skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Myra Breckinridge

Provokativen roman, ki je izšel že leta 1968, je ob izidu dvignil precej prahu in marsikatero obrv. Če so ga nekateri kritiki videli kot osvoboditev od spolnih pa tudi družbenih norm in kot glas feminizma, so drugi omenjali mizoginijo, transfobijo, se zgražali nad vsebino in eksplicitnimi prizori ter ga označili za neokusno pornografijo. Gore Vidal je že z romanom Mesto in steber (1948) pokazal, da se ne boji provokativnih tem, z Myro Breckinridge, ki jo je menda napisal v pičlih nekaj tednih med bivanjem v Rimu, pa se je povsem osvobodil vsakršnih predsodkov.

Roman je kontroverzna in satirična pripoved, ki se ukvarja z vprašanji spolne identitete, feminizma in dekonstrukcije spolnih vlog, skozi satiro kritizira Hollywood in filmsko produkcijo, njene psevdointelektualce ter celotno ameriško družbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Zgodbo pripoveduje Myra, ki pride v Hollywood, da bi si kot vdova Myrona Breckinridga pri njegovem stricu Bucku Lonerju izborila dediščino, ki naj bi ji pripadala po smrti moža. Buck obljubi, da ji bo ugodil in ji hkrati ponudi delo predavateljice na njegovi igralski akademiji. Medtem ko Myra poleg predavanj Drža in Vživljanje na skrivaj predava še o ženski prevladi, s katero želi reformirati Hollywood, se tudi sumničavi Buck loti raziskovanja resnice o domnevni vdovi njegovega nečaka. Ugotovi, da je Myra trans ženska, ki je bila pred operacijo spola – Myron. S pomočjo seksapila prične Myra manipulirati, zapeljuje, ponižuje in si na različne načine podreja mlade študente, saj želi kot ženska dokazati, da sta spolna vloga in identiteta zgolj družbena konstrukta, ki ju je mogoče dekonstruirati. Myra se sicer bori proti »tradicionalni moškosti v človeštvu«, a nato po spletu nesrečnih okoliščin spet postane Myron, se poroči z lepotico Mary-Ann in živi normalno zakonsko življenje.

Roman je doživel tudi ekranizacijo – film z Raquel Welch v glavni vlogi, ki je nastal dve leti po izidu in o katerem se je v spremni besedi razpisal Marcel Štefančič, je menda ena večjih katastrof holivudske produkcije. Med občinstvom je bil izjemno slabo sprejet, z njim pa je bil nezadovoljen tudi Gore Vidal.

Ne glede na to, kaj si o dotičnem delu mislimo danes (trash literatura?), se je zapisalo v zgodovino – roman je prvo literarno delo, v katerem glavni lik prestane medicinsko tranzicijo spola. Polemikam in zgroženosti ob izidu navkljub je knjiga postala svetovna uspešnica, bila prodana v dveh milijonih izvodov in se zapisala v literarno zgodovino, čemur navsezadnje pritrjuje tudi umestitev v zbirko Moderni klasiki.

Govorice o njej

Naslov Govorice o njej pove vse. Če živite v majhnem mestu, vsi vedo vse o vas in glede na pomanjkanje drugačne zabave so trači najbolj vroča stvar v kraju. Ne glede na to, ali ste ljudem všeč ali vas ne marajo, postane vsak vaš korak, ki ga naredite, glavna tema pogovorov.
Jennie Sue Baker, edinka iz premožne družine, se domov v majhno južnjaško mestece Bloom vrne z avtobusom namesto z očetovim zasebnim letalom. Ločena in brez denarja postane glavna tema govoric, sploh ko se želi osamosvojiti in se zaposli kot čistilka pri dveh bogatih starejših sestrah, starih »sovražnicah« njene družine.
Jenniejino bivanje v mestu postaja vedno bolj zanimivo in medtem, ko se spopada z dolgoletnimi družinskimi težavami in skrivnostmi ter poskuša izboljšati svoj odnos s starši, si med meščani najde tudi prave prijatelje, na katere se lahko vedno zanese. Med njimi imata posebno mesto stari gospe, Nadine in Lettie, ki Jennie Sue postaneta ne le prijateljici, ampak skorajda nadomestna družina. Tu so še stari Amos, ki se po smrti svoje žene trudi voditi mestno knjigarno, pa nekdanja sošolka Cricket in njen brat Rick, ki se je iz ene od misij domov vrnil z brazgotinami na telesu in v duši.
Carolyn Brown je ena najboljših avtoric v žanru južnjaške romance v majhnih mestih. Njeni liki so všečni, njihove slabosti jim lahko večinoma odpustimo. Uživamo lahko v razvoju zgodbe, ko se glavni junaki postavijo na noge, čustveno odrastejo in ljubeče sprejmejo sebe in svoje življenje. Očarljiva romanca, ki nas ponese na ameriški jug in nam podari nekaj prijetnih bralnih ur.

