skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Sedemodstotna raztopina : natis spominov dr. Johna Watsona, kakor jih je uredil Nicholas Meyer

Si lahko predstavljate, kako v izjemno napetem primeru sodelujeta neprekosljivi Sherlock Holmes in ikona psihoanalize, Sigmund Freud?

Med branjem smo osupli v razkrivanju zarote, zasledujemo malopridneže v slogu divjega zahoda in z olajšanjem razrešimo Holmesove travme, ki segajo v njegovo otroštvo.

Watson, ki je po poklicu zdravnik, je postajal vse bolj zaskrbljen nad propadanjem prijatelja Holmesa. Ta je, da bi se ognil svoji čustveni naravi, ki bi ga pri njegovem delu le ovirala, eksperimentiral s kokainom. Najprej ga je le preizkušal, kmalu pa se je sprevrglo v hudo odvisnost. Watson se je zavedal svojih omejitev in Holmesu ni znal pomagati. Izvedel pa je za dunajskega psihoanalitika, kontroverznega Sigmunda Freuda in njegove vzpodbudne rezultate pri odvajanju od opiatov. S Holmesovim bratom Mycroftom se odločita, da Holmesa z ukano odpeljeta na Dunaj, kjer bi mu morda Freud lahko pomagal. V veliko Watsonovo olajšanje Holmes sprejme pomoč. Freud ga s pomočjo hipnoze uspe pozdraviti odvisnosti od kokaina, toda zaskrbljujoča je bila Holmesova malodušnost in brezvoljnost. Kot od slavnih detektivov pričakujemo, ga poživi primer, kjer vsi trije razrešijo zaroto mednarodnih razsežnosti in povezano z bližajočo se vojno.

Nicholas Meyer (1945) je ameriški filmski scenarist, režiser in pisatelj. Poznamo ga po filmih Star Trek, ki jih je režiral. Njegov roman Sedemodstotna raztopina je prejela nagrado ameriških piscev kriminalk. Po knjigi je posnet tudi film. Po avtorjevi zamisli, da bi Holmes sodeloval z znanimi osebami, je napisan tudi roman Strah iz West Enda (The West End horror: a posthumous memoir of John H. Watson).

Drobtinice

Drobtinice so eden najpomembnejših romanov v obsežnem literarnem opusu priljubljenega slovenskega pisca in kolumnista Mihe Mazzinija (1961), ki je izšel leta 1987 v tedaj za slovenske razmere neverjetno visoki nakladi 54.000 izvodov. Navkljubtemu, da je domača literarna kritika delo bodisi raztrgala, povečini pa prezrla, je roman med drugim prejel Prešernove družbe za slovenski roman leta in zlato ptico za izjeme umetniške dosežke. Da je roman naletel na tako mlačen odziv pri kritikih, ni presenetljivo, saj Drobtinice s svojo zgodbo in slogom grobo pretrgajo vezi s tradicijo socialnega realizma in navdihujoče domoljubne liričnosti, ki sta bila konec 80. let še vedno močno prisotna v slovenski literaturi.

Osrednji “anti-junak” romana je Egon, boemski pisec ljubezenskih romanov, ki je pri svojih 22. letih obtičal v železarskem okolju Jesenic. Mesto je v romanu opisano kot umirajoča Jugoslavija “v malem” in industrijsko pokopališče socializma, katerega vrednote so se porazgubile v morju cinizma in negotovega pričakovanja konca obdobja “bratstva in enotnosti”, iz radijskih sprejemnikov pa odmevajo skladbe legendarnih skupin The Clash, Pink Floyd, The Platters in The Rolling Stones. V skladu s svojim svobodnjaškim in hedonističnim načinom življenja se Egonov vsakdan vrti okoli popivanja, zakajanja, kratkotrajnih erotičnih avantur, kaljenja reda in miru, nagajanja policiji in druženja z ostalimi ekscentriki iz lokalnih kulturnih krogov. Njegova edina stalna prijatelja sta priseljenska delavca Selim in Ibro; prvi je obseden s filmsko igralko Nastassjo Kinski, drugi pa skuša osvojiti srce Ajše, delavke iz bližnje železarne.

