Partnerja se nekega poletja odpravita na otok K., kjer naj bi preživela krasen dopust. Njuna zveza ni več to, kar je bila in upata, da se bosta ob morju, na divjih plažah in v miru hotelske sobe ponovno zbližala. Vendar se stvari zasukajo precej drugače. Pogovor ne steče, skupno bivanje in spanje je bolj muka kakor radost. Preteklost seže tudi na otok in tako po delih izvemo, kako se je njuna zveza sploh oblikovala, kakšna sreča je družila tri mlade fante v študentskih časih in kako je bilo po diplomi treba odrasti, najti službo, preživeti. Par, ki ga spremljamo, muči sedanja odsotnost tretjega. Ljubezenski trikotnik še vedno vztraja v njunih mislih. In željah. Morda bosta s potovanjem po preteklosti in v globino čustvenih vrtincev zmogla ugledati smisel in lepoto svoje zveze.
V romanu nas spremlja tudi realnost makedonske družbe, nasprotja v njej, revščina in bogastvo, dvoličnost moralnih vprašanj, vsekakor pa avtor z glavnimi in stranskimi liki kaže na oblikovanje osebnosti in iskanje identitete mladega človeka. Andonovski piše zgoščeno, poetično in je mojster intime literarnih likov.
Petar Andonovski je makedonski pisatelj mlajše generacije (rojen leta 1987). Leta 2008 je izdal pesniško zbirko, potem pa se je posvetil pisanju proze. Napisal je pet romanov, za roman Telo, v katerem je treba živeti je prejel nagrado makedonski roman leta, Strah pred barbari pa mu je prinesel Nagrado Evropske unije za književnost. Poletje, v katerem te ni je njegov prvi roman, preveden v slovenščino.
Nadaljevanje trilogije o Joeju in Samu Parkerju se še vedno dogaja v Manchestru. Najprej sledimo dogajanju petnajstletnega najstnika Carla, ki opazuje hišo in dogajanje v njej. Ko ga zasačijo in ga policija pridrži, želi zagovornika iz prav določene odvetniške pisarne – Honeywell in tu zopet v prvi plan stopi Joe Parker, odvetnik in zagovornik kriminalcev. Fant zaradi strahu pred policaji ničesar ne izda, obljubi pa odvetniku zgodbo. Joe te zgodbe od fanta ne izve, saj je najstnik Carl Jex z naslednjim dnem pogrešan.
Se pa njegovo izginotje prepleta z zgodbo Aidana Molloya, ki je v zaporu zaradi obsodbe umora ženske, katere truplo so našli na barju. Sam Parker je tisti kriminalist, del ekipe za umore, ki na barju zopet naleti na novo truplo. Sam začne odkrivati ozadja in povezave. Predvsem se mu zdi, da je truplo namig, kje naj koplje. Ko mimo svojih vodilnih raziskuje in odkrije truplo pogrešanega detektiva Davida Jexa, se šele začne zgodba zares sestavljati. Vse kaže, da je žrtev še več, morilca pa bi lahko poimenovali kar zbiratelj smrti. Odpira se tudi vprašanje pokvarjenosti detektivskih inšpektorjev in vseh ostalih družinskih ozadij, ki zopet vplivajo na potek dogajanja.
Boris Jelcin izgublja podporo, zdravje mu peša in Američane je pustil čisto preblizu – sebi in državi. Zakulisje veljakov se premakne in na najvišje politično prizorišče pripustijo neznanega Vladimirja Putina. Ideja se porodi vse bolj nesramno bogatemu oligarhu Borisu Berezovskemu, na sestanek pa povabi tudi Vadima Baranova. Ta postane Putinov svetovalec. O njem krožijo različne govorice, sploh vsi verjamejo tisti, da Putin brez posveta z Baranovim ne naredi niti koraka. Skrivnostni Baranov služi Putinu dan in noč, premeteno skupaj vzpostavljata družbeni red in politično organizacijo nove Ruske federacije. Ko se Baranov spominja časov pri Putinu, nam zaupa različne razmisleke in mnenja o tem, na kakšne načine se voditelj ohrani na oblasti, ko enkrat pride na vrh – kako ohrani priljubljenost, kje vse se mora pojaviti in kje raje ne, ko se zgodi kaj usodnega za državo in državljane. Putinova moč narašča, kmalu postane sam sebi dovolj. Postal je najnevarnejši človek na svetu. Baranov, ki se zave, kakšno državo je ustvaril skupaj z njim, se po 15 letih delovanja v politični senci predsednika umakne. Poslej na samotnem posestvu raje bere, čas namenja predvsem druženju s Ksenjo in njuno hčerko. Tu in tam sprejme kakšnega obiskovalca, kot je naš pripovedovalec zgodbe, ki mu zaupa vse o svojem življenju in življenju svojega očeta v času socializma in dedka v času carske Rusije.
