skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Knjiga začetkov

Strto srce in napredujoča demenca najljubšega strica Wilburja pripeljejo Jo v London, kjer začasno prevzame vodenje njegove trgovinice. Jo ima ob tem več kot dovolj časa, da obžaluje nesrečno preteklost, ob tem pa opazuje stranke, ki zaidejo v trgovino. Sčasoma se spoprijatelji z Malcolmom, upokojenim davčnim analitikom, ki si želi napisati knjigo, in Ruth, pobeglo duhovnico, ki se nikakor nima namena vrniti v svoje staro življenje. Trojica splete prav posebno prijateljstvo in zdi se, da bodo skupaj uspeli premagati na videz nemogoče prepreke.

Na dan privrejo najglobje zakopani spomini, bralci pa uživamo v prisrčni zgodbi o pomenu prijateljstva – »teh nepotrjenih ljubezenskih zgodb, zaradi katerih je svet lepši. In prav te so ene največjih skrivnosti človeštva.«

Spretno napisan, duhovit in ganljiv roman popestrijo prigode iz življenja nekaterih zgodovinskih osebnosti, ki so pokopane na znamenitem londonskem pokopališču Highgate. Pika na i pa je seveda nežna pripoved o obetu novih začetkov in pristnih odnosov. Morda celo obet ljubezni, ki bo trajala srečno, do konca svojih dni …

Sally Page smo slovenski bralci spoznali v odličnem prvencu Zbiralka zgodb.

Rdeča knjiga ločitve

Avtobiografsko zasnovan roman, v katerem se sodobna finska pisateljica, rojena leta 1949, s kratkimi fragmentarnimi zapisi ozira v preteklost. Iz časovno razbitih odlomkov se postopoma razgrinja podoba dvajsetletne študentke dramaturgije in igralstva na akademiji v Helsinkih. Protagonistka je tesno vpeta v revolucionarno vrenje na univerzi. Mladi so kritični do obstoječega kapitalizma, a njihov aktivizem je omejen na posedanje po kavarnah, razgrajanje po predavalnicah in na propadle poskuse angažiranih predstav študentskega gledališča. Iz nekritičnega levičarstva, naklonjenega modelu vzhodnoevropskega socializma, se avtorica trideset let pozneje pošteno ponorčuje. Ravno tako se je petdesetletna sposobna s proučujoče razdalje ozirati na takrat tako boleča čustvena izdajstva nezanesljivih in muhastih partnerk, na materino zavračanje njene spolne usmerjenosti in svoje nenehno hrepenenje po odnosu, ki ji bo dajal varno zatočišče. Homoseksualnost je bila na Finskem do začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja preganjana kot kaznivo dejanje, zato se je družabno življenje lezbijk in gejev v Helsinkih odvijalo v skrivnih podzemnih barih. V teh obremenjujočih okoliščinah je Pirkko Saisio v iskanju lastne identitete in potrditve izoblikovala pisateljski poklic, s pisanjem je presegla razpoloženja brezvoljnosti in samopomilovanja.

Delo je izšlo leta 2003 in je bilo takrat nagrajeno z nagrado Finlandia za najboljši roman leta. Zanimivo eksperimentalno pisanje, ki ga je dobro prebrati vsaj dvakrat.

Ne bi smela priti sem

Naslov kriminalnega romana me je prepričal v to, da se bo osrednji osebi Grace Evans, gotovo nekaj pripetilo, ko je prispela na odmaknjeno kmetijo sredi Wyominga. Lepo urejena ženska iz New Yorka po mojem mnenju in mnenju krajanov Wyominga nikakor ni spadala v te kraje. Ampak zdi se, da tega ni opazil Calvin, lastnik ranča, kjer si je Grace prek airbnb rezervirala sobo. Njeni svetli lasje, izzivalna izbira oblačil ga nista pustila ravnodušnega. Grace pa so obhajali mešani občutki, saj na ranču ni bilo mobilnega omrežja, zatajil ji je avtomobil in zdi se ji, da je sredi noči slišala krik ženske. Njeno domišljijo burijo tudi vrata brez ključavnice na sobi in pa vedno zaklenjena vrata v klet hiše. Ji lahko kaj stori tudi Charlotte, ki je na smrt zaljubljena v Calvina? Zakaj je Calvin lagal policistu, da pogrešano dekle ni prispelo na njegov ranč, če je v knjigi gostov njeno ime? Gracin dopust se sprevrže v koktajl romantike, spoznavanja krute okoliške divjine in skrivnosti ranča, na katerem biva. Ameriška avtorica Jeneva Rose nam kot posladek na koncu romana postreže s presenetljivim preobratom, ki ga ni mogoče predvideti. Zgodba, ki se nam po dnevih razkriva ločeno skozi oči Grace in Calvina se iz družabnega romana v prvi polovici prelevi v napeto kriminalko v drugem delu. Le deset dni je dovolj, da se življenje popolnoma spremeni…