Roman je pisan v grobem in neposrednem jeziku, z dobršno mero ironije in zafrkancije, obenem pa ponuja avtentičen portret boemskega življenja na Slovenskem konec 80. let.

Na jugu

Mladinski roman Na jugu je pripoved o odraščanju, soočanju z družbenimi normami, prijaznosti in odkrivanju lastne vrednosti. Jug postane simbol notranjega miru in sreče, ki jo je potrebno najti v sebi in drug v drugem.

Ina zaključuje 6. razred. Pred njo in ostalimi učenci se obetajo dolge poletne počitnice. Vendar se jih ne veseli, kajti dobro se zaveda, da jih bosta z mami v celoti preživeli doma, v zanemarjeni soseski Titten (ki se rima na Shitten). Ostali sovrstniki pa bodo seveda odšli na eksotične počitnice na Tajsko, Italijo, hrvaško morje, Španijo, Dansko. Ina se sramuje svojega socialnega položaja, poleg tega si obupno želi biti priljubljena in imeti veliko prijateljev. Ima nizko samopodobo, preobremenjena je z družbenimi razlikami in pritiskom okolice. Na zadnji šolski dan se jim v razredu pridruži nov sošolec, Vilmer, ki pa iskreno pove, da bo ostal doma, ker njegov oče nima denarja. Ko pride na vrsto Ina, ji z jezika zdrsne laž, da bosta z mamico na jugu v hotelskem letovišču na rajski plaži. In tako se stvari začnejo zapletati.

Ina in Vilmer, ki se je preselil v njeno sosesko, se med poletnimi počitnicami spoprijateljita, predvsem zaradi Vilmerjeve vztrajnosti, sproščenosti in samozavesti. Dan za dnem ustvarjata svoj počitniški resort, v katerem preživljata spoščene poletne dni. A ker ima laž kratke noge, se kmalu pojavi na površju in njuno prijateljstvo pristane na preizkušnji.

Prevod dela: Syden

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dohtar in Povodni mož : zgodovinska kriminalka

Kdo je France Prešeren? Največji slovenski pesnik, eden od vodilnih intelektualcev svojega časa, glasnik slovenskega duha in v romanu Dohtar in Povodni mož literarnega zgodovina Aljoše Harlamova (1983) tudi detektiv, ki to postane po sili nesrečnih zamer. Zgodba romana se začne na poletno noč leta 1835, ko Prešeren, tokrat imenovan zgolj kot Dohtar, krene na enega od svojih pijanskih pohodov in ponesreči zgrmi v Ljubljanico. Naslednje jutro se zmačkan zbudi pred trnovsko cerkvijo in zgrožen ugotovi, da reka ni naplavila zgolj njega, ampak tudi truplo zadavljene ženske. Kdo je morilec? Dohtar ali nekdo drug? Časa za iskanje morilca ni veliko, zato ekscentrični dunajski odposlanec Dohtarju nakloni deset dni, da najde odgovornega zločinca, v nasprotnem primeru pa bo končal za rešetkami. Dohtar krene na enako duhovito, čudaško in srhljivo odisejado skozi enega od najbolj prelomnih obdobij slovenske zgodovine, pri tem pa spoznava nič kaj vzorno ozadje velikega mesta, ki v svojem slepem črevu skriva marsikaj.

Dohtar in Povodni mož je moč brati kot napet kriminalni roman, ki se poslužuje koncepta alternativne zgodovine in drzno meša fikcijo in zgodovinska dejstva, hkrati pa se Harlamov na duhovit način dotika mita o Prešernu kot največjem slovenskem pesniku. Na tak način roman razbija ustaljene “mite in legende” o Prešernu ter enega najbolj vplivnih slovenskih literarnih umetnikov približa novi generaciji bralcev.

