Soba je intimni, notranji kraj, kraj lastnih misli, kjer je človek, med predmeti in stenami, ki ga obdajajo, postavljen pred samega sebe, pred dejstva lastnega obstoja. S tem, ko si pesnik postavlja ontološka vprašanja o stvareh, ki ga obdajajo, se hkrati sprašuje tudi o lastnem obstoju: »Če je soba v katero se vrneš ista / … / in samo ti si od nekdanjega sebe drug / je istost nad tvojo drugostjo /…/« V pesmih začutimo nemoč posameznika v lastni sobi, med stvarmi, ki ga obdajajo: »Še sam dobro ne veš, /kako si v kleščah stvari, / ki si jih sam ustvaril.« Soba postane prispodoba za determiniranost življenja, njeno premoč nad posameznikom, hkrati pa je posameznik tisti, ki (se) od/do-loča: »Izžreban si bil. / In sam si tisti, ki žreba.« (Izžreban). Cerebralna hladnost, skorajda sterilnost nekaterih pesmi, je še poudarjena z (večinoma) drugoosebnim lirskim subjektom. Pa vendar v filozofske miselne valove vstopita morje. In ženska – motivni stalnici poezije vseh treh pesnikovih zbirk: »Tvoja ženska, ki ni bila tvoja. / Ampak svoja.« (Rjuha). Spraševanje o relaciji jaz–svet se razširi na spraševanje o relaciji jaz–ona: »Kako blizu s tabo, / ko si blizu. / Kako stran?« (Sama) Tudi tu obstaja distanca ali kakor pravi Kafka v svojem dnevniku iz 30. Oktobra 1921: »Ostra razmejenost človeških teles je srhljiva.« A bolj kot za telesno, gre tu za duhovno razmejenost: »Ni ga, ki bi te spoznal, /kakor spoznaš sam samega sebe. / Niti tvoja lastna ljubezen. / Najbližja. / (Oddaljena najbližje.)« Oddaljena kot je Brazilija oddaljena od Sobe?
Pot od Sobe do Brazilije je pot od abstrakcije nekega sveta, življenja, k njegovi materializaciji. V drugem delu zbirke se svet, ki je še vedno na nek način intimen (Z Brazilijo. / V srcu.), konkretizira – v plaže Copacabane, valove Atlantika, Rio, Corcovado, Flamengo, Ipanemo, karneval, ples, ženske … Drugoosebni lirski subjekt postane prvoosebni. Brazilija je Življenje, je pot k sebi. In vendar se sredi vsega tega joie de vivra pesnik še vedno sprašuje o svoji tujosti, ko na tržnici sreča Slovenca in ko v Riu prebira svojo poezijo v slovenščini. Kljub temu je Brazilija, kjer »se drugim v krogu zazdim prvič tuj«, kraj, ki je »na drugem koncu sveta«, pesnikov svet, ljubezen, sreča in žalost. In iz te rdeče niti, ki veže oba sklopa zbirke, se poraja pesem: »Moja pesem je z drugega konca sveta / prišla na ta svet.« Kakor so nekoč trubadurji, oziroma natančneje, toruverji opevali ljubezen iz daljave, tako tudi Matičetov z obema deloma zbirke tematizira razdaljo, oddaljenost. Med sobo in Brazilijo, med krajema, ki ne obstajata le v svetu, temveč predvsem v pesniku samem.
Ni nedavnih iskanj.
