skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Thérèse Raquin

Thérèse Raquin je četrti roman Émila Zolaja in tisti, s katerim je Zola zaslovel kot eden največjih romanopiscev 19. stoletja.  

Po avtorjevih besedah naj bi v pripovedi bolj kot za zgodbo šlo za študijo človeške narave, Zola je želel domala znanstveno “preučiti značaje, ne osebnosti”, zato je ustvaril like, podrejene delovanju mogočnih notranjih sil, neodvisnih od njihove volje. Zgodba se eksponentno zapleta, v izrednih in vedno bolj zagonetnih okoliščinah pa so junaki na milost in nemilost prepuščeni svojim nagonom, ki jih na koncu pogubijo. Roman je spisan izredno neposredno in velja za eno temeljnih del literarnega naturalizma. 

O vsebini ne bom razpredala, ker ne želim kvariti bralnega presenečenja, naj povem le, da v knjigi sledimo mladi ženski Thérèse Raquin, ki jo teta prisili v zakon s svojim sinom (njenim bratrancem) Camilleom, razvajenim in bolehnim egoistom. Skupaj živijo v ozki uličici neznatne pariške četrti, kjer se Thérèse kmalu zaplete v afero z družinskim prijateljem Laurentom, iz katere se ne izcimi nič dobrega.  

Obvezno branje za vse knjigožerce, saj gre za edinstveno čtivo – Zola na izvrsten način stopnjuje napetost in pričakovanje ter v popolnem sosledju niza izredna čustvena stanja, v katera vstopajo protagonisti, da se tresemo vse do konca. 

Ravnateljeva hči

“Moje ime je Ana in sem ravnateljeva hči.” 

Novembra 2014 je Slovenijo pretresel škandal, ko je po spletu zaokrožil video posnetek, na katerem je ravnatelj ene od mariborskih šol spolno občeval s profesorico matematike. Temu je sledil javni linč, zaznamovan s sovražno nastrojenimi spletnimi komentarji, javno moralno paniko in obsesijo osrednjih slovenskih medijev, da bi iz posnetka ustvarili novo senzacijo. Štirinajst dni kasneje se je zgodba o ravnatelju tragično končala, ko je ta storil samomor.

Ravnateljeva hči je pretresljiva in iskren izpoved ravnateljeve hčerke Ane Kamenik, ki je takrat še kot šestnajstletna najstnica dobesedno čez noč postala tarča obrekovanja in žalitev, z očetovim nenadnim samomorom pa je morala skozi mučen proces žalovanja in soočenja s kruto resnico, da človeka, kateremu je v življenju najbolj zaupala, ni več. Pričujoča knjiga se odmika od razlag o ozadju same afere in okoliščin, ki so pripeljale do njenega izbruha, namesto tega pa je v ospredje postavljena zgodba o preživetju mladega dekleta, ki je preko travmatične izkušnje spoznala vse najboljše in najslabše, kar najdemo pri ljudeh; srčnost, požrtvovalnost in čustveno podporo kot tudi sebičnost, hudobijo in privoščljivost. Poseben del knjige pa je namenjen tudi Aninemu neposrednemu nagovarjanju medijev in spletnih anonimnežev, ki so s svojo željo po senzacionalnosti, voajerizmu in opravljanju močno pripomogli k tragičnemu razpletu afere.

Knjiga, ki bralca opominja o tem, zakaj bi slovenska družba potrebovala moralno prenovo.

Plen

Drugi roman znamenitega Zolajevega cikla o rodbinah Rougon in Macquart v ospredje postavlja Aristida Rougona, mlajšega sina Adelaide Fouque. Ta je tipičen dedič svojih staršev, za finančni uspeh in bogastvo bi žrtvoval vse in vsakogar. Ko se po neuspešnem študiju s podeželja znova vrne v Pariz, je pred njim ena sama podoba: bogastvo, ki ga poosebljajo kovanci za dvajset frankov. Ti so simbol neizmernega pohlepa in se v romanu pojavljajo večkrat v različnih situacijah. Revež na začetku komajda shaja, toda njegova strast je tolikšna, da jo še njegov brat komajda kroti. Še celo priimek si da spremeniti, samo da bi ta poosebljal zven kovancev: Saccard. Po smrti prve žene se mu s pomočjo sestre, zlobne in zahrbtne starke, uspe preriniti v bogato družbo. Prevzame vlogo dežurnega krivca in se poroči  z dekletom, ki je bilo pred časom onečaščeno, deloma tudi po lastni krivdi. Renée misli, da se ji bodo s poroko odprla nebesa, a je kaj kmalu zdolgočasena, saj ji denar pomeni še nekaj več kot njenemu možu. Čeprav ga seveda zna zlahka zapravljati. V Pariz se vrne tudi možev sin iz prvega zakona, ki se že prvi dan izkaže za zapeljivca in skozi roman vse bolj za ničvrednega tička. Prešuštno in krvoskrunsko (kot ga pojmuje Renée) razmerje med njim in očetovo ženo traja kar nekaj časa, dokler nazadnje sla po denarju pri očetu in sinu ne prevlada in dekle postane le še odvečen privesek.