Pentagram

Norveški pisec Jo Nesbø (1960) zgodbo romana Pentagram, sicer petega dela v seriji kriminalk, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole, umesti na ulice prestolnice Oslo, ki so zaradi hudega vročinskega navala skoraj izpraznjene. Navljub pasji vročini pa zločin ne počiva in v petem nadstropju stanovanjske hiše leži truplo mlajše ženske, kateri je nekdo odrezal prst na roki in na njeno veko položil pentagram. Nekaj dni kasneje policija odkrije novo žrtev in kmalu postane jasno, da po Oslu straši serijski morilec. Ker policija tava v temi, trupla pa se nekontrolirano kopičijo eno za drugim, primer v roke dobi vse prej kot običajen par; inšpektor Hole, ki je zaradi dogodkov iz preteklih romanov izgubil skoraj vse ter njegov tekmec Tom Waaler, ki inšpektorja prekaša po inteligenci, ambicioznosti in predvsem pokvarjenosti. Hola čaka dvojni izziv; najti mora zblaznelega serijskega morilca kot tudi razkrinkati Waalerjeve zločine, v obeh primerih pa se zdi, da ga ne čaka srečen konec.

Pentagram nadaljuje tradicijo Nesbojevih temačnih kriminalnih romanov, ki poleg osredotočanja na enega od najbolj okrutnih primerov v Holovi karieri ponudi tudi kompleksen vpogled v psiho osramočenega, zapitega in konfliktnega policista, ki mora premagati lastne demone, da bi lahko rešil življenja nedolžnih ljudi, na katere preži serijski morilec s prav posebnimi motivi.

Lekcija mrtvega jezika

Lekcija mrtvega jezika velja za Kuśniewiczevo najboljše delo. Gre za lirično mračnjaško hvalnico smrti brez poglavij. Zgodovinski roman se dogaja leta 1918, tik pred koncem 1. svetovne vojne. Liku slovenskega rodu, avstro-ogrskemu poročniku Alfredu Kiekeritzu v začetku pripovedi vedeževalka prerokuje prihodnost, ki se nanaša na njegovo smrt. Pove mu, da bo po njegovi smrti iz njegovega telesa zraslo drevo življenja, na čigar vejo se bo nekoč usedel rajski ptič.

Skozi pripoved se razkrivajo poročnikova nagnjenja, rad ima francoska vina in srednjeveško slikarstvo, navdušuje se predvsem nad ikonami svetnic in svetnikov, je pravi zbiratelj vse umetnosti, tudi če je bila narejena industrijsko, kot so recimo starinski porcelan in stekleni kozarci. Hkrati se razvije tudi njegov gnus do telesa, saj poročnik v romanu pravi: “Naše telo, vreča ogabe.”

Roman je poleg same simbolike smrti poln opisov umirajočega in mrtvega ter poročnikovih razmišljanj o minevanju. Na lovu ubijajo živali, proseči pogled srne pred usodnim strelom primerja s pogledom ženske. Poročnik se ves čas srečuje s trupli pobeglih ruskih ujetnikov in trupel vojakov iz vojne, ki se razkrajajo v gozdu. Z nazorno opisanimi detajli ustvarja temno zadušljivo atmosfero, vse smrdi po sajah, katranu in prahu, narava veni in gnije listje. Umirajo Ukrajinci in umirajo kozaki, zaradi tuberkuloze pa umira tudi poročnik Alfred Kiekeritz.

Avtor s peresno lahkoto prestopa iz notranjega sveta v bogato opisane detajle narave, oseb in prostora in s tem doseže mojstrsko zapisano besedo, ki bi sodila tudi v naš literarni kanon, čeprav roman marsikateremu bralcu, ki si od branja želi lahkotne sprostitve, ne bo všeč.

Lekcija mrtvega jezika je bila dve leti po izidu poljskega izvirnika Lekcja martwego języka adaptirana v istoimenski film.

Andrzej Kuśniewicz (1904-1993) je eden izmed bolj priljubljenih poljskih pisateljev, ki je zaslovel v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V slovenščino je poleg Lekcije mrtvega jezika preveden roman Kralj obeh Sicilij (izdan 1970, slovenski prevod 1991), za katero je prejel nagrado Prix Séguier de littérature étrangère.

Šolal se je v Gradcu, Sambiru in Krakovu, kjer je študiral likovno umetnost, pravo in politologijo.  Delal je v predstavništvu Alfa Romea, med vojno je sodeloval v francoskem odporniškem gibanju in bil zaprt ter obsojen na smrt, vendar so ga potem poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Po vojni se je vrnil na Poljsko, kjer je sodeloval v uredništvih revij in se začel ukvarjati s pisateljevanjem.

