skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Panterkin govor

 

Jérémie Moreau, večkratni nagrajenec stripovskega festivala v Angoulêmu, v osrčje divjih pokrajin nedefiniranega časa – ali pač? – postavi nenavadno plejado živali, ki nam skozi navidezno fragmentarno pripoved razpirajo širne razglede filozofskega, skorajda že poetičnega raziskovanja sveta in (človeške) narave. Vsaka od šestih posameznih zgodb poteka linearno, skupaj pa tvorijo pisan mozaik raznoterih glasov oziroma noetičnih pogledov na temeljna življenjska vprašanja o neskončnem življenjskem krogu, svobodi in smrti.

Kaj torej dejansko izražajo neobičajne interakcije med komodoškim varanom in bivolom, nojevko in krtom, škorcem in rakom samotarjem ter ostalimi? V kakšnih okoliščinah se te živali znajdejo in kaj sploh imajo skupnega z ljudmi?

Pravzaprav ogromno: nesmiselne smrti in absurdna početja, ki se izkažejo za realno izpolnjeno lažno preroštvo, paradoksalne introspekcije, ki na podlagi čistih banalnosti razgaljajo pravo človeško nrav, ter predsodki, ki temeljijo na povsem zgrešenih predpostavkah, potrjujejo, da je véliki uradni spomin sveta zgolj fragment v neskončni množici, tisti, ki “vedo” vélike stvari, pa so navsezadnje prav tako omejeni kot tisti, ki pomnijo “zgolj” male. 

Panterkin govor vsekakor ni klasičen strip, ki bi ga v roke vzeli zgolj kot momentalno razvedrilo, saj gre v tem primeru za domišljeno satirično predelavo raznolikih mitologij o nastanku sveta, ki preprosto likovno poetiko združuje s pripovednim minimalizmom. Rezultat? Izvirna, navdušujoča, simbolno bogata alegorična pripoved, ki kot takšna razbija okvire puste filozofske meditacije in prerašča v globoko parabolo, ki mestoma spominja na basen, pa tudi zenovski koan.

Zato lahko pričujoče delo označimo kot lirični strip, ki vsekakor preseže zgodbo in postane pravzaprav meditacija o življenju, sobivanju, predvsem pa minevanju, s tem pa nagovarja ljubitelje grafične literature, ki jim kontemplativno branje ni tuje. Vsekakor je primerno branje za odrasle bralce in mladostnike, ki radi posegajo po zahtevnejši literaturi, za ljubitelje stripov z dodano vrednostjo in za tiste, ki jim iskanje ni odveč – pa naj bo to iskanje (meta)fizično, duhovno ali filozofsko. Razpirajoč skrivnosti življenja, smrti ter narave namreč vedno razkrivamo tudi lastne globine in če kdaj pa kdaj zapravljamo čas z “nepomembnim glodanjem kosti”, nič še ni izgubljeno:

“Nihče ne more obstajati, ne da bi pustil sledi.” [str. 72]

Kakšne sledi torej želimo pustiti za seboj? Rak ugotovi, da lepota dejansko ne odtehta ergonomije, hijena se zave, da je včasih potrebno prerasti svoje reflekse in zasledovati višje cilje, ptica po težkih preizkušnjah ugotovi, da je sreča v sprejemanju situacije, čeravno to pomeni, da “[…] po svetu pohaja[m] kot prtljaga” [str. 66], stari slon pa pred slovesom opozori malega slončka, da je potrebno najprej poslušati, če si dejansko želi stvari tudi zapomniti. Škoda torej, da edinole hominidi modrosti niso poslušali …

 