Pred nami je torej čas 20. in 21. stoletja, čas prehoda iz enega v drug režim, tu so odločitve ruskih predsednikov, približevanje skorumpiranega in po denarju ter nadvladi hlepečega zahoda, pred katerim se je potrebno ubraniti, so vojne, ki se ne končajo, saj služijo kot svarilo in nadzor nad svetovno politiko.
Verjetno nikoli ne bomo izvedeli, kaj v romanu je čista resnica in kaj čista izmišljotina. Morda je resnica nekje vmes, a tudi to je zadosti, da se nam odkrije svet prevlade in moči ruskega voditelja, ki je v knjigi imenovan Car. Z razlogom. Kremeljski mag je napet politično družbeni roman Giuliana da Empolija, tudi novinarja in pisca političnih esejev, nekdanjega podžupana za področje kulture v Firencah in političnega svetovalca predsednika italijanske vlade Mattea Renzija, od leta 2016 direktorja italijanskega možganskega trusta Volta. Giuliano da Empoli je za roman Kremeljski mag prejel veliko nagrado francoske akademije, bil je nominiran za Goncourtovo nagrado, slovenski študentje so mu dodelili Gouncortovo narado Slovenije.
Avtobiografski roman Jej, moli, ljubi avtorice Elizabeth Gilbert je ganljiva, iskrena in
navdihujoča zgodba, ki vas bo popeljala na izjemno potovanje skozi
različne kulture, duhovne prakse in notranje preobrazbe.
Je odlična izbira za bralce, ki jih zanima potovanje samo iskanja, duhovna rast in iskanje
notranjega miru.
Glavna junakinja, Liz (Elizabeth Gilbert), se znajde na razpotju svojega življenja,
soočena z globokimi čustvenimi bolečinami in občutkom izgube. Da bi našla
pot do notranjega miru in sreče, se odloči za drastičen korak – zapusti
udobnost svojega običajnega življenja in se odpravi na popotovanje po
Italiji, Indiji in Indoneziji.
V Italiji se posveti uživanju hrane, učenju italijanščine, umetnosti in radostim življenja, kar jo
postopoma odpira novim občutkom sreče in zadovoljstva.
Nato potovanje nadaljuje v Indijo, kjer se poda na duhovno potovanje v iskanju notranjega
miru skozi meditacijo in jogo. Tu se srečuje z notranjimi demoni in se sooča z lastnimi
omejitvami ter postopoma sprejema svojo ranljivost.
Zadnja postaja njenega potovanja je Indonezija, kjer Gilbert spozna
šamanske in duhovne prakse ter se na koncu zaljubi v moškega,
imenovanega Felipe. Skozi svoje izkušnje in odnose s sodelavci na tem
potovanju Gilbert spozna, da je sreča v njej sami ter da ljubezen in smisel
življenja najdemo v sprejemanju samega sebe.
Skratka roman Jej, moli, ljubi je ganljiva pripoved o osebni rasti,
samospoznavanju in ljubezni, ki bo navdihnila bralce, da poiščejo svojo
lastno pot do sreče in izpolnjenega življenja.
Magične živali: Grindelwaldova hudodelstva je druga od petih pustolovščin izpod peresa J. K. Rowling, ki jo po vsem svetu poznajo po priljubljenih knjigah o Harryju Potterju. V prvem delu Salamander Scamander kot strokovnjak za magične živali v New Yorku leta 1926 povzroči zmedo, saj mu iz kovčka pobegne nekaj magičnih živali. Drugi del se dogaja leto pozneje in nadaljuje zgodbo po tem, ko je čarovniški kongres Macusa z njegovo pomočjo zajel mogočnega zlega čarovnika Gellerta Grindelwalda. Ta je ušel iz zapora, kot je napovedal, in začel zbirati privržence. Rad bi ustvaril rod čistokrvnih čarovnikov, da bi zavladal vsem nemagičnim bitjem. Vendar je tu Albus Dumbledore, Grindelwaldov brat po krvni prisegi, ki prosi za pomoč Salamanderja Scamandra, svojega nekdanjega študenta, da ustavita Grindelwalda. Boj med svetlobo in temo, med dobrim in zlom, se stopnjuje in se bo gotovo nadaljeval v tretjem delu. Po scenariju je bil leta 2018 posnet istoimenski film. Leta 2020 je knjiga prejela nagrado Zlata hruška za kakovostno mladinsko literaturo.
