skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Letovišče na Zanzibarju

Letovišče na Zanzibarju je topel, nežen in čustven roman, postavljen v čudovito kuliso Tanzanije, ki nas popelje v življenje razočarane in prizadete Connie Stone. Po boleči prevari moža in letih neuresničene želje po otroku Connie zapusti Veliko Britanijo in se umakne v tetin obmorski resort, da bi si zacelila srce in začela novo kariero. Toda preteklost je vztrajna spremljevalka. Ko jo dohiti tudi v Afriki, njen krhek mir poruši sebično dejanje, ki razblini upe o brezskrbnem novem začetku. Nepričakovana vrnitev v domovino pa razkrije dolgo skrito družinsko skrivnost, ki Connie prisili, da se spopade z resnico in se odloči, kam bo usmerila svoje življenje.

Pisava Kate Frost je iskrena in slikovita, vsak prizor pa poln občutkov in vonjev obmorskega sveta, kjer valovi šumijo, pesek žge pod nogami, zrak pa je prepojen s toploto in soljo. Likom vdahne življenje z občutljivostjo in toplino – so zapleteni, pristni in medsebojno podpirajoči. Zgodba pa je ganljivo potovanje, polno družinskih vezi, prijateljstva, nežnih trenutkov, dramatičnih preobratov, osebne rasti in kančka pustolovščine. Je zgodba o novih začetkih, o tem, kako težko je zaceliti ranjeno srce, in o moči, ki jo najdemo v sebi, ko si dovolimo ponovno upati. Bralca opomni, da je življenje namenjeno temu, da ga živimo v polnosti. Roman Kate Frost nas odpelje v svet, kjer se lepota narave prepleta z zapletenostjo človeških odnosov, in nas pusti z občutkom, da nikoli ni prepozno, da si dovoliš znova sanjati.

Solze in smeh

Glede na naslovnico in založbo je roman poletno ljubezensko branje. V njegovem središču je Martha, inteligentna, izobražena, cinična in kritična mlada Londončanka. Prvoosebna pripoved se začne v trenutku, ko jo zapusti mož, in se nadaljuje s pogledom na pretekle dogodke. Ponese nas skozi njeno življenje, vzpone in padce, slabe odločitve in nepričakovane odzive na dobro, ki jih prihaja naproti. V tem obratu se nahaja bistvena razlika med to knjigo in pocukranim ljubičem. Bistvo romana ni ljubezenski zaplet, temveč psihična stanja junakinje. Za razliko od ostalih plitkih ljubezenskih romanov, ko mora glavna junakinja prijaznega, privlačnega moškega šele pridobiti, da postane njen mož, mora Martha ugotoviti, zakaj ga je izgubila.

Morda smo vse doživele občutke nemoči, ko nam niti pozitivne stvari ne morejo več prinašati dobrega počutja in se jih otepamo z občutkom, da jih nismo vredne. Toda za Martho je ves čas jasno, da jo teži psihična bolezen, ki tudi ob razpletu ostane neimenovana, označena le z – -. Ker ni toliko važna bolezen, kot je pomemben človek, ki se z njo spopada in njegovi najbližji. To, da junakinji pisateljica v romanu lahko pripiše privlačno službo (Vogue), delovno okolje (Pariz) in moža (milijonar), njene bolezni ne naredi nič manjše, le privlačnejšo za bralce, in s tem lažje ozavešča o bipolarni motnji in depresiji in podobnih boleznih, pa tudi o škodljivosti podedovanih družinskih vzorcev in prikrivanja bolezni.

Tudi če se vam zdi debata, sploh pa leposlovne knjige o psihičnih boleznih, odveč, je zgodba zanimiva, saj pokaže, da ni toliko važno občutje samo, kot to, kako se nanj odzovemo, s čimer se seveda vse ukvarjamo vsak trenutek svojega življenja.

Kljub težki temi je roman še vedno lahko poletno branje. Dejansko ves čas lovi ravnotežje, pri čemer je humor tista opora, zaradi katere ne pade niti v banalnost tipične pozitivne ljubezenske zgodbe, niti v strašljivost opisov psihičnih stanj. Za ta roman res izrazito velja, da je ravno tak, kot njegova glavna junakinja. Poln bolečine, ki jo spretno prikriva s humorjem.

V senci bukev in hoj

Glasba je ljudi od nekdaj povezovala in zbliževala. Pozitivno vpliva na razpoloženje, saj poslušalce s svojimi blagodejnimi vibracijami odpelje v stanje, v katerem se celotna skupnost harmonično poveže.