Erik Vogler in skrivnost Alberta Zimmerja

Šesta pustolovščina Erika Voglerja se začne v sproščenem vzdušju in v veselem pričakovanju praznovanja Erikovega šestnajstega rojstnega dne. Erik je prepričan, da je s svojimi paranormalnimi in izjemnimi detektivskimi sposobnostmi preprečil umor. Po telefonu se je slišal s svojo ljubeznijo, prelestno Cloé in brezskrbno uživa doma ob svoji dnevni rutini v razkošnem stanovanju ali v priljubljeni kavarnici v Bremnu. Potem pa ga na poti k psihologinji v dvigalu napadejo in skoraj zadavijo in pri tem v žep spustijo šahovsko figuro belega kralja. Kdo mu spet streže po življenju? Kdaj se bo nočna mora končala? Erik je prestrašen. Vda se v usodo in sprejme povabilo na rojstnodnevno zabavo, ki mu jo pripravljajo starši osovraženega Alberta Zimmerja. Skupaj z očetom, babi Berto in dvema policistoma za osebno varstvo odpotuje na podeželje, kjer bo v miru počakal, da policija identificira in ulovi še ostale člane zločinske združbe, ki preprodaja človeške organe. Ampak v razkošni vili, zgrajeni na ruševinah nekdanjega samostana, nič ni tako, kot bi moralo biti in nova videnja Erika prepričajo, da je hiša zakleta.

Zgodba je na trenutke srhljiva, polna preobratov in zabavnih nezgod v katere se sumničavi Erik vedno znova zapleta, ko s strahom odkriva, da ima morilce, ki si ga s kirurško natančnostjo prizadevajo odstraniti, precej bližje kot si je sprva predstavljal.

Avtorica serije zgodb o Eriku Voglerju je Beatriz Oséz, novinarka in učiteljica jezika in književnosti, ki je za svoje ustvarjanje prejela številne prestižne literarne nagrade. Knjiga je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Malinc in je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo.

Erik Vogler. Brez srca

V novem delu srhljivih dogodivščin Erik Vogler raziskuje krvavo pot umorov najstnikov, ki jih morilec pušča za seboj brez krvi in srca. Kmalu po vselitvi v novo luksuzno mansardno stanovanje, kamor se preseli skupaj z očetom in svojo babico, da bi malo pozabil na moreče nedavne dogodivščine na gradu La Rose Rouge, Erik sanja grozljive sanje o mrtvem rdečelasem dekletu, ki napol zakopana leži v gozdu. Ker se v novem stanovanju počuti osamljenega in odrinjenega, se sam poda na tvegano raziskovanje umorov, hkrati pa začne preiskovati skrivnost, ki jo ima njegov najhujši sovražnik in tekmec v naklonjenosti pri babici Berti, Albert Zimmer. Sanjske podobe umora ga počasi pripeljejo v strašno morilčevo gnezdo, kjer se mora spopasti s svojimi najhujšimi strahovi.

Zgodba je napeta, srhljiva, polna preobratov in bralca drži v negotovosti vse do bridkega konca. Zato je odličen roman za tiste mlade bralce, ki radi posežejo po strašljivih in napetih zgodbah.

Avtorica serije zgodb o Eriku Voglerju je Beatriz Oséz, ki je za svoje ustvarjanje prejela številne prestižne literarne nagrade. Knjiga je izšla v slovenskem prevodu pri založbi Malinc in je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo.

Ded Amon bi me zagotovo ustrelil

Pred nami je še ena knjiga, ki opisuje nacistična dejanja, tokrat z vidika vnukinje zločinca. Vendar to ni le knjiga o grozotah holokavsta, je iskrena avtobiografija Jennifer Teege, ki je pri osemintridesetih letih povsem naključno odkrila, da je vnukinja zloglasnega poveljnika nacističnega koncentracijskega taborišča Plaszów, Amona Götha. Resnica o kruti družinski preteklosti (kot majhna deklica je bila oddana v rejništvo in bila pozneje posvojena) jo pahne v globoko osebno krizo, a se uspešno sooči z vprašanji krivde, sramu in ne nazadnje odgovornosti do preživelih in njihovih potomcev. Največ ji pri tem pomaga raziskovanje, tudi knjižnega gradiva, obiski koncentracijskih taborišč in pogovori. Dovoli nam tudi, da pokukamo v njeno družino, ki je vse prej kot običajna. Razpeta je med Nemčijo, kjer je odraščala in Izraelom, kjer je študirala. V knjigi je Jennifer, temnopolta Nemka predstavljena kot močna oseba, ki nam s pomočjo pisanja in osebne izpovedi nudi nov pogled na doživljanje travme preživelih.