Delo je šesta knjiga poezije Toneta Rodeta, prvi dve zbirki sta izšli v Argentini (Zenice, 1991, in Mesto pristan, 1997), drugi dve v Sloveniji (Biti, 2004, in Prareka, 2015); tik za Nablusom je izšla še pesniška zbirka Akordi v mozgu, kjer so ponovno objavljene prve tri pesniške zbirke hkrati z več doslej še neobjavljenimi pesmimi.
Nablus je kraj na Zahodnem bregu, v pokrajini Samarija, realnem biblijskem prostoru. V petih poglavjih se pne dramaturški lok: od brezupnosti, »življenja v leru« v prvem poglavju beremo v drugem o srečanju pri vodnjaku: “Kako naj ti dam piti jaz, ki me je strah od žeje umreti?” V tretjem poglavju se v bralca zavrta misel: odmri vsemu, kar nima najvišjega smisla. Presežnega. Vsi smo Flebas Feničan …
Pesnitev Nablus se intertekstualno vklaplja v Eliotovo Pusto deželo. Po tem kanonskem modernističnem tekstu so povzeti naslovi in prve vrstice poglavij, eruditski bralec pa bo našel še reminiscence na Upanišade (kot pri Eliotu), pa na Borgesa, Kirkegaarda …, medtem ko opombe prinašajo tudi dodatna pojasnila. Formalni medbesedilni okvir pesnitve je torej Eliotova Pusta dežela, toda če je v Pusti deželi nemogoče doseči duhovno življenje in Eliot nazorno prikazuje človeške zdrse in človekovo nezmožnost jih preseči in doseči popolno duhovno raven, jih Rode uporabi le za izhodišče za obet, da je to vendarle možno. Pesnitev, ki jo pripovedujejo Bralec, Moški in Ženska, z vsem možnim bogastvom jezika, metriko in dinamiko pregibanja besed v bralcu vzbuja željo po branju na glas. In tekst kar kliče po uprizoritvi.
Kosovelova knjižnica je ob 120-letnici Kosovelovega rojstva izdala dvojezično knjigo 120 Kosovelovih pesmi v slovenskem izvirniku in portugalskem prevodu. Gre za prvi prevod Kosovelovih pesmi v portugalski jezik v svetovnem merilu. Pesmi je prevedel brazilski profesor Adriano Miranda. Pesmi so v knjigi razporejene v pet vsebinskih sklopov, vsak s po približno 25 pesmimi, in sicer 1) Evokacije Krasa; 2)Vtisi in variacije; 3)Kriza človeka; 4) Svet v krizi; in 5) Novi red. Izbor pesmi, ki si jih je za prevajanje prosto po Prešernu izbral prevajalec, je precej nekonvencionalen, saj je kar 23 pesmi iz zbirke Iz zapuščine, ki so prvič izšle šele leta 2009 in so zato bralcem manj znane kot tiste iz starejših izdaj. Večina, nekaj več kot polovica prevedenih pesmi pa je iz zbirke Integrali ’26. Prevod se zelo približa originalu, saj se je prevajalec pri prevajanju držal izvorne Kosovelove metrike in prevedel tudi rime pri rimanih pesmih, česar se v dosedanjih prevodih Kosovela v tuje jezike ni striktno upoštevalo. Knjiga vsebuje tudi spremno besedo prevajalca, v kateri Kosovela primerja z brazilskimi in ruskimi modernisti in ga postavi na sam vrh svetovnega modernizma glede na kvaliteto in univerzalnost njegovih pesmi. Knjiga vsebuje 290 strani, oblikoval jo je sežanski akademski slikar Simon Kastelic.
Hrvaški pisatelj Boris Perić se z romanom Vampir sooči z ljudsko pripovedjo o Juriju Grandi, najstarejšem in najbolj znanem vampirju iz Istre, ki naj bi tam strašil v drugi polovici 17. stoletja. Zgodba romana je postavljena v sedanjost in sledi nenavadni pustolovščini ciničnega zagrebškega knjižnega urednika Zlatka Wagnerja, ki mu med branjem časopisa pade v oči poročilo iz črne kronike o nenavadnem incidentu pred psihiatrično bolnišnico, pred katero je njen nekdanji pacient le nekaj dni po odpustu v okna metal kamenje in kričal, da je zadnji hrvaški vampir. Wagner začne preiskovati ozadje incidenta in se po odgovore odpravi v skrivnostne predele Istre, kjer odkrije, da je legenda o vampirju Grandi morebiti bolj resnična kot se je sprva zdelo. Roman Vampir ni zgolj napeta pustolovska srhljivka o lovu na zadnjega hrvaškega vampirja, ampak hkrati tudi satirična interpretacija vampirskega mita v svetovni literaturi (avtor med drugim omenja velikane kot so Stoker, Byron, Rilke in Stephen King), Perić pa se dotakne tudi aktualnih družbenih problematik kot so nacionalizem in sistemsko nasilje.
