skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Potujoče gledališče

Monumentalna družinska kronika se začne s pripovedjo o avtorjevi babici po materini strani, medicinski sestri Ivki, ki se je v stari zagrebški Vinogradski bolnišnici v dvajsetih letih dvajsetega stoletja zaljubila v ruskega emigranta judovskega rodu, kirurga Bernsteina. Zgodba o njunem razmerju je razburljiva in pretresljiva, saj že noseča in poročena Ivka zboli za tuberkulozo (za to boleznijo sta umrla tudi dva njena brata) in ker je to nevarno zanjo in za otroka, jo skušajo mož in kolegi zdravniki prepričati v splav. A Ivka se ne da, rodi Veroniko, avtorjevo mater, s katero se pozneje oženi Tvrtko Ferić. V nadaljevanju se avtor posveti še očetovi rodbinski strani, kjer se prizori spet vrstijo kot v potujočem gledališču, uokvirjeni v splošno družbeno in politično klimo, kjer so se zgodile v enem samem stoletju tri vojne. Avtor je odličen fabulist, saj si je prizore, ki so umeščeni med zgodovinskimi, družinskimi in dokumentiranimi dejstvi, moral pač izmisliti. Toda nekje na dveh tretjinah knjige pride na sceno še sam. In tu stopi v igro pripovedi nova dimenzija: s čustvi prežet in z razumom predelan spomin. Na videz brez cenzure in selekcije se vrstijo nazorni prikazi različnih, tudi ekstremnih življenjskih situacij, ki so izvrstni orisi odraščanja in razvoja osebnosti pripovedovalca od otroka do današnjih dni. Avtofikcija par excellence.

Zoran Ferić sodi med vidnejše sodobne hrvaške avtorje, v slovenščino so s pričujočim romanom vred prevedeni trije, še Smrt deklice z vžigalicami (2005) in  Otroci Patrasa (2007). Njegova prva prevedena knjiga je izbor kratkih zgodb, ki nosi v slovenščini naslov Blues za gospo z rdečimi madeži (2001). Ljubitelje vsestransko dobrega pisanja bi zagotovo razveselil tudi prevod avtorjevega romana Kalendar Maja (2011), kjer mojstrsko teče časovno večplastna pripoved o skupini gimnazijskih sošolcev, ki se po več desetletjih odpravijo na reprizo maturantskega izleta.

Pot na jug

Pot na jug bralca pospremi na obalo južne Krete, v ležerno obmorsko mesto, kjer dopustuje češki turist. Zaradi nenavadne manire oprezanja po naslovih knjig, ki jih prebirajo neznanci, ne more premagati svoje radovednosti o zanimivem bralnem seznamu suhljatega moškega, ki ga sreča na plaži. Ko ga  naslednji dan po naključju opazi v bližnji taverni, se zadržkom navkljub odloči, da ga bo ogovoril. Izkaže se, da je neznanec njegov rojak. Ob vrčku vina in “s pogledom uprtim na temno gladino morja” mu začne pripovedovati svojo zgodbo. Na potovanje iz Prage do grške obale se je namreč odpravil z namenom poiskati storilca nepojasnjenih umorov. Pripovedovalni tok, ki je doslej tekel enotno, se med njunim pogovorom začne drobiti in si utirati nove (in nove) poti. Lenobno se vije po globinah zgodovine in sedanjosti ter si utira mnoge poti med resničnostjo in sanjami.

Potop v Potovanje na jug, ki ga je prevajalka označila kot “celosten in nerazdružljiv konglomerat” postmodernizma, magičnega realizma, filozofije in detektivske zgodbe, je imenitno čtivo predvsem za ljubitelje poglobljene literature. Toda kljub njegovi večplastnosti se ga ne bi smeli ustrašiti tudi tisti, ki se raje ne potapljamo pregloboko.