Zola se v romanu posveča nebrzdani sli po dobičku v času vladanja cesarja Napoleona III, v katerega je tudi sicer umeščen celoten cikel. Prenova Pariza, ki je v tistem času zahtevala obsežna rušenja, je bila zlata jama za raznorazne prevarante, željne hitrega dobička in lahkih zaslužkov z bajnimi vsotami. Čeprav se Aristidu tu in tam zatakne in že skoraj strmoglavi, se vedno znova pobere in spet so tu nove špekulacije, v katerih vidi izhod iz zagate. Temu primerna je naslovnica slovenskega prevoda, na kateri je upodobljena medvedova glava s cilindrom, ki svoj gobec s cedečimi se slinami steguje nad mestne hiše. Roman je pisan tekoče in je hitro berljiv, čeprav si v maniri pisateljev 19. stoletja sledijo dolgi odstavki s podrobnimi opisi tako okolja kot značajev glavnih oseb. Široko razvejane povedi npr. prikazujejo podobe damskih toalet, opreme salonov, obnašanje ljudi iz visoke družbe, njihovo prenarejanje in dobrikanje, kakor pač ustreza dani situaciji. Posebna pozornost je v romanu posvečena eksotičnemu vrtu, ki je sestavni del razkošne Aristidove vile. V vročini, vlagi in zatohlosti tega prostora se odvijajo ključni trenutki zgodbe, ki nazadnje pripeljejo do osupljivega, moralno sprevrženega konca. Kakor je moralno sprevržen bogatašev odnos do denarja, tako je moralno sprevržen tudi njegov odnos do sina in žene. Branje torej za tiste, ki znajo uživati v bogatem besedju.

Zola ničesar ne olepšuje, zadnji stavek zveni kot kirurški nož, ki zareže tam, kjer ni mogoče ničesar več storiti. Čeprav je, po besedah avtorja spremnega besedila k slovenskemu prevodu, treba na prenovo Pariza 19. stoletja pogledati tudi z druge plati, si lahko bralec ravno zaradi tega ustvari svoje mnenje in skuša razumeti podobne situacije v času, ki ga pozna sam.

 

Baskervillski pes

Po tem, ko je angleški pisec Sir Arthur Conan Doyle leta 1893 v kratki zgodbi The Final Problem “umoril” svoj legendarni lik detektiva Sherlocka Holmesa, je tega ponovno “oživel” dobro desetletje kasneje z romanom Baskervillski pes, ki še danes ostaja njegov najbolj slaven primer. Doyle je navdih za roman črpal iz angleške ljudske legende o nadnaravnem črnem psu, ki se naj bi pojavljal na osamljenih podeželskih poteh in simboliziral prisotnost hudiča ali oznanjal prihajajočo smrt.

Roman sledi Holmesu in njegovemu zvestemu pomočniku dr. Watsonu, ki ju obišče dr. Mortimer s prošnjo, da bi raziskala smrt njegovega dobrega prijateljica Charlesa Baskervilla. Njegovo truplo je bilo najdeno v močvirju nekje v južnem delu Anglije, po katerem naj bi strašil duh črnega psa, omenjena legenda pa je tesno povezana s skrivnostno preteklostjo družine Baskerville. Holmes in Watson se lotita navidez nerešljivega primera in obenem nehote začneta raziskovati ozadje legende o zloveščem psu iz močvirja…

Sečnja : razburjenje

Thomas Bernhard je bil nadvse kontroverzna avstrijska persona 20. stoletja, pogosto osovražena s strani oblasti, saj je v svojih delih blatil vse, kar je avstrijskega – od podeželja, “boljše družbe”, državnih organov, institucij in določenih (umetniških) krogov.  