Glej tudi:

Vročica tresljajev duše : [priročnik za duhovno prebujenje]

Antropologinja, sociologinja in publicistka Lucija Mulej je bralcem predstavila že več svojih del in člankov. Knjigo z naslovom Vročica tresljajev duše, ki je izšla leta 2025, bi na prvi pogled umestili med pesniške zbirke, prav lahko pa tudi med priročnike za osebno rast. Gre za poetične izpovedi, ki razgaljajo dušo, vse odtenke čustvovanja in celo lastnega obstoja. Vsako izpoved pospremi koan, v osnovi izrek budizma kot paradoksalno in jezikovno zgoščeno besedilo, ki deluje kot odgovor k vsaki izpovedi, a prinaša poglobljeno dopolnitev posameznih verzov z duhovno spodbudo in nič kaj nežno spodbuja k razmisleku ter notranji samoanalizi. Knjigo lahko beremo kot niz tenkočutnih izpovednih verzov ali pa si jo pred oči denemo v smislu strokovnega dela, ki se nam bo pomagalo zazreti vase in predelati lastno čustvovanje.  Delo je v prvi vrsti namenjeno ženskam, a bi gotovo lahko nagovorilo prav vse, saj v življenju vsi ljubimo, nekoga ali nekaj, vsak na svoj način, in vsi kdaj izgubimo – včasih celo stik s samim seboj. In prav k le-temu nas napoti Lucija Mulej, ki pravi, da to delo ni zgolj knjiga za branje, ampak gre za odtise duše, katerekoli duše, ki se bo odločila, da ne bo več le ugajala, temveč sledila sebi.

Na čistem

V nočni klub, kamor zahajajo pripadniki LGBT skupnosti, nekdo odvrže ročno granato. Več ljudi je mrtvih, ranjenih je ogromno. Policist Oksanen je bil tik pred dogodkom tudi sam v nočnem klubu, zdaj pa se mora posvetiti prizorišču nasilnega dejanja in skupaj s sodelavcem Paloviito raziskati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Oksanen je v precepu, ali naj pove, da je bil gost v nočnem klubu, ali pa naj to dejstvo raje zadrži zase. Ekipa Osrednjega kriminalističnega urada sproži preiskavo, kmalu se pojavi še video sporočilo osebe, ki se okliče za Glasnika. Dejanje je torej plod sovraštva do drugače usmerjene spolne manjšine. Preiskava se usmeri k desničarski skupini White Order. Hkrati skušajo kriminalisti izslediti izvor ročnih granat. Vse to jih vodi na obrobje družbe, kjer so globoko v ljudeh zakoreninjeni predsodki do drugačnih, manjšin vseh vrst, priseljencev. Ekstremizem, ki najde plodna tla v demokratični severnoevropski državi, vsem jemlje dih.

Arttu Tuominen je priznan pisec kriminalnih romanov. Rodil se je leta 1981 v Poriju na Finskem. Diplomiral je iz okoljske tehnologije in nekaj časa delal kot okoljski inšpektor. Njegove kriminalke so prevedene v več jezikov, mnoge so bile tudi nagrajene. Na čistem je drugi del iz serije Delta (prvi del nosi naslov Krvni dolg). Kriminalka je napisana stvarno, malodane filmsko, teme, s katerimi se ukvarja Tuominen pa bi bile (oziroma so) lahko povsem resnične. Dobro izdelani literarni liki in njihova življenja ter male skrivnosti dajejo kriminalnemu romanu posebno težo, saj nas z lahkoto spominjajo na ljudi okrog nas samih.