Na angleškem podeželju so v 19. st. prevladovale skupine glasbenikov, ki so sodelovale pri cerkvenih obredih in ljudskih običajih, kot je na primer koledovanje. Zbor iz Mellstocka je sestavljal prvo in drugo violino, tenor violo, violončelo ter pevce, štiri može in sedem dečkov, ki so tudi nosili lanterne ter držali odprte note inštrumentalistom.

V idiličen svet, prekipevajoč od mladostne energije, prispe mlada učiteljica in v lepotico iz visoko situirane družine se v trenutku zagleda postaven furmanov sin, hkrati tudi violinist, skrivna simpatija vseh mladih deklet v vasi. Vendar pa on ni edini, ki mu je ukradla srce in ki ne more nehati misliti nanjo.

Thomas Hardy je eden od klasikov angleške književnosti na prehodu iz viktorijanske dobe v moderno. Gre za njegov najbolj oseben roman, saj ga je pisal v času, ko je spoznal svojo ženo. Sodi sicer na začetek njegovega opusa, je drugi po vrsti. V njem obravnava teme, kot so poštenje, vljudnost, delavnost, spoštovanje soljudi, življenje po določenih, vsem znanih pravilih, negovanje odnosov, povzdigovanje človeških kreposti in visokih moralnih načel.

Eden od vrhuncev romana je opis zaljubljanja, poseben obred dvorjenja mladeniča dekletu in njeno vračanje naklonjenosti. Bralec z zanimanjem lahko spremlja napredovanje odnosa med obema spoloma v času, tako oddaljenem in drugačnem od današnjega ter dobi vpogled v starodavne navade preprostih in poštenih ljudi.

Ljubezni mojega življenja

Taylor Jenkins Reid je v Sloveniji že dobro poznana pisateljica. Ljubezni mojega življenja je njen peti prevedeni roman v slovenščino. Mlajša ameriška pisateljica, rojena 20. decembra 1983, živi z možem Alexom Jenkinsom Reidom in njuno hčerko v Los Angelesu.

Glavna akterka romana, Emma, kot najstnica živi s starši in sestro Marie v manjšem mestu Acton v Massachusettsu. V lasti imajo knjigarno, kjer sestri v prostem času pomagata pri prodaji knjig. Mlada Emma se precej zbliža s fantom Samom, ki je honorarno zaposlen pri njih. Imata veliko skupnih točk, eden drugega nepretrgoma spravljata v smeh. Ko že kaže, da se bo iz odnosa porodilo nekaj več, Emma spozna Jesseja in se v trenutku zaljubi vanj. Kmalu jo opazi tudi Jesse in zgodi se velika ljubezenska zgodba. Kot študenta se odselita daleč stran od doma, saj oba čutita preveliko težo pred pričakovanji njunih staršev. Skupaj potujeta po celem svetu, zajemata življenje z veliko žlico in neizmerno uživata v tem. Tik pred prvo obletnico poroke Jesse odleti na pot s helikopterjem, ki izgine nad Tihim oceanom. Emma je polna bolečine, vrne se nazaj k staršem in počasi prevzame vodenje domače knjigarne. Domače okolje, ki se ga je v mladosti tako otepala, ju nudi toplo uteho. Preboleva smrt moža, ki ga je neizmerno ljubila. Po dobrih dveh letih se nepričakovano sreča s prijateljem Samom. Skupaj počasi obnavljata prijateljstvo in stketa mrežo izjemne povezanosti in ljubezni. Malo pred načrtovano poroko pa dobi Emma klic z neznane številke. Na drugi strani je njen mož Jesse, ki je po dolgih letih končno le uspel priti nazaj do nje …

In sedaj se pravo dogajanje šele prične. Emma se spoprime z veliko dilemo, kako se odločiti med dvema velikima ljubeznima njenega življenja; kaj narediti, da ne bo nihče še bolj ranjen; je katera od poti sploh prava? Sprašuje se, kaj pomeni resnično ljubiti in predvsem, kdo je njena največja ljubezen …

Po knjigi snemajo tudi film.