Po vsej sili živ

 

Naslov (po sili živ je tudi ljudsko ime za vedno cvetoče begonije) in slika na naslovnici posrečeno napovesta vsebino knjige avtoričinih spominov: drobna knjiga prekipeva od življenja. »Žmahtnega in plodovitega; kljubovalnega in bojevitega. Enega, skupnega: celovitega, celovitega.« Uvodno poglavje se začne z dramatično pripovedjo avtoričine mame, ki je komaj ubežala nesreči, ko se je zaradi hude suše nenadoma podrlo visoko drevo. To je bilo marca 2023. Takrat je nastajajoče besedilo še nosilo delovni naslov »Kdo bo z mano molil za dež«.  In nekaj mesecev za tem so Slovenijo prizadele poplave, ki so povzročile ogromno škode. V času, ko smo priča številnim podnebnim ekstremom, so dragoceni zapisi vseh tistih, ki spremembe zares korenito občutijo na svoji koži (in na zemlji, ki jim daje kruh) in imajo pravo mero čuta za opazovanje in pisateljske žilice. Med njimi je zagotovo Nataša Kramberger. Svobodna kulturna delavka: novinarka, pisateljica in kmetovalka. Že s prvencem Nebesa v robidah se je uvrstila v peterico za nagrado kresnik in zanj dobila tudi evropsko nagrado za literaturo. Živi med Berlinom in Jurovskim Dolom, kjer zadnje desetletje obdeluje ekološko kmetijo in vodi delavnice. O svoji novi vlogi ekološke kmetovalke je pisala tudi v romanu Primerljivi hektarji.

V tokratni knjigi avtorica doživeto in literarno prepričljivo govori o sedmih sezonah kmetovanja, ki so jo dodobra preizkušale. Ves čas se je morala učiti in prilagajati zakonitostim narave in njenim stalnim spremembam ter obenem sprejeti tudi posledice prakse kmetov okrog nje, ki so se raje držali zakonitosti visoke tehnologije. Vešče prepleta esejske premisleke o nevarnostih podnebnih sprememb in odmiku od trajnostnih praks z zelo osebnimi anekdotami prevzemnice kmetije. Izvemo, da je bila visoko izobraženi mojstrici besed ljubezen do narave zgodaj privzgojena, saj je zaradi preživljanja časa z babico na kmetiji že kot dve- in triletna deklica po potrebi pomagala napojiti lačnega pujska in pasti kokoši. Govori tudi o balansiranju poklica in izobrazbe novinarke in pisateljice z novo vlogo kmetice. Med vlogama je kar nekaj vzporednic: tako pisatelji kot kmetje se pogosto borijo s številnimi mlini na veter, vložijo ogromno dela – ja, tudi intelektualno delo šteje – in pravzaprav nimajo nobenega zagotovila, da ne bodo vsega pridelka pokončale nepredvidena temperaturna nihanja, ujme s točo ali pač zavrnitev urednika oziroma bralcev. Vitalnost, ki prekipeva iz zapisanega, kaže, da je vredno vztrajati. Odlično branje in poziv k premisleku o našem odnosu do narave.

 

 

Zbrana kratka proza

Franz Kafka (1883 – 1924) velja za enega od velikanov evropske in svetovne književnosti 20. stoletja, ki je s svojimi romani, kratko prozo in obsežnimi dnevniškimi zapiski in pismi močno vplival na številne generacije modernih literatov. Kafka je v svojih delih pogosto obravnaval odtujenost in nemoč posameznika, ujetega v primež hladnega in nasilnega sistema (ta je venomer prisoten kot zlovešča postava), večkrat pa so v njih prisotni tudi avtobiografski elementi, še posebej kompleksen in težaven odnos z ženskami in očetom. Zbrana kratka proza, ki so jo pri Beletrini izdali ob stoti obletnici pisateljeve smrti, vključuje tako znana besedila kot so Preobrazba, Pred zakonom, V kazenski koloniji in Sodba, hkrati pa predstavi tudi mnogo njegovih manj znanih (in večinoma nedokončanih) besedil, med drugim tudi eno od njegovih zadnjih besedil Gladovalec.