Žena iz zgornjega nadstropja

Roman je psihološki triler, ki nam skrivnosti razkriva vse do zadnje strani. Glavna junakinja Jane je sprehajalka psov, živi v majhnem stanovanju skupaj s cimrom in je na prvi pogled čisto običajna punca. Nihče pa ne pomisli, da to ni njeno pravo ime. Ko spozna vdovca Eddieja, se ji odpre svet bogatašev, draguljev, blišča … A kmalu ugotovi, da ni vse zlato, kar se sveti.

Avtorica s stopnjevanjem napetosti in postopnim razkrivanjem bralca drži do konca, hkrati pa ga pritegneta divji ljubezenski trikotnik in brezbrižnost prebivalcev soseske, ki vse to opazuje, a ne ukrepa.

 

Ali androidi sanjajo o električnih ovcah?

Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? je eden najbolj znanih romanov slovitega pisca znanstvene fantastike in antiutopije Phillipa K. Dicka (1928-1982), po katerem je leta 1982 legendarni filmski režiser Ridley Scott posnel mojstrovino Iztrebljevalec s Harrisonom Fordom in Rutgerjem Hauerjem v glavnih vlogah.

Zgodba romana je postavljena v mračno prihodnost; zaradi atomske vojne je Zemlja popolnoma opustošena in redko poseljena, medtem ko se je večina človeštva v želji po boljšem življenju preselila na Mars. Industrija je v ta namen začela izdelovati replikante, robote v človeški podobi, ki služijo človeku. Eden od tistih, ki so ostali na Zemlji, je tudi poklicni lovec na uporniške androide, cinični Rick Deckard, ujet v dolgočasnem zakonu z večno depresivno ženo Iran, njegov nedosegljivi ideal pa je, da bi si nekoč lastil živo ovco. Njegova kriza identitete in obstoja pa se še dodatno poglobi, ko mu je dodeljena vloga eliminacije šestih androidov tipa Nexus-6, ki so pobegnili iz Marsa.

Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? je kompleksen, večplasten in hkrati zelo berljiv roman, ki je postavil temelje podžanru futurističnega tilerja, imenovanega cyberpunk. Clark skozi detektivsko zasnovano zgodbo spregovori o večnih vprašanjih identitete, nevarnosti kloniranja, pasteh tehnološkega napredka ter eksistencialnih dilemah glede odnosa med človekom in strojem ter kakšna (če je sploh mogoča) emocionalna vez obstaja med njima.

Nesporna klasika ZF literature 20. stoletja.

 

Povej mi

Zgodba je nadaljevanje romana Poišči me in se odvija v Južni Kaliforniji. Tri najstnice se z vodnico odpravijo na pohod po Tihomorskem grebenu, kar je del programa za odvajane v Kaleidoscope – centru za odvisnike od elektronskih naprav. Vsaka najstnica ima seveda svojo zgodbo, vse pa so besne, ker morajo biti cel teden brez mobitelov.
Ko se na spletu pojavi posnetek šotora z mrtvo vodnico, se začne raziskovanje umora, ugrabitve, iskanje pogrešanih. Ali pa je vse skupaj le potegavščina?
Zopet je v ospredju detektiv Daniel Ellis, ki za pomoč prosi Reni Fisher. Reni se še vedno sooča s posledicami skrivnosti svoje družine, še vedno išče Danielovo mamo, predvsem pa skozi umetnost akvarelov skuša pomagati sama sebi. Toda vseeno se odloči sodelovati v preiskavi in iskanju izgubljenih deklet.
V delu je poleg vseh napetih zapletov in nejasnosti v ospredju puščava s svojo lepoto in grozo ter seveda gozd v katerem se zgodi zločin. Seveda so posebej zanimive tudi najstnice in njihov pogled na svet. Družinski odnosi postajajo vedno bolj zapleteni in skrivnosti si še vedno sledijo ter nas držijo v primežu do konca romana.