Camera obscura

Novomeški pisatelj Nejc Gazvoda (1985) je že s svojima zbirkama kratke proze Vevericam nič ne uide in Fasunga postal glasnik generacije milenijcev, ki na poti v zrelo življenjsko obdobje pogosto obtičijo v epizodah brezizhodnosti, nerazčiščenih travm in praznega hrepenenja. Neimenovani glavni junak je zdolgočasen študent, ki že nekaj časa več ne hodi na faks in dneve preždi pred televizorjem, ki mu predstavlja edini vir smisla v življenju. S spomini se pogosto vrača v svojo mladost, katero je močno zaznamovalo prijateljstvo z Bertom, ki je zaradi rednih očetovih zlorab pri komaj 13. letih storil samomor. Roman pogosto preskakuje med z idilično nostalgijo zaznamovano preteklostjo ter toliko bolj turobno sedanjostjo, kjer osrednji lik ne najde sreče v življenju vse dokler ne naleti na skupino mladih, ki organizira skrivne sestanke, na katerih izvajajo razne bizarne predstave, ki med drugim vključujejo samopoškodovanje in mazohizem, iznenada pa se v življenje glavnega junaka vrne tudi dolgo pogrešan prijatelj iz mladosti…

Camera Obscura je roman, ki poleg pričakovanih “sodobnih” tem kot so odtujenost, travma in pasivnost obravnava tudi posameznikovo odločitev, da zavrača objektivno resničnost in si najde zatočišče v alternativnih svetovih, ki so močno pomešani s fantazijo in grotesko. Gazvoda prepleta socialni realizem z magičnim realizmom, roman pa se na več mestih spogleduje tudi z elementi vohunskega trilerja.

Abigél

Georgina Vitay, za domače Gina, je 14-letno dekle, ki živi z očetom generalom v razkošnem domovanju v Budimpešti. Mamo, ki je umrla, ko je bilo Gini dve leti, nadomeščata francoska zasebna učiteljica in vzgojiteljica Marszell in teta vdova Mimò, ki poleg državne šole skrbita za dekletovo izobrazbo, potovanja in prve korake v družabno življenje zasebnih čajank in večernih plesov .

Leta 1943 oče, na katerega je Gina zelo navezana, odloči, da mora Gina, ne da bi se od kogarkoli poslovila, v Árcord, mesto na vzhodu države, nepredstavljivo daleč od Pešte, v strogi Calvinski dekliški vzgojno-izobraževalni zavod Matula. Zakaj neki jo je oče spravil v ta grozni kraj? Kakšno bo življenje individualistične in uporniške Gine v internatu?

Središče romana je dekletovo doživljanje internata, v katerem spričo nesporazumov s sošolkami Gina kmalu postane črna ovca razreda, osamljena, odrinjena, zasmehovana, izločena. Pred bralcem zaživijo številne osebnosti, učenke in profesorji, ki jih Szabojeva v rahločutni mreži medosebnih odnosov poglobljeno in prepričljivo postavlja skozi Ginine oči na stran dobrih in zlobnih, smo v vrtincu dekletovih globokih stisk in temeljite preobrazbe. Celotno atmosfero romana določata dve skrivnosti, svetla in temna. Prva je znotraj zidov internata. V vdolbini v zidu, ki obkroža vrt šole, je kip mladega dekleta, imenovan Abigél, ki v rokah drži kamnit vrč. Od vekomaj dekleta kipu skrivaj zaupajo svoje stiske, tako da odlagajo lističe s sporočili v kamniti vrč. Po legendi naj bi se zaupani problemi čudežno razrešili, s pogojem, da se o Abigél in njeni domnevni čudodelnosti ne govori z ljudmi zunaj internata. Druga skrivnost pa prihaja iz zunanjega sveta. Ta je zelo temna, utišana, izmaličena, sprevržena. Njeno ime je – vojna. Ta v roman vstopa sprva od daleč, s pomanjkanjem, molitvami deklet za junake na frontah, nato vse bliže s smrtmi svojcev deklet, več akcijami uporniških skupin, rasnimi zakoni … Najbolj globoko iskanje resnice o vojni in njene posledice zarežejo v Ginino usodo.

To, kar se sprva zdi razvojni roman o odraščanju dekleta v internatu, iz strani v stran rase v nekaj globljega: v avtoričin obračun z vestjo, poglobljen in časovno odmaknjen premislek o lastnem delovanju v vojnih časih. So bila njena takratna ravnanja dobra ali slaba? Bi lahko takrat naredila več dobrega? In še več: kakšna je bila vloga Madžarske v drugi svetovni vojni? Je bila država na strani dobrega ali slabega? Bi lahko bilo drugače? Bi moralo biti drugače?

