Središče romana je mlad intelektualec Silvan Kandor. Ta izvira iz delavske družine iz okolice Trsta, fiktivnega kraja Šentmaver. Izhodišče pripovedi je pogreb Silvanove žene v Sloveniji, v takratni Jugoslaviji, in posledična vrnitev 26-letnega Silvana čez mejo, v rodni Šentmaver, kjer ga pričakajo mati Zofija in brata Sandro in Berto. Skozi utrinke življenja literarnih oseb se bralcu razkrivajo življenjske razmere različnih socialnih plasti Trsta in okolice v obdobju Zavezniške vojaške uprave in Svobodnega tržaškega ozemlja : Sandro opravlja težaška dela na železnici v upanju na odobreno prošnjo za bolj znosno redno državno zaposlitev, brat Berto je električar in strasten kvartopirec, mati Zofija gara iz dneva v dan na hišni zemlji in skrbi za nekaj živali, z neusahljivim upanjem na zmagovalno nogometno stavo. Silvan dobi zaposlitev v slovenski srednji šoli v Trstu, zvečer piše.
Temelj romana je torej preplet javnega delovanja in zasebnega, družinskega in intimno individualnega sveta glavne osebe. Silvan Kandor je tržaški Slovenec, kritično opazujoč intelektualec, mlad vdovec in pisatelj na začetku literarnega ustvarjanja. Skozi široko mrežo ljudi, s katerimi Silvan stopa v stik, Rebula ubesedi različne izseke iz življenja v Trstu: slovensko šolstvo (del romana Silvan poučuje na slovenski srednji šoli), delovanje slovenskih časopisov (za fiktivni slovenski časopis Čupa Silvan piše podlistek), tržaško večkulturnost in sovražnost do Slovencev (npr. opis potnikov na vlaku, ljudi v mestni kavarni, protislovenski napisi …), razmere v upravnih uradih (del romana je Silvan tu zaposlen kot prevajalec), italijansko meščansko okolje (npr. obisk pri nekdanjem Silvanovem profesorju Italijanu De Martinisu). Skozi Silvanovo doživljanje iz besedila že kmalu zelo prepričljivo zadiha posebna tesnobna atmosfera, zmes zelo živih spominov na vojno (npr. omemba več dni obešenega partizana ob Silvanovem prihodu v domači kraj lahko takoj prikliče v spomin Rozalijo Kocjan Gulič, roj. Kos), refleksnega strahu v ljudeh kot posledica doživetega fašizma (Silvan se prestrašeno instinktivno zdrzne v pričakovanju kazni, ko zasliši slovenščino na javnem prevozu), splošna revščina in mizerne življenjske razmere revnejših slojev, različni odnosi Slovencev do lastne identitete (asimilacija, izselitev na drugo stran meje ali na druge celine, ohranjanje slovenstva …).
Roman ni samo pripoved o družbenih razmerah, pač pa tudi močna intimna zgodba: mladega Silvana zaznamuje njegovo vdovstvo, je v obdobju žalovanja, živi zelo samotarsko življenje, v medosebnih stikih je zelo zadržan, v ženskah vidi predvsem trenutno nezaželeno skušnjavo, za resnejšo zvezo se ne odloči, povabilu prijatelja na potovanje v Pariz se odpove, spontana čustva večkrat zatre, preden se prebijejo skozi oklep razuma. Delo je tudi pripoved o dozorevanju mladega človeka, o iskanju intimnega smisla življenja, ki ga Silvan Kandor išče v poučevanju in prevajanju, a najde zunaj za preživetje potrebne zaposlitve – v pisanju svojega prvega romana. To je središče Silvanovega intimnega sveta, njegovo osrečujoče bistvo, ne glede na odziv zunanjega sveta na njegovo pisanje, delo, s katerim Silvan Kandor želi pomagati izkrvavelim sonarodnjakom do samozavesti (str. 185). Zato je roman tudi svojevrstna hvalnica literarnemu ustvarjanju.
Knjiga je tudi danes za bralce vabljiva iz številnih razlogov: k branju pritegne več zanimivih zgodbenih tokov v romanu (zanimiv protagonist, prikaz družbenih razmer, zgodba vsakega brata, pestrost stranskih oseb, družbena vloga žensk …), pripoved poživljajo številni zanimivi utrinki iz vsakdana (npr. opis žganjekuhe, sneg na Krasu, poklon prednikom kamnosekom s kamnom v obokanih kamnitih vratih ali nonotu ribiču z veslom v kotu hiše, opis črne kuhinje, dialogi med preprostimi ljudmi v javnem prevozu, utrinki iz oblačilne kulture italijanskih 50-ih, vikanje matere, notranja oprema stanovanj v časih, ko se je stikalo luči še zavrtelo …). Glede na to, da je roman prvič izšel leta 1960, nas bodo prijetno presenetile tudi nekatere manj znane klene slovenske besede (npr. visokopetniki, cebaje, kolotečine, mentrga, žveplenka, trackati, persiflaža, rožmanica, zacvetličiti …). Roman mojstrsko združuje eksistencialne teme, kakršna je npr. vprašanje narodne identitete ali filozofske razprave (npr. o niču ali obstoju Boga), s čisto ljudskimi temami preprostega človeka – v delu lahko odkrijemo tudi gobarske izkušnje ali trenutek pristnega nogometnega navijaškega navdušenja. Zato je roman delo, ki ga patina časa dela kvečjemu še bolj žlahtnega, je živo in zanimivo tudi za današnjega bralca.
Posebna dragocenost jubilejne izdaje (letos praznujemo 100-letnico avtorjevega rojstva) je izčrpna in poglobljena spremna beseda Primoža Sturmana, literarna študija s strnjenim pregledom Rebulovega opusa, literarno-zgodovinsko umestitvijo romana Senčni ples, ozadjem nastajanja romana, pregledom odmevov na roman v sočasni literarni kritiki, zapisom o ponatisih in prevodih romana, podrobnejšim pogledom v ozadje literarnih oseb in zaključnim pogledom na roman skozi oči današnjega tržaškega slovenskega intelektualca.
in nato