Zaznamovani za vse življenje : kriminalni roman

Ko se Kerstin zvečer vrne s sprehoda, najde v domači hiši moža Hansa mrtvega – ustreljenega. Takoj pokliče policijo in reševalce. Na mesto zločina prideta policijski komisar Henrik Levin in policijska inšpektorica Maria Bolander. Ker je Kerstin v tistem trenutku glavna osumljenka, jo pospremita v pripor. Nadzor nad preiskavo zaupajo hladni, razsodni in realni okrožni tožilki Jani Berzelius. Ta se z Mario ne ujame najbolj, a vsi trije so primorani sodelovati, da bi našli storilca. Umor Hansa, ki je bil vodja Urada za priseljence in se je ukvarjal z dovoljenji za bivanje azilantov, pa ne ostane edini zločin. V istem tednu se zgodita namreč še dva umora. Ustreljen je majhen deček, poln starih modric, in do smrti pretepen pristaniški delavec. Vsi trije preiskovalci iščejo morebitne povezave. Osupne jih, ko na kraju zločina najdejo odtise otroške dlani, saj par ni imel otrok. Jana Berzelius kmalu ugotovi, da je primer povezan tudi z njo samo, zato se loti reševanja umorov in hkrati uganke o svojem izvoru v lastni režiji, brez vednosti policije. Iskanje identitete se tako z žrtev prenese tudi nanjo.

Emelie Schepp je švedska avtorica odličnih in izjemno berljivih kriminalk, ki se osredotočajo na območje Norrköpinga na Švedskem in glavno osebnost/lik v kriminalkah, javno tožilko Jano Berzelius. S kriminalnim romanom Zaznamovani za vse življenje (Märkta för livet) je debitirala leta 2013. Z njim je takoj pritegnila pozornost in pohvalo bralcev in literarnih kritikov. Morda tudi zato, ker lahko to kriminalko beremo kot precejšnjo kritiko državnih organov in institucij.

Skrite želje, nemirna potovanja

Roman je delo, v katerem se življenjske zgodbe štirih ljudi iz sodobnega Skopja prepletajo s fragmenti življenj približno 50-ih naključno izbranih ljudi iz različnih krajev sveta. Zgodb osrednjih literarnih oseb, mladega para Bistre in Martina, glasbenika Davida in poslovneža Pavla, ne spoznavamo v strnjeni kronološko linearni in prostorsko omejeni pripovedi. Zdi se, kot da avtor pred bralcem ustvarja kolaž možnosti sodobnega bivanja, v svojo pripoved lepi koščke trenutkov iz različnih življenj, ki so vredni pomnjenja, utrinki, ki posameznika določajo ali so se vanj posebno vtisnili. Med te drobne, večkrat zelo poetične in samostojno zaključene, odstavek, stran ali dve dolge pripovedi, avtor razprši daljše pripovedi iz življenja štirih protagonistov. Oba sklopa pripovedi ustvarjata zanimiv kontrast: če so zgodbe naključnih ljudi polne smisla, modrosti, dragocenih trenutkov, mini-razodetij, skoraj kratke meditativne zgodbe, pa iz zgodb protagonistov diha stagniranje, odtujenost od drugih in sebe, življenje po nareku splošnih pričakovanj, neizpolnjenost, samozatajevanje – iskrene želje ostajajo skrite. Od tu tudi naslov prvega dela celotne pripovedi: Skrite želje. Do preobrata vzdušja v zgodbah protagonistov pride v drugem delu celotne pripovedi, z naslovom Nemirna potovanja, kjer vse štiri literarne osebe na konstruktiven ali destruktiven način vzamejo svoja življenja v svoje roke.

Kljub svoji fragmentarnosti je pripoved strukturirana do bralca prijazno, odlomki iz zgodb osrednjih literarnih oseb so naslovljeni z imenom protagonista in oštevilčeni, pripovedi drugih oseb so označene z imenom in krajem pripovedovalca in imajo tudi samostojen naslov. Taka ureditev besedila omogoča, da (ponovno) beremo samo odlomke z življenjsko zgodbo izbrane osrednje osebe, tudi zgodbe drugih ljudi lahko beremo po spremenjenem zaporedju. Poigravamo se lahko tudi z iskanjem nakazanih povezav med protagonisti osrednjih zgodb.