Onkraj spomina

Irska je dala svetu ogromno število vrhunskih pisateljev (James Joyce, Samuel Beckett, Flann O’ Brien, Edna O’Brien, John Banville …) in njihovih stvaritev, med njimi sta tudi Sebastian Barry in njegov roman Onkraj spomina, ki spadata med ugledne predstavnike sodobne irske proze. Ob tej knjigi se lahko v slovenščini razvajamo tudi z njegovim romanom Skrito sporočilo, obe deli sta bili – med ostalimi priznanji – tudi nominirani za prestižno nagrado Booker. Kratek opis knjige me je pred branjem spomnil na še eno irsko mojstrovino, roman Morje Johna Banvilla, in tako poskrbel za visoka pričakovanja.

V ospredju romana Onkraj spomina je sveže upokojen policist Tom Kettle, ki v samoti živi ob Irskem morju. Njegovo mirno življenje zmoti obisk dveh mlajših bivših kolegov, ki preiskujeta star nerazrešen zločin, obisk v Tomu sproži notranji nemir in skoraj potlačen spomin na minule čase. V nadaljevanju romana se ostareli policist spominja – in hkrati ocenjuje – podrobnosti svoje mladosti, grozodejstev, ki so jih zagrešili duhovniki v njegovem rejništvu, velike ljubezni do preminule žene June, njunih otrok, kratkotrajnega srečnega časa, ki se ga v tistem trenutku niti ni zavedal; in izgub ter bolečin, ki so oblikovale njegovo življenje in pogled na svet.

Vseskozi roman je prisoten dvom, ali so se opisani dogodki tudi v resnici zgodili. Bralec hitro prepozna Tomov nezanesljiv spomin, protagonistova realnost je prepletena s prividi, mešanjem sedanjosti s preteklostjo, z (lažnimi?) spomini. Je Tom sploh obiskal policijsko postajo? Ga je res obiskala hčerka? Kaj se je v resnici zgodilo v nerazrešenem primeru, ki mu ne da miru? In je vse to sploh pomembno? Ena osrednjih tem romana je prav spomin in njegova nezanesljivost, ki razkriva človekovo krhkost in minljivost časa. Pomemben je tudi družbeni kontekst, ki slovenskemu bralcu morda ni povsem blizu. Čeprav je zgodba intimna, se med vrsticami čuti teža irske zgodovine: nasilje, represija institucij – Cerkve, molk, ki je zaznamoval marsikatero tamkajšnjo generacijo.

Pisateljev slog je počasen in premišljen, poln detajlov, ki bralca popeljejo v notranji svet protagonista in od njega terjajo nekaj potrpežljivosti. V romanu ni dramatičnih zasukov; mojstrsko pa združuje humor, s katerim Tom v mislih pospremi minule dogodke, in žalost, ki jo ti povzročijo. Morje, samota in spomini tvorijo atmosfero, ki je meditativna, hkrati pa čustveno nabita. Roman ne ponuja enoznačnih odgovorov, a kljub nezanesljivemu pripovedovanju se bralcu upokojeni policist prikupi in vzbudi močan čustven odziv.

Onkraj spomina je roman o spominu, bolečini in izgubi, primeren za bralce, ki cenijo počasno, globoko prozo, premišljen jezik in refleksijo o lastnem obstoju. Gre za delo, ki vabi k razmišljanju o naravi spomina, vrednosti časa in pomenu povezav, ki oblikujejo naše življenje.

V imenu sina

Avtor nas tokrat zapeljuje z vohunsko namazano zgodbo. Časovno jo vpne v čas Hitlerjevega vzpona in spretno seže še v naš trenutek. Pripoved diši po skrivnostih mlade nezakonske mame Katarine, spremljamo odraščanje njenega sina Ivana Klasa, vzporedno pa se bohoti v vsej svoji grozoti druga svetovna vojna. Mlada mati  hrabro balansira med prilikami, ki se ji z razmahom vojne ponujajo. Včasih mora pretentati glas vesti in sprejeti kar ji ponujajo ljudje, ki jih sicer prezira. Zelo hitro se uči spretnosti preživetja. Z vklopljenim materinskim instinktom zazna, kdo in kdaj bi lahko ogrožal njenega otroka. Skozi muke mlade matere nam zgodba riše slike predvojnega in vojnega utripa “malih” ljudi. Zgodovinski učbeniki jih zelo suhoparno opisujejo kot  “trpečo množico civilistov”, v avtorjevi pripovedi pa postanejo  resnične osebe, ki jih čutimo. Like, ki jih avtor zamesi v dogajanje, prepoznamo v nekdaj živečih resničnih vohunih, generalih in kar se  njim podobnih primerkov nujno mora pojaviti v areni vojne. Čeprav poznamo klavrnost konca glavnih akterjev štiriletne svetovne morije, nas pisatelj drži v budnosti: “Kaj pa če …?”

