časa niti imena ni imel. Določil mu ga je župnik, ko je oče Pištek prišel priglasiti otroka h krstu. V gostilni so možakarji modrovali, da iz fanta kaj več kot kurji pastir ne more postati, saj pri hiši ni bilo druge živine. Kljub temu, da vemo, da je iz dečka zraslo nekaj več kot le kurji pastir, ob branju trepetamo za njegovo življenje. Pošten in v boljše življenje zazrt Pištek je uborni kruh za družino služil z lopato kot cestar. Bil je mnenja, da se človek ne more iz dreka izkopati ne z motiko, ne z največjim bagrom. Šola je tista, ki nekaj velja. Ampak o tem bomo brali v naslednjih dveh knjigah, ki ju pisatelj namerava napisati. Iz vsake napisane povedi se čuti ljubezen do domače zemlje, ljudi in jezika.
Zbirka zgodb Svetilnik v nevihti, je izbor zgodb izvrstnih indijskih avtorjev v okviru združenja AWIC – zveze pisateljev in ilustratorjev za otroke. Kot že sama naslovnica sporoča, želi knjiga predati svetlo, pozitivno in optimistično sporočilo.
Zgodbe nas popeljejo skozi razburkano morje življenja indijskih otrok – boleče izgube staršev, naravne nesreče (potresov, cunamijev itn.), hude bolezni, spolne zlorabe, verske konflikte, ločitve, iskanje biološke mame itn. A v vsaki zgodbi tli kal optimizma – novega začetka, rešitve, spodbude. Poleg tematiziranja različnih življenjskih izzivov pa hkrati ponujajo zanimiv vpogled v življenje v Indiji.
S študijami so že dokazali, da branje leposlovja spodbuja sposobnost vživljanja v druge, sposobnost empatije, sočutja. In ravno to je cilj teh zgodb – vzbuditi sočutje in hkrati upanje ter optimizem, da obstaja dobrota v svetu in ljudeh.
Knjiga je opremljena tudi z dragoceno spremno besedo Sabine Burkeljca, ki je v slovenskem knjižničnem prostoru mnogo pripomogla k večji prepoznavnosti biblioterapije in bibliopreventive, v njej skozi knjižničarske oči spregovori o zdravilni moči zgodb, tako za mlade kot odrasle bralce.
Nobelov nagrajenec, kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez, svetovno poznan po svojih delih Sto let samote in Ljubezen v času kolere, predstavnik t. i. magičnega realizma, nas v svojem prepoznavnem slogu v delu Živim, da pripovedujem, popelje skozi svoje življenje. To romansirano avtobiografsko delo naj bi bilo prvo v vrsti treh (a žal pisatelj trilogije nikoli ni končal) in opisuje njegovo življenje v letih 1927 do 1950, in se konča z njegovo zaroko.
Pisatelju sledimo vse od njegovega otroštva, zaznamovanega s pomanjkanjem, vse do časa, ko je postal uveljavljeni pisatelj. Gotovo so najbolj sočni prizori tisti iz njegovega boemskega življenja, zelo natančno pa očrta tudi naporno in počasno se razvijajočo se kariero novinarja in pisatelja: “Že sam pogled na vsako stvar posebej mi je vzbudil neubranljivo hrepenenje, da moram pisati, če nočem umirati.” (s. 107)
Izredno zanimiv vpogled v življenje ene od ikon svetovne literature, iz katerega je nemalokrat tudi črpal snov za svoja literarna dela.
Tudi v tej kriminalki je glavni raziskovalec umora Taras Birsa, ki nastopa že v Golobovi prvem romanu z naslovom Jezero, po kateri že snemajo televizijsko serijo. Tokrat je prizorišče ljubljanski miniaturni Leninov park sredi vročega in soparnega poletja v slovenski prestolnici, kar pripomore k primernemu vzdušju. Znano resnično okolje dogajanja pa deluje kot slastna češnja na vrhu tortice. Na neštetih intervjujih prekaljeni novinar nas bralce ves čas drži v napetosti, vešče ohranja pozornost budno in nam v razmišljanje servira sodobno družbeno stanje s tematikami o brezdomstvu, neonacizmu, obveščevalnih organizacijah, političnih spletkah… vrtcih, starostnikih… Delo je družbeno angažirano, saj odraža široko paleto avtorjevega znanja, razgledanosti, dejavnosti in zanimanja.
Greta je bila še iz časov, ko starši ob vsaki praski, ki so jo njihovi otroci prinesli domov, niso najprej tekli k družinskemu odvetniku in šele nato k zdravniku, in ravnateljica vrtca je zaradi tega s strahom odštevala mesece, ki so še preostali do novega leta, ko bo šla Greta v pokoj. (str. 22)