Pripovedovalec je v pripovedih naključnih ljudi prvooseben, v zgodbah protagonistov tretjeoseben, z navidezno distanco v drobnih detajlih razkriva globine doživljanja protagonistov, ti se pogosto razkrivajo v dialogih.

Vsebinsko pripoved odpira številne problemske teme (odtujenost v odnosih, povzpetništvo, praznina družabnih omrežij, pomanjkanje smisla, ujetost v zakonskem življenju …), po drugi strani pa ponuja tudi številne drobne vsakdanje življenjske smisle, zajete v zgodbah posameznikov.

Pripoved spodbuja k razmišljanju o tem, kaj je tisto, kar nas v življenju določa, ali so življenjske odločitve res enkratne in usodne, ali živimo avtentično v harmoniji sami s seboj ali zgolj po inerciji, nareku vsakdana in okoliščin.

Delo je bilo v Makedoniji nagrajeno z nacionalno nagrado roman leta 2020, nominirano je bilo tudi za nagrado Balkanika (to podeljujejo založbe iz sedmih balkanskih držav: Severne Makedonije, Bolgarije, Srbije, Albanije, Grčije, Turčije in Romunije) in nagrado Evropske unije za književnost (EULP). Roman je trenutno edino delo Vladimirja Jankovskega, prevedeno v slovenščino.

Popotovanje ljudi Knjige

V Franciji se čas preveša proti razsvetljenstvu. Vendar se razum in svoboščine porajajo zelo počasi. V Parizu se sestaja skrivna Bratovščina, katere člani so zelo različni ljudje z različnimi interesi.  Vsem je skupno, da želijo poiskati smisel življenja. Odkriti želijo vse znanje sveta. To naj bi bilo zapisano v Knjigi, dani od Boga, v kateri je Bog odgovoril tudi na vsa vprašanja, ki jih lahko človek zastavi. Knjiga naj bi se nahajala v zapuščenem samostanu sredi Pirenejev. Najbolj so si Knjigo želeli poiskati Markiz, najditelj zemljevidov de Chevillon, bogataš de Berle in kavalir d`Albi. Kočija, ki odide iz predmestja Pariza proti Pirenejem, na poti naposled združi Markiza, kurtizano Veroniko in mladega Gaucha, ki po naključju postane kočijaž. Na poti se jim na svojem konju za nekaj časa pridruži še angleški popotnik Burling, ki se z Markizom pomenkuje o znanosti, magiji, alkimiji, kabali, filozofiji, umetnosti. Lahko rečemo, da potujeta po svetu dosežkov in idej znanosti, religije in vsega, kar določa življenje tistega časa. Po dolgem popotovanju, na katerem naletijo na drugačne kraje in ljudi, kot so jih vajeni, na čudesa in bitja iz drugega sveta, prispe skupinica v čudežno dolino, kjer drevje hkrati cveti in rodi, cvetje oplaja zrak z izjemnimi vonjavami, bistra voda pa daje vsemu življenje. Sredi doline stoji samostan. Je zdaj poti konec?

Olga Tokarczuk se je rodila leta 1962 v Sulechovu v zahodni Poljski. Doštudirala je klinično psihologijo in delala kot psihoterapevtka, bila je vodja založbe Ruta, vodila je delavnice kreativnega pisanja, je soorganizatorka literarnega festivala. Zagotovo je najpomembnejša poljska pisateljica. Tudi najslavnejša. Je Nobelova nagrajenka za književnost (2018). Pred tem je prejela tudi nagrado Vilenica (2013) in kasneje še Bookerjevo nagrado (2018). Je avtorica večih romanov, kratkih zgodb, esejev, slikanic. Napisala je tudi operni libreto. Popotovanje ljudi Knjige je njen prvenec. Zanj je prejela nagrado Zveze poljskih založnikov.