Ko bo čas dozorel

Harry Clifton prihaja iz revne družine. Živi s starima staršema, stricem Stanom in materjo Maisie, ki po najboljših močeh skrbi za svojega sina. Harry nikoli ni spoznal svojega očeta Arthurja, za katerega so mu povedali, da je umrl na bojišču, vendar je resnica drugačna in znana le redkim – kot delavec v pristanišču je bil žrtev grozljivega incidenta, za katerega je odgovoren Hugo Barrington, direktor ladjarskega podjetja. Slednji skuša s svojim ugledom in vplivom na vse načine zakriti zločin in onemogočiti Maisie, ki se trudi, da bi lahko njen sin obiskoval ugledno deško šolo. Kot bi se usoda hotela maščevati Hugu za njegove nečednosti, Harry v Internatu svetega Bede sreča njegovega sina Gilesa Barringtona, s katerim stke vseživljenjsko prijateljstvo, čeprav prihajata iz različnih družbenih krogov.
Harryju in njegovi materi ves čas stojijo ob strani stari Jack Tar, ki malega bistrega fantiča nevsiljivo poučuje in usmerja na pravo pot, pa tudi ljudje, ki prepoznajo talent dečka in trud njegove matere ter ji omogočijo dostojanstvo s poštenim delom. Harry je v šoli uspešen, zaljubi se v Emmo Barrington, Gilesovo sestro in starejšo Hugovo hčer. Njuna globoka ljubezen pa se na poročni dan nepričakovano sooči z lažjo, ki so jo njuni najbližji ves čas prikrivali …

Knjiga je zasnovana tako, da je dogajanje prikazano z vidika vsake osebe posebej. Harry, Maisie, Hugo, Jack Tar, Giles in Emma dobijo vsak svoj del (Harry prvi in zadnji del, Maisie pa še nekaj dodatnih strani v prologu), ki se začne s pripovedjo v prvi osebi, preostala poglavja pripoveduje vseprisotni pripovedovalec, ki je še vedno osredotočen na ta lik. Zgodba vsake osebe zapolnjuje vrzeli, ki so ostale v prejšnjih pripovedih, stvari, ki jih prejšnji pripovedovalec ni vedel ali se mu niso zdele pomembne. To daje zgodbi občutek skrivnosti in medsebojne povezanosti ljudi.

Prvi del Kronike družine Clifton govori o naključjih, o tem, kaj so ljudje pripravljeni storiti iz ljubezni, kako se lahko življenje zavrti v poln krog in kako ljudje dobijo svoje. Je zgodba o prijateljstvu, o tem, kako so različni dogodki pomembni za različne ljudi, in o tem, kako lahko dejanja drugih – za katera sploh ne vemo – vplivajo na toliko vidikov našega življenja.

Zlato zrno

V romanu Zlato zrno spoznamo Leopolda Teofita, Milančana, ki je na obisku v Trstu. Kdo je Teofit in kaj ga je prineslo ravno v Trst? Teofit je materialno dobro preskrbljen starejši samski moški, direktor poštnega urada, čigar družabno življenje sestavljajo aperitivi s prijatelji in skupni obiski nedeljskih nogometnih tekem priljubljenega moštva. Ko se Teofit iz strani v stran razkriva, bralci izvemo, da je potomec mame Milančanke in (v času pripovedovanja že pokojnega) tržaškega Slovenca, človeka, ki se je iz Trsta izselil v času fašizma. Teofit je vdovec. Za njim je trideset let ljubezni do žene Nevie in dolgo obdobje skupnega življenja z ženino boleznijo, rakom, zaradi katerega je soprogo izgubil. Teofit v obdobju žalovanja in ponovnega sestavljanja samega sebe prek interneta vzpostavi razmerje na daljavo s Tržačanko Irmo. Njuna komunikacija je vse bolj izpovedna, osebna, prišel je trenutek za fizično srečanje. Zato Teofit odpotuje v Trst. Sobe v tržaškem hotelu Teofit ne polni samo z vznemirljivim pričakovanjem prvega ljubezenskega srečanja, pač pa je v njej tudi Teofitova tolažba in neskončno potrpežljiv zaupnik.