Poslednja pesem

Poslednja pesem je čustvena zgodba o družini, ljubezni in odraščanju, ki jo je napisal Nicholas Sparks.

Glavna junakinja je najstnica Ronnie Miller, ki po ločitvi staršev izgubi stik z očetom. Mama jo pošlje, da preživi poletje z njim v obalnem mestu, čeprav Ronnie tega ne želi. Sprva je jezna in uporna, a skozi čas začne odkrivati očetovo ljubezen do glasbe in skrivnosti iz njune preteklosti.

Skozi zgodbo Ronnie odkriva moč odpuščanja in ljubezni, ki lahko zaceli tudi najgloblje rane.

Sparks mojstrsko prikazuje, kako se lahko družinski odnosi, ne glede na pretekle težave, ponovno zgradijo.

Poslednja pesem je tudi lepa zgodba o tem, kako lahko glasba povezuje ljudi. Oče od Ronnie je skladatelj, kar zgodbi doda še več globine in simbolike.

Ta knjiga bo zagotovo ogrela srce vsakemu bralcu, ki uživa v zgodbah o družini, odraščanju in iskanju pravega pomena ljubezni. Priporočamo jo vsem, ki želijo prebrati nekaj, kar bo ostalo z njimi še dolgo po tem, ko bodo knjigo zaključili.

Dnevnik župnijske gospodinje : živela je med duhovniki — in ohranila vero!

Diego Goso je italijanski duhovnik, pisatelj in govorec ter ljubitelj popularne kulture, ki jo skuša združiti z evangeljskimi resnicami v preprostih in zabavnih publikacijah.

»Doslej še nisem srečal nobene ‘perpetue’, ki bi bila vesela, da jo tako imenujejo,« začne Diego Goso dnevnik župnijske gospodinje. Perpetua je bilo sicer lastno ime tistega komičnega ženskega lika, ki ga je največji italijanski romantični pisatelj Alessandro Manzoni uporabil v svojem zgodovinskem romanu Zaročenca in je postal tako priljubljen, da je njeno ime postalo univerzalni izraz za označevanje žensk, ki skrbijo za župnika in mnoge potrebe svoje župnije. Pravzaprav se za vsem tem skriva ena najpomembnejših in najmanj cenjenih osebnosti župnijskega življenja. Kot izvemo iz njenega pripovedovanja, je gospodinja zadovoljna s svojo službo pri župniku, vedno prisotna, vedno na razpolago, brez urnikov, brez predsodkov, ki jim je podvrženo njeno delo za duhovnike. Včasih bi rekli, da sama pooseblja župnijo, tako kot župnija zares izpolnjuje njeno življenje. Zajtrk v zgodnjih jutranjih urah, čiščenje, kosilo, večerja in nekaj “nujnih” opravkov, ne da bi ob tem pozabila na svojo družino, otroke, vnuke in misli, ki se nenehno obračajo k njenemu ljubljenemu pokojnemu možu: to je polno, zelo polno življenje naše junakinje.

V vas pride novi župnik. Zanimanja je veliko, najbolj radovedna pa je perpetua, duhovnikova gospodinjska pomočnica. Kako bo po toliko letih z njegovim predhodnikom sodelovati s tem mladim duhovnikom? Ob branju njenega dnevnika bralci odkrivajo epizode njunega prvega skupnega leta, zaznamovanega s pomembnimi trenutki župnijskega življenja: od slovesnega ustoličenja duhovnika s škofom do božičnih in velikonočnih praznikov, od prvega obhajila za otroke do poletnih taborov z najstniki, od zahvalnega praznika do obiskov bolnih v hudem času pandemije. V knjigi glavna junakinja v svoj dnevnik zapisuje minimalne in pomembne dogodke župnijskega življenja ter tako pripoveduje zgodbo o majhnih in velikih vsakodnevnih bojih ter izzivu, kako mora župnija živeti – ne samo preživeti. Dnevi minevajo in opazujemo, kako se med to žensko, ki je sposobna z ironijo in kančkom premetenosti opisati svet okrog zvonika, in mladim duhovnikom razvijata prijateljstvo in sodelovanje. Ta »dnevnik« (fiktiven, čeprav so vsi liki zelo resnični) je lep poklon liku duhovnika in njegove »skrbnice«; v njem je tudi kanček nostalgije po svetu, ki še ni povsem izginil, pogled v zakulisje življenja skupnosti v našem času, pripovedovan s srcem in humorjem.