Pomen romana in močno navezanost na to besedilo, avtorica osvetli v spremnem eseju k romanu, objavljenem leta 1980, deset let po prvem izidu romana in po filmski upodobitvi leta 1978 (slovenski prevod tega besedila ne vsebuje, dodan je k nekaterim izdajam prevodov Abigail v druge jezike). Tu Szabova razkrije avtobiografsko ozadje romana in njegov osnovni namen: napisati delo, kjer se bodo literarne osebe na dogajanja v vojni odzvale bolj pozitivno in aktivno, kot se je ona v svojem resničnem življenju. Delo avtorica označi kot zapoznelo reakcijo na vojno travmo. Tudi travmo naroda.  Morda je prav zato roman na Madžarskem še danes uspešnica.

Razkrivanje čarovnic

Pisateljico in zgodovinarko Deborah Harkness, ki je leta delala tudi kot knjižničarka, je v literarni svet uspešno izstrelila trilogija Vse duše, po kateri je bila posneta tudi priljubljena TV serija Razkrivanje čarovnic. Prva knjiga je detektivska in ljubezenska zgodba hkrati, ki se ves čas dogaja med magičnim in resničnim svetom. V svet čarovnic, vampirjev in demonov vstopimo v Oxfordu, natančneje v oxfordski Bodleyjevi knjižnici, kjer raziskovalka in potomka čarovnikov, Diana Bishop odkrije izgubljen alkimistični rokopis. Odkritje močno vznemiri vsa nadnaravna bitja, ki poslej polnijo knjižnico, strašijo Diano in skušajo dobiti rokopis, ki ponovno izgine. Nenavadno, magično dogajanje v knjižnici pritegne tudi skrivnostnega profesorja Matthewa Clairmonta, ki se kot vampir postavi v vlogo zaščitnika Diane Bishop. Sprva zaradi rokopisa, potem zaradi srca. Diana, ki je vse svoje življenje zanikala čarovniško poreklo, z vampirjevo pomočjo odkriva kdo pravzaprav je in kaj zmore. V spominu ima mamino uspavanko o princu teme.. Bolj kot jo vleče v Matthewov objem, več sovražnikov ima.. Bitja se po zakonu ne smejo mešati. Kaj ima pri vsem tem iskani rokopis Ashmol 782? Dianin svet se obrne na glavo. Nič ni kot je bilo. Komu lahko zaupa? Kam lahko pobegne?

 

 

Ranljivi

Ameriška pisateljica Sigrid Nunez je znova zapisala inserte in misli iz vsakdana, kot ga opazuje in zaznava njena glavna protagonistka. Univerzitetna predavateljica in pisateljica srednjih let se mora soočiti z nepredstavljivo situacijo: izolacijo v začetku pandemije Covid v enem najbolj budnih in z ljudmi brnečih mest na svetu, New Yorku. Zaradi nenadnega zaprtja se njena znanka ne more vrniti domov, zato prosi osamljeno pisateljico, da v njenem newyorškem stanovanju dela družbo papagaju Eureki. Skrb za aro tako protagonistki predstavlja svetlo luč v času, ko so ji nenadoma spodnesena tla pod nogami in potrebuje odgovor na vprašanje: zakaj vse to početi? Varstvo Eureke, ki se najprej zdi, da bo trajalo zgolj par dni, se razvleče v mesece, obenem pa se v stanovanje nenapovedano naseli prejšnji varuh are, trpeči študent Vetch, ki pisateljici še dodatno obrne življenje na glavo.

Roman na topel in s humorjem prežet način prikazuje obnašanje in čustvovanje ne zgolj protagonistke, ki izolacijo preživlja v New Yorku, temveč nas vseh – stisko, neodločnost, (ne)zaupanje, osamitev, ljubezen, hrepenenje, upanje in, seveda, ranljivost, tako telesa kot duha. Protagonistka premišljuje o svojih čustvih in spominih, kot se ji porajajo, postavlja jih ob bok mislim različnih znanih pisateljev, ki so uspeli ubesediti podobna stanja. S svojim edinstvenim stilom pisanja pisateljica nagovori bralce o pomenu medgeneracijskih in medvrstnih odnosov, o trenutkih povezanosti, ko je že samo pogled na popolnega neznanca ali žival dovolj, da se spomniš, kdo si.

Za pisateljico in univerzitetno profesorico Sigrid Nunez je Ranljivi njen deveti roman. Obenem je tudi zadnji v ciklu meditacij o sodobni družbi, o smislu življenja in vlogi pisanja, ki ga je začela z romanom Prijatelj in nadaljevala s Kaj prestajaš. Za svoje romane je prejela številne nagrade, njeni romani pa so dobili tudi filmske uprizoritve.

