Kleopatra, razvpita vladarica ptolemajske dinastije v Egiptu, kraljica, boginja, izobraženka, ljubica kar dveh slavnih rimskih poveljnikov, Cezarja in Marka Antonija, že od nekdaj navdihuje različne ustvarjalce, saj je njena zgodba že brez umetniške predelave umetnina.
Vesna Milek, znana novinarka, publicistka in pisateljica se je zelo poglobila v študij te močne ženske figure, čudovito je brati zgodovinsko-biografski roman, ki sledi zgodovinskim dejstvom, hkrati pa likom dodaja psihološko razsežnost. Pred seboj imamo lep primer zgodovinskega romana, iz katerega se lahko naučimo tudi kaj o zgodovini in ki ne žrtvuje dejstev všečnosti, temveč le zapolni vrzeli.
Kleopatra pred nas stopa kot prvoosebna pripovedovalka svoje zgodbe. Pripoved začne na točki tik pred smrtjo, Antonij je že mrtev, sama pa se pripravlja, da bo »prestopila največji misterij«. Pred zadnjim dejanjem pa se spominja celotnega svoje življenja, od dekliških let pa do konca. V romanu Kleopatra: naj se zgodi sicer spremljamo le prvi del njene življenjske poti: njeno odraščanje, vojno za oblast in pa razmerje s Cezarjem – tako v Aleksandriji kot tudi v Rimu. Zaključi se s Cezarjevo smrtjo, ko je Kleopatra prisiljena zbežati iz Rima, v Aleksandriji vlada lakota, njena oblast je oslabljena in edino upanje je Mark Antonij. Pripovedni okvir, torej spominjanje celotnega življenja tik pred smrtjo tako na dolgo in podrobno je sicer vprašljiv, tudi ne vemo, komu naj bi izpovedovala svojo zgodbo, zdi se, da kar sama sebi. Kljub temu je junakinja dobro profilirana, Cezar kot preračunljiv politik prav tako. Spremljamo lahko, kako se njun odnos spremeni: od strastne ljubezni v Aleksandriji, kjer Cezar sprejme zanjo tudi nekaj ne nujno racionalnih odločitev, do izogibanja v Rimu, kjer Kleopatra začuti, da je zanj prej trofejna priležnica kot zaveznica in mati njegovega edinega sina.
Slog pisanja je tekoč, razgiban, opisi bogati z detajli, govor oseb pa se brez narekovajev preliva s preostalim tekstom. Besedilo je lahkotno, ni pa banalno. Žal pa pripoved prekinjajo vrivki iz sedanjosti, ki jih sestavljajo razmisleki, spomini avtorice in drugi fragmenti v poševnem tisku, ki delujejo kot tujki. Jasno je razvidno, da so notri zaradi želje po aktualizaciji, da to ne bi bil le »še en biografski roman«, a bilo bi veliko bolje, če bi to nepretenciozno ostal. Razmisleki in spomini se večinoma zelo ohlapno navezujejo na pripoved kot na primer: Kleopatra beži skozi puščavo, da bi rešila lastno življenje, če že ne oblast, v poševnem tisku pa beremo, kako je avtorica obiskala puščavo in občuduje njeno lepoto. Podobno ohlapne asociacije so tudi pri drugih vrivkih, ki pa jih je premalo, da bi tvorili nek organski hibriden žanr, kjer bi se zgodbi smiselno prepletali. Pripoved o Kleopatri je sicer zelo jasno kronološko strukturirana (po letih vladavine) in je res škoda, da jo kazijo razni fragmenti razmislekov, asociacij in spominov, ki romanu ne doprinesejo prav ničesar.
Roman Kleopatra: naj se zgodi tako prinaša novo in svežo ubeseditev sicer znane zgodbe. Kot namiguje upodobitev kače na naslovnici se ta zgodba nenehno ponavlja, saj je zgodovina ciklična. Koliko nam to misel približa sama pripoved, je sicer vprašljivo, odlično pa je, da vzbuja zanimanje širše javnosti za antično zgodovino.