Preden se kava ohladi : zgodbe iz kavarne

V nadaljevanju uspešnice “Preden se kava ohladi” se Toshikazu Kawaguchi vrača z “Zgodbami iz kavarne”, s katerimi bralce popelje nazaj v skrivnostno tokijsko kavarno, kjer je mogoče potovati v preteklost. Tudi tokrat se srečujemo z različnimi liki, ki se vsak na svoj način soočajo s preteklostjo. V tej zbirki zgodb spoznamo očeta, ki išče odpuščanje najboljšega prijatelja; sina, ki se spopada z nenadno mamino smrtjo; zaročenca, ki dvomi v možnost poroke ter zakonca, ki ju je ločila nasilna smrt. Pravila ostajajo enaka – potniki se ne smejo premakniti s stola, sedanjost se ne bo spremenila, in vrniti se morajo preden se kava ohladi. Kljub omejitvam pa vsak izmed njih odkriva globoke resnice in prejema dragocene lekcije, ki vplivajo na njihova življenja v sedanjosti. Poleg novih zgodb iz kavarne avtor poglablja tudi že znane like in njihove zgodbe. Kawaguchi mojstrsko prepleta preteklost in sedanjost, pri čemer razkriva moč trenutkov, ki nas definirajo. “Zgodbe iz kavarne” so ganljive, čarobne in navdihujoče pripovedi o ljubezni, obžalovanju, odpuščanju in upanju, ki bodo bralce spodbudile k razmišljanju o lastnih življenjih in odločitvah.

Kako so rože prišle na svet : pravljice o rožah z vsega sveta

Kako so rože prišle na svet je dragocena zbirka devetindvajsetih pravljic, bajk, legend in povedk o cvetju z vsega sveta. Rože imamo radi, jih občudujemo in se z njimi obdajamo, z nami so od rojstva do smrti, spletamo jih v vence, oblikujemo v šopke, z njimi razveseljujemo, jih podarjamo, se zahvaljujemo in včasih sporočamo med vrsticami. Žalosten in siv bi bil svet brez rož!

Zbrane pravljice govorijo o tem, kako so rože sploh prišle med ljudi in na svet, govorijo o zaljubljencih, ki so se spremenili v rože, od kod prihajajo zdravilne moči nekaterih rož, pa o cvetnih vilah in kraljičnah, o pohlepu, skromnosti in še o čem. Avtorici sta s svojim izborom povezali različne kulture in pokazali na različnosti in podobnosti, ki nas bogatijo in družijo med seboj v različnih svetovih, časih in prostorih.

Knjiga je oblikovana v skladu s priporočili za bralce z disleksijo. Za preglednejšo in lažjo uporabo, so dodana različna kazala: stvarno, tematsko in kazalo po mesecih in letnih časih.

Zločin in kazen

Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821-1881) je najbolj znan predstavnik ruskega realizma, ki je v literaturo vnesel poglobljene psihološke potrete družbenih izobčencev in preko njih spregovorili o velikih in večno aktualnih temah človeštva kot so vera, morala, zlo in trpljenje. Med njegova najbolj znana spada psihološki roman Zločin in kazen (1866), ki ga obenem uvrščamo med najpomembnejša dela ruskega realizma. Glavni junak romana je obubožani študent Raskolnikov, katerega prepričanja se spogledujejo s sindromom ničejanskega nadčloveka; sam verjame, da se ljudje delijo na nepomembne “uši”, obsojene na pozabo ter redke močne posameznike, katerim je dovoljeno, da zadostijo pravici na svoj način. Sam se uvršča med slednje, kot “uš” pa dojema oderuško starko Aljono Ivanovno, zato jo pokonča s sekiro, hkrati pa umori tudi njeno sestro, ki se naključno pojavi na kraju zločina. Četudi Raskolnikov izpelje umor, da bi dokazal svojo moč nad človeštvom, ga začne kmalu najedati kriva, ki se še dodatno poglobi, ko spozna prostitutko Sonjo, sicer hčerko njegovega prijatelja Marmeladova.