Uničiti

V računalniški simulaciji, ustvarjeni s tehnologijo, ki presega znanje najboljših strokovnjakov filmske animacije, ubiti ministra in posnetek javno objaviti. Uničiti odlično delujoč sistem oskrbe v prestižnem domu za obnemogle z nenadno spremembo dela. Povzročiti samomor čustveno nestabilnega moža med ločitvenim postopkom in se maščevati njegovi družini. Izsiliti najbolj agresivno metodo zdravljenja svoje težke bolezni in s tem zapečatiti svojo usodo. Človeške odločitve so pogosto uničujoče in nerazumne, vodene s trenutnimi strastmi, ljubosumjem, maščevalnostjo, neutemeljenimi strahovi in nepremišljenimi dejanji.

Michel Houellebecq, francoski pesnik in pisatelj, prejemnik številnih uglednih literarnih nagrad, tudi tokrat ne razočara svojih bralcev. V svojem prepoznavnem slogu razgalja temne plati človeštva, s posebnim poudarkom na odnosih med družinskimi člani, ljubljenimi osebami in zakonci. Osrednji lik romana je skoraj petdesetletni Paul, uslužbenec v kabinetu ministra za gospodarstvo in finance, sin upokojenega obveščevalca. Spremljamo ga skozi bizarne nočne more in erotične fantazije, ki se prepletajo z vsakdanjimi življenjskimi situacijami. Svoja nenavadna razmišljanja in občutja opravičuje z opažanji, kot je ta, da sta si z ženo nehala deliti spalnico kmalu po nakupu stanovanja, kar po njegovih besedah paru izboljša bivalne razmere, a ravno to pogosto vodi v ugašanje volje do življenja, zlasti skupnega. Njuna volja do intimnosti ugasne kar za deset let. Ženo predstavi kot veganko in aseksualko, nekakšno znanilko prihajajočih sprememb, ki najde izpopolnitev v jogi in transcendentalni meditaciji.

Po številnih zanimivih preobratih, duhovitih pripetljajih ter usodnih in tragičnih dogodkih se roman izteče tolažilno. Bralca prepusti introspekciji o življenju, ljubezni in smrti. Odnosi, zlasti družinski in zakonski, čeprav nepopolni, lahko nudijo tolažbo in dajo smisel našemu življenju, če jih le pravočasno uspemo rešiti in ohraniti.

Lepopis

Gospodu Pavličiću nekega jutra pismonoša v roke potisne ovojnico z rokopisom in sporočilom, v katerem anonimni pošiljatelj od književnika pričakuje, “da pogleda”. Pavličić ob hitrem pregledu opazi, da gre za spominsko prozo, napisal pa naj bi jo voznik, ki je v svoji karieri nakopičil mnogo kočljivih zgodb iz pogovorov z zadnjih sedežev. Nekoliko vznejevoljen, ker bi čas raje namenil komponiranju svojega romana kot prebiranju diletantske proze, mora oditi še na sestanek v Društvo hrvaških književnikov, saj se je spet pustil spraviti v žirijo – tokrat za natečaj neobjavljenih rokopisov. Stvari se mu začnejo zapletati, ko neznanci od njega sprva prijazno in nato s silo terjajo po pošti prispeli rokopis, v žiriji pa ugotovijo, da je na natečaj prispel neobvladljiv kup memoarske proze. Njegovo življenje postaja podobno (borgesovski) kriminalki, pred njim se pojavljajo nenavadni liki, ki so vsi nekako povezani drug z drugim, življenje se očitno bolj in bolj vsiljuje v fikcijo in ravno tako tudi obratno. Še najbolj sumljivo pa je, zakaj se v Zagrebu v poznih osemdesetih naenkrat toliko piše?

Roman hrvaškega pisatelja in profesorja literarne zgodovine ponuja branje na več ravneh, vendar bralcu prijazno pušča izbiro, kako globoko želi “zabresti”. Čeprav so metafikcijske literarne zvijačnosti že davno iztrošile status novitete, so v Lepopisu organsko in berljivo prepletene v življenje poklicnega književnika, ki si z avtorjem deli priimek. Pavaa Pavličića bodo nekateri bralci že poznali kot uveljavljenega pisca kriminalk, v slovenščini pa smo do sedaj lahko brali le še Večerni akt (1981, v prevodu Bilke Mate 1984) in Donavo (1981, v prevodu Dušana Šarotarja 2016). Lepopis (1987) je pri nas izšel leta 2009, prevod je opravila Đurđa Strsoglavec, ki je prispevala tudi spremno besedo in Pavličićevo prozo umestila v hrvaški književni konketst.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×