Pri svojih 51-letih je izdal pesniški prvenec, izdal je še 4 pesniške zbirke, leta 1961 pa je izdal romaneskni prvenec, sledilo je še 10 romanov. V romanih upodablja večkulturne skupnosti in sobivanje različnih narodnosti na nekdanjih poljskih pokrajinah (zgodovinska Galicija).

 

 

 

Hiša mrtvih vonjav

Roman srbske avtorice govori o Gedeonu Volniju, zbiralcu prav posebne vrste. Verjetno na svetu ni človeka, ki bi svoje življenje posvetil zbiranju vonjav preteklosti. Gedo je talent o prepoznavanju sestavin dišav odkril med študijem v Pragi, kjer je iskal svoj smisel in skušal doseči veličino svojega očeta, uspešnega glasbenika. Iz Prage je bil predčasno deportiran nazaj v Vojvodino in je svoj skriti talent z navdušenjem predstavil svojima staršema. Čeravno je oče celo življenje obžaloval, da se njegov talent ni prenesel na sina in da ga glasba ni zaznamovala tako kot njega, je sprejel Gedovo odločitev. Ta je tako celo življenje posvetil raziskovanju rastlin, stekla in shranjevanju vonjav.

V romanu se prepletajo številne zgodbe ljudi, ki so tako ali drugače zaznamovali Volnjievo družino in obratno. Pripoved je večplastna in od bralca zahteva precej zbranosti, da ta ujame podrobnosti, ki jih avtorica spretno vpleta med samo pripoved. Branje bo navdušilo botanike, zbiratelje, komparativiste in zahtevnejše bralce, ki imajo radi veliko podrobnosti.

Kljub temu se zgodba bere tekoče, na trenutke pretrese z zapisi, ki v bralcu spodbudijo različna čustva in razmisleke. Nenehno pa se sprašujemo, ali so morda vonjave le metafora za spomine.

Fontastično

Profesorica angleščine in francoščine na Gimnaziji Slovenj Gradec, Nina Rainer Klančnik se lahko skupaj s svojim možem Rokom Klančnikom podpiše pod tri knjige. Leta 2016 je izšel potopisni roman Valter osvaja Evropo, v katerem beremo o njunem desetmesečnem potovanju po zahodu in severu Evrope s kombijem po imenu Valter, naslednja je bila strokovna knjiga – plezalski vodnik Pohorje Bouldering, kjer je Rok poskrbel za vsebino, Nina pa za prevode, najnovejša pa je ilustrirana zgodba za majhne in velike z naslovom Fontastično.

V bogato ilustrirana tretja knjiga mladega para združuje vsebini prejšnjih dveh: potovanj ter ljubezni do gibanja in narave. Fontastično je zgodba o dečku Nalu, ki se z družino odpravi na počitnice v gozd Fontainebleau v Franciji, svetovno znano plezalno območje. Sprva ne razume, zakaj bi narava bila bolj zanimiva od igrač in risank, a kmalu sreča skrivnostnega Baska, ki je pravzaprav živi balvan, ki mu odpre vrata do neverjetnega sveta narave. Zgodba spremlja Nala na njegovih dogodivščinah v gozdu, kjer odkrije lepoto preprostih stvari, spozna čudeže narave in se navduši nad francosko kulturo.

Fontastično morda na prvi pogled deluje kot zgodba o plezanju, ampak je veliko več; začutimo kako lahko narava preoblikuje človekovo dojemanje sveta in kako lahko v vseh kotičkih najdemo pravljične zgodbe, če le vemo, kam pogledati. In velikokrat nam prave kotičke odkrijejo prav otroci. Knjiga, ki združuje lepoto narave, ljubezen do gibanja in bogat jezik, ponuja dragocen življenjski nauk in bo navdušila tako mlade bralce kot njihove starše. Obogatena z izjemnim grafičnim oblikovanjem in slikovnim gradivom Roka Klančnika, je ta knjiga tudi poklon francoskemu gozdu Fontainebleau, ki je vir navdiha za zgodbo.