Muharjenje v Jemnu

Paul Torday se je na britanski literarni sceni pojavil relativno pozno, pri skoraj šestdesetih, in s prvencem Muharjenje v Jemnu (Salmon Fishing in the Yemen) takoj požel uspeh. Diplomant angleške književnosti je trideset let delal v industriji in se naposled odločil zapluti še tja, kamor ga je od nekdaj vleklo – v svet literature.

Romaneskni prvenec je prava komedija absurda, ki združuje humor in politično satiro z romantičnimi prvinami. Za delo je avtor kmalu po izidu leta 2007 dobil nagrado Bollinger Everyman Wodehouse za najboljši komični roman. Pet let po avtorjevi smrti (2018) je njegova družina ustanovila sklad Paul Torday Memorial Prize, ki nagrade podeljuje avtorjem_icam, ki so prvenec izdali v starosti 60 let ali več.

Zdolgočaseni britanski strokovnjak za ribištvo dr. Alfred Jones nekega dne dobi nenavadno in popolnoma nesmiselno nalogo v suhih vadijih jemenske puščave naseliti losose, da bo ultra bogati šejk lahko športno ribaril in v državi razvil to dejavnost. Seveda se znanstveniku kaj takega zdi nemogoče in trapasto, a se v projekt vplete še simpatična uslužbenka s strani šejka najetega podjetja Harriet Chetwode-Talbot, ki vodi projekt in za dosego cilja uporabi svoje veze vladnih pomembnežev. Resen in uspešen znanstvenik dr. Jones je postavljen pred ultimat »sodeluj ali pojdi«, zato zavoljo lastne eksistence stisne zobe in se odloči sprejeti nalogo. Zadeva postaja vedno bolj realna in bo, kot kaže ne glede na okoliščine, tudi izvedena. Ambiciozen projekt postane najpomembnejša naloga britanske vlade, bogati šejk pa je prepričan, da se z denarjem, voljo in zaupanjem da narediti prav vse – tudi naseliti severnoatlantskega lososa v puščavo. Sčasoma šejk s svojim trdnim prepričanjem okuži tudi dr. Jonesa, ki vedno bolj verjame v realizacijo projekta.

Roman je zapisan kot mešanica korespondence v obliki e-pošte med sodelujočimi pri projektu, prestreženih sporočil Al Kajde, zapisnika parlamentarnega zasedanja, vladnih zapisov, člankov iz časopisov, dnevniških zapisov dr. Jonesa … besedilo je skratka konglomerat različnih oblik, ki prinašajo pester vpogled v dogajanje in izrisujejo literarne like.

Leta 2011 je bil v režiji Lasseja Hallströma posnet tudi istoimenski film.  

Smrt deklice z vžigalicami

Eden od najbolj priljubljenih hrvaških pisatelj Zoran Ferić bralca z romanom Smrt deklice z vžigalicami bralca odpelje na navidez idilični jadranski otok, kjer se med turistične znamenitosti štejejo ostanki nekdanjih vojaških zaporov in taborišč za politične zapornike. Tja prispe cinični in nevrotični patolog, ki se sprva udeleži pogreba prijateljeve hčerke, vendar se po naključju skupaj s svojimi policijskimi kolegi zaplete v preiskavo umora transseksualne prostitutke iz lokalnega bordela. Tekom iskanja morilca začne patolog razkrivati temačne skrivnosti prebivalcev otoka, pred bralčevimi očmi pa se sestavlja jadranska različica kultne nadaljevanke Twin Peaks, ki vključuje elemente številnih žanrov; kriminalke, psihološkega trilerja, okultne grozljivke, absurdne groteske in črne komedije.