V slogu napete detektivke spisan roman še danes buri duhove in služi kot iskren vpogled v psihološko razdvojenost in konfliktnost modernega človeka, ki venomer obtiči med simboličnima (in dobesednima) zločinom in kaznijo.

Senčni ples

Središče romana je mlad intelektualec Silvan Kandor. Ta izvira iz delavske družine iz okolice Trsta, fiktivnega kraja Šentmaver. Izhodišče pripovedi je pogreb Silvanove žene v Sloveniji, v takratni Jugoslaviji, in posledična vrnitev 26-letnega Silvana čez mejo, v rodni Šentmaver, kjer ga pričakajo mati Zofija in brata Sandro in Berto. Skozi utrinke življenja literarnih oseb se bralcu razkrivajo življenjske razmere različnih socialnih plasti Trsta in okolice v obdobju Zavezniške vojaške uprave in  Svobodnega tržaškega ozemlja : Sandro opravlja težaška dela na železnici v upanju na odobreno prošnjo za bolj znosno  redno državno zaposlitev, brat Berto je električar in strasten kvartopirec, mati Zofija gara iz dneva v dan na hišni zemlji in skrbi za nekaj živali, z neusahljivim upanjem na zmagovalno nogometno stavo. Silvan dobi zaposlitev v slovenski srednji šoli v Trstu, zvečer piše.

Temelj romana je torej preplet javnega delovanja in zasebnega, družinskega in intimno individualnega sveta glavne osebe. Silvan Kandor je tržaški Slovenec, kritično opazujoč intelektualec, mlad vdovec in pisatelj na začetku literarnega ustvarjanja. Skozi široko mrežo ljudi, s katerimi Silvan stopa v stik, Rebula ubesedi različne izseke iz življenja v Trstu: slovensko šolstvo (del romana Silvan poučuje na slovenski srednji šoli), delovanje slovenskih časopisov (za fiktivni slovenski časopis Čupa Silvan piše podlistek), tržaško večkulturnost in sovražnost do Slovencev (npr. opis potnikov na vlaku, ljudi v mestni kavarni, protislovenski napisi …), razmere v upravnih uradih (del romana je Silvan tu zaposlen kot prevajalec), italijansko meščansko okolje (npr. obisk pri nekdanjem Silvanovem profesorju Italijanu De Martinisu). Skozi Silvanovo doživljanje iz besedila že kmalu zelo prepričljivo zadiha posebna tesnobna atmosfera, zmes zelo živih spominov na vojno  (npr. omemba več dni obešenega partizana ob Silvanovem prihodu v domači kraj lahko takoj prikliče v spomin Rozalijo Kocjan Gulič, roj. Kos), refleksnega strahu v ljudeh kot posledica doživetega fašizma (Silvan se prestrašeno instinktivno zdrzne v pričakovanju kazni, ko zasliši slovenščino na javnem prevozu), splošna revščina in mizerne življenjske razmere revnejših slojev, različni odnosi Slovencev do lastne identitete (asimilacija, izselitev na drugo stran meje ali na druge celine, ohranjanje slovenstva …).

Roman ni samo pripoved o družbenih razmerah, pač pa tudi močna intimna zgodba: mladega Silvana zaznamuje njegovo vdovstvo, je v obdobju žalovanja, živi zelo samotarsko življenje, v medosebnih stikih je zelo zadržan, v ženskah vidi predvsem trenutno nezaželeno skušnjavo, za resnejšo zvezo se ne odloči, povabilu prijatelja na potovanje v Pariz se odpove, spontana čustva večkrat zatre, preden se prebijejo skozi oklep razuma. Delo je tudi pripoved o dozorevanju mladega človeka, o iskanju intimnega smisla življenja, ki ga Silvan Kandor išče v poučevanju in prevajanju, a najde zunaj za preživetje potrebne zaposlitve – v pisanju svojega prvega romana. To je središče Silvanovega intimnega sveta, njegovo osrečujoče bistvo, ne glede na odziv zunanjega sveta na njegovo pisanje, delo, s katerim Silvan Kandor želi pomagati izkrvavelim sonarodnjakom do samozavesti (str. 185). Zato je roman tudi svojevrstna hvalnica literarnemu ustvarjanju.