Avtorja pravita, da se jima je ideja za knjigo porodila na dejanskih potovanjih v omenjenem gozdu v Franciji, svetovno znanem plezališču, ki od 19. stoletja naprej samo stopnjuje svoj obseg in popularnost. Njuna želja je knjigo prevesti v angleščino in francoščino in jo izdati tudi v tujini, predvsem v Franciji, kjer se zgodba dogaja.

Odlično branje za vse ljubitelje narave, plezanja in potovanj, vzgojitelje in učitelje na razredni stopnji ter starše, ki želijo svoje otroke navdušiti nad lepotami narave.

Zakaj naslov FONtastično? Boste morali pokukati v knjigo.

Trk

Roman potrpežljivo, skoraj obredno, odstira plasti človeške psihe. Ranjene, izkrivljene. V razbitih odsevih, raztresenih skozi celotno pripoved, se razkrivajo skrivni prostori duševnosti, ki jih običajno človek skrije pod plastmi navad. V središču utripa srce človeka, ki je zlomljen, pa tega ne vidi ali pa si tega preprosto ne uspe priznati. Svojo duševno razpoko zakrpa z milino in dobroto, ki sta hkrati oklep in orožje. Ljubezen postane kletka, skrb sredstvo moči, bližina pa nevidna veriga, ki drži bližje, kot bi smela.

V romanu se pred nami razpira spoznanje, da je videz le krhka koža, pod katero se skriva naša prava narava: nasmeh je lahko najtrša maska, prijaznost najmehkejša past, nežnost pa najtišja, najdlje segajoča oblika nadzora. V teh senčnih prehodih se skrb neopazno sprevrže v lastništvo, ljubezen v pohlep, sočutje v komaj slišno grožnjo. Prav zato se nevarnost približa kot pritajena slutnja. Roka, ki ponuja toplino, skriva ledeno držo, kakor da bi skozi dotik brskala po najtemnejših kotičkih tvoje duše. Vsak prizor je zato kakor drobec stekla, ki bralcu pokaže, kako krhka je človeška duševnost, ko jo nekdo pogleda od blizu. In v teh razklanih odsevih se zarisuje največja resnica romana. Ta narekuje, da je duša pogosto najjasnejša šele, ko je počen njen lastni odsev.

Avtorica gradi zgodbo iz tem, ki se med seboj prepletajo kot krhke steklene niti in tako stkejo mozaik človeške duševnosti: materinstvo in neplodnost, ljubezen in pohlep, duševna stiska in nerazsodnost, otroštvo in brazgotine preteklosti, nasilje in posilstvo. Vsaka nit odmeva z bolečino in hrepenenjem, vsak trk razkriva razpoke, v katerih tli resničnost naših notranjih ran, ranljivosti in želja.

Plačilo za moje stoletje

 

Pričujoče besedilo imamo pred seboj kot rekonstrukcijo nedokončanega romana, do pred kratkim, širši slovenski javnosti neznanega pesnika in literata, Jureta Detele, ki je za časa življenja izdal zgolj 2 pesniški zbirki (Zemljevidi, 1978 in Mah in srebro, 1982), ter poetičen esej Pod strašnimi očmi pontonskih mostov, 1988; kljub vsemu pa za sabo zapustil pestro zapuščino, ki je bila v celoti objavljena v Zbranih pesmih, 2018 (2 dela, zbral in uredil Miklavž Komelj), ter v knjigi Orfični dokumenti : teksti in fragmenti iz zapuščine, 2011.

Posebno pozornost pa je požel pričujoči tekst, ki ga je na NUK, skupaj z drugo literarno zapuščino, prinesel brat Martin Detela. Gre namreč za roman, ki je, po navedbah urednika Komelja, prav mističen – spremljalo naj bi ga več legend, že zapisan je v zelo fragmentarni obliki, ki naj bi jo znal brati zgolj Jure Detela, ki se je nekoč menda hvalil, da je rokopis baje vrgel v Ljubljanico.

Pripoved je v veliki meri avto(biografska), kot je to značilno tudi za druga Detelova dela; pisatelj je namreč preko svoje literature sporočal svoje izjemno radikalno-ekološke moralne zapovedi. Zato so v središču romana argumenti ekologije, veganstva, seksualnosti in družbenega statusa, ki so v večini drastično karikirani, da bi ohranili čistost absurda in absurdnega sveta, v katerem se nahajamo.