Komedija staranja : roman

Konec petdesetih let dvajsetega stoletja se na počitniškem delu v avstrijski jeklarni srečata dvajsetletna mladeniča, domačin Heinrich in Egipčan Zaharija. Prvi je iz delavske družine in je tam zaradi zaslužka, drugi je iz premožne in vplivne egipčanske rodbine prišel v Avstrijo študirat strojništvo. Kljub razlikam se med njima začne spletati dolgoletno prijateljstvo, ko drug z drugim delita svoje poglede o vprašanjih Boga in človeškega bivanja, predvsem pa ju združuje entuziazem gradnje nove, človeka vredne družbe. Oba sta prepričana o nesmiselnosti družbenega reda, ki temelji na nepotrebni gigantski produkciji in tatvini sadov dela drugega. Pozneje, ko se Avstrijec uveljavi kot pisatelj, Egipčan pa je uspešen poslovnež, ustanovita sredi puščave farmo, ki deluje kot zadružno podjetje, v katerem so vsi zaposleni tudi njegovi lastniki. Kljub uspehom, ki jih eden in drugi dosegata v življenju, sta štirideset let pozneje, na pragu starosti, fizično izčrpana čemerneža, polna zamer in sovraštva drug do drugega. Komično in tragično je, kako vsak s svoje perspektive gledata na dogodke preteklosti, a desetletja stkanih vezi so vendarle dovolj močna, da njuni nesporazumi izgubijo svojo razdiralno moč.

Avstrijski pisatelj starejše generacije, katerega posebni interes velja družbenim spremembam kot estetski ideji, zgodbi dodaja esejistične odlomke, v katerih izkaže dobro poznavanje  področja glasbe, literature, arhitekture, gospodarskih in političnih razmer v sodobni Avstriji in Egiptu ter teoretičnih konceptov družbene transformacije. Delo, ki bo zadovoljilo tako tiste, ki jih pritegnejo tančine človeške psihe, kot tudi tiste, ki razmišljajo v okvirih širšega socialnega okolja.

Sestre pod vzhajajočim soncem

Ženske, ki so bile zaprte v razvpitem japonskem taborišču za vojne ujetnike med drugo svetovno vojno, so še en zastrašujoč primer surovosti, ki se je zgodila med vojno. Na začetku zgodbe spoznamo Norah, njeno sestro in njenega moža, ko leta 1942 zapuščajo Singapur na ladji HMS Vyner Brooke, ki jo Japonci po le nekaj dneh bombardirajo in potopijo. Med vojno so mnogi skušali pobegniti in najti varno zatočišče ne le zase, ampak tudi za tiste, ki so jih imeli radi. Nekatere ženske so se prijavile kot medicinske sestre, da bi pomagale zavezniškim silam. Na nesrečni ladji je med drugimi pristala tudi Nesta James, ena od 64 avstralskih medicinskih sester. Tiste, ki so preživele brodolom in napade Japoncev, jih na kopnem ujamejo in odpeljejo v prvo od številnih taborišč za vojne ujetnike, kjer se kljub lakoti in brutalnosti trudijo ostati žive. Ta skupina žensk je v hudih razmerah živela več kot tri leta in pol, pri čemer je na stotine žensk umrlo, preden so jih izpustili. Srečamo se s številnimi junaškimi medicinskimi sestrami, misijonarkami in drugimi ženskami, ki so dale vse, kar so imele, da bi druga drugi pomagale preživeti iz dneva v dan. V teh taboriščih so bili tudi otroci in veliko žrtvovanja je bilo, ko je šlo za hrano v upanju, da bodo otroci preživeli internacijo.