Rodil se je na Nizozemskem kot nezakonski otrok hišne pomočnice in mizarja, a ga je mati kmalu po rojstvu poslala k sorodnikom na Dunaj, kjer je za njegovo duhovno izobrazbo skrbel pisatelj dedek. Očeta ni nikoli spoznal in občutek nezaželenosti v družini je odločilno vplival na njegov odnos do sveta, s katerim si je bil kasneje neprestano navzkriž. Spremljala ga je tudi obilica škandalov, zadnji izmed njih je bila oporoka, v kateri je prepovedal objavljanje svojih del znotraj avstrijskih meja.  

Bernhardu resda lahko očitamo mračnost obravnavanih tematik – hkrati iz njegovega pisanja pogosto veje trpko osebno razočaranje nad človekom in družbo nasploh – vendar je kljub temu vreden branja, saj sta poetika in kvaliteta njegovega jezika na visokem nivoju. Jezikovno semantiko obvlada do te mere, da si lahko na skladenjskem nivoju nemoteče dovoli marsikatere jezikovne strukture, ki se jih sicer vsak pisatelj, ki da kaj nase, praviloma izogiba. Takšna so na primer ponavljanja, ki jih mrgoli tudi v Sečnji, a še zdaleč ne kvarijo bralskega užitka, prej obratno: prav s ponavljanji doseže učinek osredotočene bralske zamaknjenosti, ki vakuumsko vleče v logiko pripovedi, da na koncu (skoraj nevede) pademo globoko v zgodbo in začutimo čustvovanje ter notranji svet protagonista.  

Bernhard iz na prvi pogled frivolnih in nepomembnih situacij naredi cel spektakel. V Sečnji se navzven ne zgodi prav dosti (spremljamo družabno večerjo v buržoaznem avstrijskem stanovanju starih pripovedovalčevih prijateljev, do katerih goji tlečo zamero), a glavno dogajanje se odvija izključno v pripovedovalčevi notranjosti – prek spominov in grenkih misli, ki mu jih vzbujajo gostitelji, pred katerimi pa kaže tako hladen in ravnodušen obraz, da se položaj izrojeva v svojevrstno, komično subtilno grotesko. Tiskanje te knjige je bilo zaradi tožbe prijatelja, ki se je prepoznal v enem od likov, v Avstriji nekaj časa prepovedano. 

Hiper

Kako ostati hladnokrven ob branju romana Hiper je veliko in zagonetno vprašanje. Vsaj za tiste bralce_ke, ki še vedno in upirajoče se verjamemo (ali si to vsaj želimo) da globalne finančne povezave nimajo vsemogočnega vpliva na naša življenja. Zdi se, da je svet danes vse premajhen za takšna iluzorna pričakovanja. Tudi denar, pravzaprav mnogo denarja, ne prinaša neomejene svobode. Liki romana se poskušajo iz revščine povzpeti na vrh – toda kje oziroma kaj ta vrh sploh je? To poskušajo dognati člani družine Hardi, ki se na svoji življenjski poti zaradi političnega delovanja očeta Rafika znajdejo v Londonu. Obubožana starša skušata otrokom omogočiti spodobno šolanje in preživetje. Medtem ko se Rafik utaplja v spominih na kurdsko vprašanje, mati Xezal na skrivaj služi denar kot čistilka. Otroci odrastejo in se podajo v svet financ. Mohammed ali M., kot ima raje, da ga kličejo, najstarejši sin, se zaposli v finančni korporaciji in na materino vprašanje, kaj sploh počne, odgovarja, da lastnikom pomaga služiti denar. Siver se po neuspelem zakonu znajde v Dubaju, kjer sebe in hči skuša preživljati z delom prodajalke v trgovinskem centru za petične kupce. Najmlajši Laika se poda po svetu, ustvarja spletne strani, programe in služi z algoritmi, vse dokler se na vratih ne pojavijo možje v črnem. V tem okviru se dogaja življenje družine, ki jo skupaj krpajo le še materini nenehni klici in občasni obiski. Ko Rafik premine, so spet vsi skupaj. Na veličastnem pogrebu, kjer jih v kurdski vasi v Iraku pričaka nepregledna množica, ki se spominja Rafikovih pogumnih dejanj, se največkrat krute finančne sanje umaknejo prvinskemu razmišljanju o smislu obstoja prav vsakega posameznika.

Komu torej pripada prihodnost v tej svetovni družbi hitro napredujočih množic vse revnejših in tistimi nekaj odstotki najbogatejših?  Hiper sproža vprašanja, na katera sicer imamo odgovore, a ti so lahko že v naslednjem trenutku napačni. Svetovna elita najbogatejših ne izbira več. Svet in prihodnost kroji po svojih željah. Posameznik ne pomeni ničesar več. Antropocen je že zdavnaj postal kapitalocen, do nekrocena pa je, tako se zdi, samo še korak.