Knjiga je tudi danes za bralce vabljiva iz številnih razlogov: k branju pritegne več zanimivih zgodbenih tokov v romanu (zanimiv protagonist, prikaz družbenih razmer, zgodba vsakega brata, pestrost stranskih oseb, družbena vloga žensk …), pripoved poživljajo številni zanimivi utrinki iz vsakdana (npr. opis žganjekuhe, sneg na Krasu, poklon prednikom kamnosekom s kamnom v obokanih kamnitih vratih ali nonotu ribiču z veslom v kotu hiše, opis črne kuhinje, dialogi med preprostimi ljudmi v javnem prevozu, utrinki iz oblačilne kulture italijanskih 50-ih, vikanje matere, notranja oprema stanovanj v časih, ko se je stikalo luči še zavrtelo …). Glede na to, da je roman prvič izšel leta 1960, nas bodo prijetno presenetile tudi nekatere manj znane klene slovenske besede (npr. visokopetniki, cebaje, kolotečine, mentrga, žveplenka, trackati, persiflaža, rožmanica, zacvetličiti …). Roman mojstrsko združuje eksistencialne teme, kakršna je npr. vprašanje narodne identitete ali filozofske razprave (npr. o niču ali obstoju Boga), s čisto ljudskimi temami preprostega človeka – v delu lahko odkrijemo tudi gobarske izkušnje ali trenutek pristnega nogometnega navijaškega navdušenja. Zato je roman delo, ki ga patina časa dela kvečjemu še bolj žlahtnega, je živo in zanimivo tudi za današnjega bralca.

Posebna dragocenost jubilejne izdaje (letos praznujemo 100-letnico avtorjevega rojstva) je izčrpna in poglobljena spremna beseda Primoža Sturmana, literarna študija s strnjenim pregledom Rebulovega opusa, literarno-zgodovinsko umestitvijo romana Senčni ples, ozadjem nastajanja romana, pregledom odmevov na roman v sočasni literarni kritiki, zapisom o ponatisih in prevodih romana, podrobnejšim pogledom v ozadje literarnih oseb in zaključnim pogledom na roman skozi oči današnjega tržaškega slovenskega intelektualca.

Učiteljica

Zgodba nam prikaže idiličen ameriški par. Mož in žena, Eve in Nathaniel živita v svoji sanjski hiši, sta očarljiva in uspešna. Poročena sta že osem let in sta hkrati tudi sodelavca, oba sta profesorja na bližnji srednji šoli. Eve poučuje matematiko, Nathaniel pa angleški jezik in velja za najbolj priljubljenega in seksi učitelja na šoli. Kar kmalu pa lahko opazimo, da je ta podoba srečnega zakona le zunanja lupina, znotraj odnosa so vse iskrice in strasti že zdavnaj splahnele, ostale so le še navade in pretvarjanja. Ker tako ženi  kot možu ni mar za zakon, sta precej svobodna v svojem prostem času, kar pa pripelje do skrivnostnih obiskov trgovin, posvečanje svojega časa za številne obšolske dejavnosti in mentorstva dijakom, kar se lahko hitro spreobrne v zelo nemoralna dejanja.

Izbranci

Srbski pisatelj Darko Tuševljaković, ki se je slovenskim bralcem že predstavil s svojim romanom Vrzel, z novim delom Izbranci odpotuje v Beograd v bližnji prihodnosti. Glavna junakinja romana je trmoglavo dekle, ki je razklana med dvema resničnostima; v eni je prisiljena skrbeti za svojo senilno ostarelo mater ter živeti v senci svojega očeta, propadlega pisatelja, ki je že pred leti umrl, v drugi pa se spozna s skrivnostnim Sončevim plemenom, v katerem se nahajajo zagrizeni oboževalci njenega očeta ter nenavadno aplikacijo, ki omogoča vstop v novo, za nekatere boljšo resničnost.

Tuševljakovićev roman skozi grajenje temačnega ozračja, suspenza in enigmatične večplastne zgodbe analizira kompleksnost medčloveških odnosov in večno aktualno problematiko posameznikovega bega pred resničnostjo v svet umetne inteligenec in domišljije.