Avgusta se vidiva je zadnje nedokončano delo Nobelovega nagrajenca Gabriela Garcíe Márqueza, ki so ga, kljub avtorjevi želji, da ostane neobjavljeno, njegovi dediči izdali deset let po njegovi smrti. Ocenili so, da si delo, ki ga je pisatelj pilil zadnja leta življenja, zasluži zagledati luč sveta. V zadnjem pripovednem projektu se je avtor ukvarjal z zgodbami ljudi v zrelih letih. Tako se zgodba Avgusta se vidiva vrti okoli Ane Magdalene Bach, ženske srednjih let, ki enkrat letno avgusta obišče materin grob na karibskem otoku. Nekega avgustovskega dne Ana izstopi iz svojih ustaljenih tirnic življenja in se za en avgustovski dan prelevi v mlajšo različico sebe, ter uresniči svoje notranje strasti in želje. Zdaj zaobjema svoje življenje z drugačnimi očmi. Knjiga nas z lepoto avtorjevih besed in občutki za drobne stvari popelje v zapletenost partnerskih odnosov ter odkriva želje in skrivnosti, ki jih nosimo v sebi.
Roman “M. Sin stoletja” je delo italijanskega filozofa in sociologa Antonia Scuratija. Obsega čas od 23. marca 1919, ko je bila ustanovljena Zveza bojevnikov, do 3. januarja 1925, ko je Mussolini kot predsednik vlade prevzel politično in moralno odgovornost za umor socialističnega poslanca Matteottija brez kakršnih koli resnih posledic. To delo je prvi del načrtovane trilogije, ki se bo po avtorjevih besedah verjetno razširila na kvadrologijo ali celo pentologijo. Struktura knjige je mešanica romana in dokumentarca, kar avtor opisuje kot “roman-dokumentarec”. Vse, kar je napisano, je resnično, nič ni izmišljeno in vse je zgodovinsko preverljivo. Lahko bi trdili, da je Scurati napisal delo, ki se nahaja na meji med zgodovinskim in proznim delom. Vsekakor to ni klasični zgodovinski roman. Morda bi ga lahko opisali kot biografijo fašizma. Vsako poglavje se konča s članki iz tistega časa, telegrami, ki so si jih pošiljali akterji, dejanskimi govori, poročili policije in celo z dnevniškimi zapisi. Benito Mussolini je bil pred prvo svetovno vojno socialist, revolucionar, urednik naprednega socialističnega časopisa Avanti!, vendar se je ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno 24. maja 1915 postavil na stran intervencionistov, kar je privedlo do njegove izključitve iz stranke. Knjiga opisuje socialne in politične razmere v Italiji po prvi svetovni vojni, ko je bila komunistična revolucija tik pred vrati in se je sindikalni boj sprevrgel od množičnih stavk do odprtega nasilja, ki je povzročilo stotine smrtnih žrtev. Celotna Evropa je bila v revolucionarnem vrvežu. Čeprav je roman osredotočen na Mussolinija, ne spregleda druge, revolucionarne strani, ki je kljub popolni zmagi na volitvah razpadla na frakcije. Delo sledi tudi vodji socialistov Nicoli Bombacciju, imenovanemu Lenin iz Romanije, kasneje fašističnemu gerarhu, kot tudi usodi umorjenega Giacoma Matteottija in posledicam za fašistično stranko in celotno Italijo ter tudi legendarnemu pesniku Gabrieleju D’Annunziu. V delu izvemo tudi veliko mondenih in zanimivih podatkov o Mussolinijevih ljubimkah, kot so bile Ida Dalser, Bianca Ceccato in Margherita Sarfatti. Izstopa predvsem slednja – intelektualka, umetnostna kritičarka, novinarka, patronka umetnikov, Mussolinijeva zaupnica in biografinja. Fašisti so prevzeli D’Annunziev rek ”Me ne frego – ne briga me” in tako tudi živeli. Fašistično gibanje se je rodilo kot protistrankarsko, protiklerikalno, socialistično, revolucionarno, republikansko, je evolviralo v konzervativno, monarhično stranko, oboroženo z lastno vojsko in povezano z vladajočim razredom, proti kateremu se je prvotno borilo. Za Scuratija je bil Mussolini prvi populist, zato je še kako aktualen za današnji čas. Za avtorja fašizem preprosto je populizem. Populizem Mussolinija lahko postavimo nasproti današnjim populizmom in sovranizmom, še vedno gre za politično osvajanje množic. Obstaja samo eno čustvo v politiki, ki je močnejše od upanja, in to je strah.
in nato