Agri Ismaïl je kurdski avtor, ki živi na Švedskem. V Londonu, Dubaju in iraškem Kurdistanu je deloval kot korporativni odvetnik. Piše eseje in kratke zgodbe, Hiper pa je njegov prvenec.

Polhi in kačja slina : kako sem se zaljubil v Slovenijo

Sam Baldwin je še eden od tujcev, ki so se zaljubili v Slovenijo. Lepota dežele ga prevzame že ob prvem stiku, bolj, ko jo raziskuje, bolj je “njegova”. Všeč so mu tudi letni časi s toplimi poletji in zasneženimi zimami, sanja o svoji gorski kočici. Z bratom se poda v nakup stare sušilnice mesa na hribu Hrib na Koroškem. Počasi jo obnavlja in obenem spoznava sosede ter ostale Slovence. Njihove navade ga večkrat presenečajo, v veliki meri pozitivno. Se pa ob kakšni strogi birokraciji tudi neprijetno zdrzne. Še posebej se čudi nad sosedskimi odnosi, ki jih nemalokrat zastruplja boj za košček zemlje, ki se vleče že več generacij. Navdušen je nad gostoljubnostjo ljudi in njihovo prijaznostjo. Z veseljem in entuziazmom spoznava in aktivno sodeluje pri naših tradicionalnih delih, kot so koline, žganjekuha, priprava drv za zimo, lovljenje polhov … Pri večini ljudi prepoznava nostalgijo po nekdanji državi, peščica drugih jo je že skoraj pozabila. Vpisal se je na intenzivni tečaj učenja našega jezika, čeprav pravi, da tega znanja v Sloveniji skorajda ni potreboval. Vsak, ki je opazil, da je Sam Anglež, je pričel pogovor z njim v njegovem rodnem jeziku. Presenetljivo je dvojino precej hitro dojel, večji problem so mu delali skloni. In prvič je doživel, da se njegovo ime spreminja. Pri nas njegovo ime ni “le” Sam, odvisno od konteksta se spreminja v Sama, Samu, Samom … Vmes doživlja tudi vzpone in padce v intimnem življenju. Ločitev, samota, nova ljubezen, selitev v Španijo, ponovno ednina in nato novo prijateljstvo. Ravno na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani je spoznal koroško Slovenko Marino, ki se je zaradi svojih slovenskih korenin želela naučiti slovenščine, ki je v njeni primarni družini na Koroškem v Avstriji niso uporabljali. Njuno prijateljstvo se je razvilo v mnogo več; avtor pravi, da ob selitvi v Avstrijo ni izgubil Slovenije, ampak je ob njej pridobil še eno deželo.

Z angleškim humorjem začinjena zgodba o spoznavanju Slovenije vas ne bo pustila hladne.

Ne dovoli mu vstopiti

Lisa Jewell je britanska avtorica uspešnic, ki so bile po vsem svetu prodane v več kot petnajstih milijonih izvodov. Kriminalke Brez nje, Nič od tega ni res, Družina nad nami in Družina ostane ter njeni ljubezensko obarvani romani kot so Po zabavi, Resnica o Melody Browne in še bi lahko naštevali. V ospredje romana Ne dovoli mu vstopiti pa je postavila Njega. On je moški. A ne navaden in katerikoli. On je karizmatičen, uspešen, ustrežljiv, popolni partner vsake ženske. Škoda je le, da mu službene poti vzamejo veliko časa in je tako pogosto več dni odsoten od doma. Ženska je tako sama v vlogi matere, gospodinje, delavke in še vse štiri vogale doma ima v svojih rokah. A to je cena partnerstva s tako popolnim moškim. Ko se vedno znova vrne, jo nosi po rokah. In to odtehta, kajne? Ja, to je on. Je Jonas, Nick ali Al? Kako mu je že zares ime? Jewellova je znova ustvarila kriminalni roman, ki v prvih poglavjih še ne daje slutiti napetosti – le-to gradi postopoma, odstirajoč razmerja enega za drugim, v različnih časovnih obdobjih in krajih. Najboljše pa tudi tokrat prihrani za konec.

Lahko doktor Proktor reši božič?