Tik pred koncem sveta

Bolj ali manj še ena v seriji tako imenovanih skandinavskih komedij zmešnjav, ki popeljejo bralca predvsem v kaotičen splet skrajno nenavadnih okoliščin, ki smo jih na primer že vajeni iz del Arta Paasilinna. Ob branju lahko dobimo občutek, kot bi se pisatelj namerno trudil izmisliti vedno bolj neprekosljivo nore okoliščine, v katerih se znajdejo “naključno” zbrani flegmatični karakterji, ki jih skupna usoda vodi vedno novim dogodivščinam naproti. Kljub temu bralcu roman ponudi kakšno pametno življenjsko modrost in predvsem spodbuja k bolj sproščenemu pristopu do vsega skupaj, še posebno v tem modernem svetu družbenih in socialnih medijev, kjer v resnici ni nič tako, kot se zdi. Življenje je konec koncev treba živeti vsak dan, kot da bo jutri konec sveta.

Maček, ki je učil zen

Britanski pisatelj in ilustrator James Norbury je postal mednarodno prepoznaven s knjigo Veliki panda in majceni zmaj in tudi v  najnovejši knjigi imajo glavno besedo živali ter zenovske modrosti.

Zgodba se začne daleč od tod, v mestu, ki leži na bregovih velike reke in daje bivališče več tisoč ljudem. V njem živi tudi maček. Že mnogo let išče modrost, a je še kar ni našel. Prijateljica podgana ga napoti v osrčje javorjevih gozdov, kjer bo pod starim borom zagotovo dosegel popoln mir in razumevanje. Maček na poti sreča še druge živali. Vsaka ima svojo zgodbo in sporočilo.

Norbury je v pripoved, ki prikazuje posameznikovo potovanje in težave na duhovni poti, spretno vpletel nekaj tradicionalnih zenovskih zgodb. Dodal pa je tudi nekaj svojih, jih naredil bolj dostopne ter sodobnim bralcem razumljivejše. Zen je namreč eden od tistih pojmov, ki jih je težko razložiti. Najlažje ga je razumeti, če ga izkusimo. Avtor ga razume kot odločitev za bivanjski slog, ki v življenje prinaša več miru in modrosti.

Piko na i besedilu dajejo avtorske ilustracije. Večina je tradicionalnih, nekatere pa so narisane v posebni starodavni tehniki sumi-e. Gre za slikanje s črnim tušem na rižev papir, kar ustvarja nežne, spontane podobe.

Čudovita pripoved bralca vabi na pot odkrivanja, raziskovanja, čutenja. Zenovska filozofija daje posamezniku veliko moč. Pisatelj pa nas vabi, da začnemo že sedaj. Z mislijo, »da dobre stvari pogosto pridejo iz tistega, kar se zdi slabo.«

Onečejevalec

“Kdo je Theodor Baumann?” je vprašanje, ki spremlja enigmatično zgodbo Onečejevalca, novega romana Kazimirja Kolarja. Roman predstavi nenavadne dogodke, ki pretresajo Ljubljano in bližnjo okolico; na javnih površinah se pojavljajo velike luže urina, nekdo spomenike premaže s fekalijami, javni prostori kot so knjižnice in trgovine postanejo tarče nesramnega vandalizma, povrhu tega pa v eni od stolpnic začnejo umirati mlade ženske. Glavna junakinja romana je novinarka, ki začne preiskovati ozadja čudaških dogodkov in vedno naleti na isto ime; Theodor Baumann, ki s svojo hladno prisotnostjo, nenavadnim premikanjem ter čudaško obliko telesa pri vsakomur, ki ga sreča, zbuja strah.

Onečejevalec je odbita kombinacija filozofskega eseja in skrivnostne kriminalke, ki tako kot dogodki v romanu pri bralcu zbujajo občutke nelagodja in strahu pred prvinskim zlom; groteskni prizori, nasilje in pogosto nepojasnjena agresija predstavljajo rdečo nit Kolarjeve knjige.