Kakšno bo prvo srečanje med Teofitom in Irmo? Bo Teofit v mestu začutil svoje slovenske korenine? Bo spet v Milanu še pred nedeljsko nogometno tekmo ali bo za vedno ostal v Trstu?

Roman deluje aktualno in zanimivo sveže. V sodobnost besedilo postavijo protagonistova razmišljanja ali zgolj omembe številnih družbenih pojavov sodobne Italije (problem tolp mladoletnikov, finančna in kadrovska podhranjenost javnega zdravstva, fizično nasilje nad zdravstvenim osebjem, pojav večje fluidnosti spolne identitete, nasilje nad ženskami, neobvladljiva množica prebežnikov, skorumpirano sodstvo …). Svežino da romanu rušenje nekaterih pričakovanih klišejev (namesto teh npr. v romanu naletimo na protagonista slovenskih korenin, čigar dejanja ne sproža nacionalna identiteta in njeno aktivno zagovarjanje, kljub začetnemu zavračanju človeka z juga Italije (južnjaški debil – str. 75) ta ista literarna oseba postane ključna oseba romana …). Najbolj očitna tema, ki narekuje dejanja protagonista, je prebolevanje boleče izgube ljubezni in naivna vera v ljubezen samo, v ponovne začetke. Iz ozadja vedno zaveje tržaško vzdušje (npr. politična prepričanja o Istri, ezulih, slovanskih barbarih in nevarnostih komunizma, ki jih natakar postreže Leopoldu skupaj z večerjo).

Posebna zanimivost besedila je tudi v literarni obdelavi zelo delikatne teme: amputacija lastne preteklosti in identitete. Do tega reza je pogosto prihajalo v z vojno zaznamovani generaciji Teofitovega očeta. Teofit je dedič očetovega molka. Molk te generacije lahko razumemo tudi kot legitimno starševsko željo prihraniti potomcem travme neizrekljivih grozot in globokih duševnih ran. Odhod z območja travme in/ali odrez izvorne identitete je za mnoge predstavljalo možnosti samoohranitve, pot do lastne psihične funkcionalnosti ali novega začetka (na lik očeta, ki prereže z izvorno identiteto lahko naletimo npr. tudi v delih tržaškega pisatelja Maura Kovacicha). Marij Čuk v zvezi s tematiko reza z družinsko preteklostjo o svojem protagonistu ne izreka direktnih sodb, izvemo pa, kakšen je Teofitov splošni odnos do zgodovine (Komu mar zgodovina, pripoved o nečem, kar je bilo, veda o človekovi nespameti, znanost o tem, da se človek iz svojih napak ni nič naučil, se ne nauči in se ne bo naučil. Vedno bo ponavljal vojne in lastno sebičnost v njih – str. 96). Razen nekaterih Teofitovih poskusov razumeti očeta avtor teme protagonistove sestavljene identitete ne poglobi, prioriteta romana ostaja ljubezenska zgodba.

Roman Zlato zrno je zelo bogato in večplastno besedilo, ki odpira številne problematike in različne možnosti interpretacij in branja, z veliko simbolno močnimi odlomki in zanimivim protagonistom. Obenem pa lahko besedilo beremo tudi kot bolj lahkotno delo o neki ljubezenski zgodbi v današnjem času prevlade informacijske tehnologije, v kateri ob občasni liričnosti in zrncih humorja ne manjka tudi akcijski prizor. Da o psu niti ne govorimo.

Zlato zrno je avtorjev šesti roman.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×