Zgodba se začne pet dni pred božičem, ko postane jasno, da je kralj letos prodal božič in vse kar je z njim povezano najboljšemu ponudniku, bogatemu trgovcu gospodu Thraneju, ki objavi, da je za božične nakupe treba zapraviti točno določeni znesek ali pa s praznovanjem ne bo nič. Nič božičnih pesmi, koledovanja, božičnih sladic, daril, počitnic… sploh ničesar, kar kakor koli diši po božiču. Taka krivica kar kliče po ukrepanju in doktor Proktor, Liza in Bulle ne odlašajo in se z vso silo poženejo v akcijo, da rešijo, kar se še rešiti da. Načrt je tak, da bo najprej treba najti Božička in leteče jelene, zaviti vsa darila in najtežje od vsega – pravočasno jih dostaviti na prave naslove. In ko odštevamo do božiča, je zgodba z vsakim dnem bolj napeta: Božiček, ki mu je, če niste vedeli, ime Stanisꬷaw, ima božiča in neskončnih količin daril, ki jih ljudem nikoli ni dovolj, vrh glave in se je odločil, da se božiča on več ne gre. Leteče jelene so sestrelili nekje nad Avstralijo, zmanjkalo je zavijalnega papirja za darila in tudi Proktorjevega časovnega mila je le še za vzorec. Da je mera polna, tudi gospod Thrane ne čaka križem rok, ko mu pred nosom skušajo speljati najboljši posel, kar ga je kdaj sklenil. Vmeša se še kralj, kraljevo topništvo in raketa, ki nikoli ne zgreši… bi šlo lahko narobe še kaj? O, brez skrbi, vedno je lahko še slabše, ampak srčna druščina se bori do konca.

Jo Nesbø s petim delom zaključi serijo zgodb o posrečenem izumitelju Doktorju Proktorju in pomočnikoma Lizo in Bullejem. Ostali naslovi iz zbirke so: Prdoprašek doktorja Proktorja, Časovna kad doktorja Proktorja, Doktor Proktor in konec sveta. Mogoče. in Doktor Proktor in veliki rop zlata.

Jaz, ki nisem nikoli poznala moških

Štirideset žensk je zaprtih v kletki v podzemnem bunkerju. Noč in dan nanje pazijo stražarji. Vsakršno neželeno vedenje, poskusi pobega iz kletke ali spogledovanje s smrtjo so kaznovani z vihtenjem bičev. Dobivajo hrano, vodo, po potrebi nekaj zdravil, prostor pa je ogrevan. Čeprav so njihove osnovne biološke potrebe torej zadovoljene, so razčlovečene. Iztrebljanje vsem na očeh in ujetost v majhnem prostoru njihovim življenjem odvzemajo smisel. Loteva se jih brezup, dolgčas pa preganjajo z rutinskimi opravili. Najmlajša med njimi, kličejo jo Otrok, hlepi po uporu, naj gre za določanje toka časa ali za strmenje v mladega stražarja. Izhod iz ujetništva se bolj kot ultimativna rešitev izkaže za nov izziv. Zapor ni vedno le kletka.

Razvoj dogodkov spoznavamo skozi zapise nekdaj mlade protagonistke, zdaj starke, ki se poslavlja od življenja. Zaradi svojega nepoznavanja prejšnjega sveta, vsako novo danost odkriva počasi, z zanimanjem. A to ni dovolj. Nomadsko življenje kopneče ženske skupnosti spodbuja k vzpostavitvi različnih medosebnih odnosov, a v njihovi srži še vedno ostaja iskanje znakov civilizacije. Odkrivanje vedno novih opustelih grobišč počasi ubija vsakršno upanje na spremembe. Ko upanja ni, smrt postane odrešitev.

Belgijska pisateljica Jacqueline Harpman kot psihoanalitičarka v kratkem romanu ponuja premislek o vsem tistem, kar človeku daje zagon. Hrepenenje, skupnost, dogajanje, sprejetost in raziskovanje novega so ženskam postopoma odvzeti, bralci pa lahko kot zunanji opazovalci spremljamo njihove odzive. Leta 2025, 30 let po izidu, knjiga nagovarja družbo na povsem drugačen način. Mladi bralci jo na družbenem omrežju Tiktok priporočajo kot družbeno kritiko sveta, ki postaja za mnoge zapor. Neenakopravnost žensk, katerih pravice kratijo različni politični sistemi, ostaja aktualna tematika in vse bolj glasna je skrb, kaj se bo s svetom zgodilo v prihodnosti. Harpman  na ta vprašanja ne ponuja odgovorov. Ne išče vzrokov za katastrofo, ne predstavi v celoti pokrajine, kjer se znajdejo pobegle. Ko v surovem svetu kot zadnja ugasne želja po obstoju, ostane le opustela zemlja.