Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Živeti hitro

Živeti hitro je tankočuten avtobiografski roman izpod peresa francoske pisateljice Brigitte Giraud, kjer avtorica v duhu ponavljanj »če bi« niza in razčlenjuje dogodke, ki so pred dvajsetimi leti za vedno spremenili njeno življenje. Ugotavlja, da smo ljudje v življenju naravnani, da stremimo naprej, le ob nesrečah se zamislimo in ozremo nazaj. Takrat pretresamo svoje odločitve in odločitve drugih, rekonstruiramo dogodke, nizamo vzroke, ter sledimo vijugam usode in kot v neki meglici iščemo možnosti, ki bi lahko preprečile tragični izid. Pred našimi očmi odstira zgodbo svojega življenja, svoje ljubezni, svoje bolečine, a pripoved kljub temu ni prežeta z žalostjo, prepojena je z močjo življenja in ljubezni, ki se pri njej nikoli ne konča. Pove: »Še vedno je bil najin sin, čeprav bi se že morala naučiti govoriti moj sin. Kakor bi končno morala reči jaz namesto midva, kot sem bila navajena dotlej.« (str. 14). Ob branju nas vzpodbudi, da za hip izstopimo iz hitrega tempa življenja, se ustavimo, ter ugotovimo, da nismo nesmrtni in da so tudi naša življenja lahko krhka.

Srhljive zgodbe

Francoski pisec Guy de Maupassant (1850-1893) je znan kot eden najvidnejših predstavnikov literarnega realizma in naturalizma, za katerega je bilo značilno objektivno prikazovanje resničnosti in natančno poznavanje človeške duševnosti. V svojih delih, še posebej v kratkih zgodbah in novelah kot sta Debeluška in Nakit, se z značilno ironijo in zbadljivostjo dotika vsakdanjega življenja tako kmetov kot tudi meščanstva.

Srhljive zgodbe prinaša izbor novel, ki se rahlo odmikajo od značilnega avtorjevega pisanja in v ospredje postavljajo motive skrivnostnega, temačnega, neprepoznavnega in pogosto tudi nevarnega. Zbirka med drugim vključuje zgodbe kot so On? (moški, ki ne prenaša samote, se poroči z žensko, ki je ne ljubi, hkrati pa je na begu pred temačno postavo, ki se pojavi v njegovi sobi), Gostišče (dva planinca in njun pes obtičijo sredi snežnega meteža v odročni gostilni v švicarskih Alpah), Na reki (čolnar med plovbo po reki zgrožen ugotovi, da se je sidro zataknilo za žensko truplo), Trzanje (de Maupassantov poklon zapuščini gotskega mojstra Edgarja Allana Poeja in njegovega pogosto uporabljenega motiva prezgodnjega pokopa), Roka (odsekana človeška roka je zmožna ubijanja) in Horla (moški je prepričan, da je tarča nevidne sila, ki mu jemlje energijo).

Gospa Einstein

Marie Benedict, avtorica zgodovinskih romanov, se v knjigi Gospa Einstein loteva življenja Mileve Marić, prve žene Alberta Einsteina. Ta zgodba, ki temelji na zgodovinskih dejstvih in raziskavah, postavlja pod vprašaj vlogo, ki jo je Mileva odigrala v razvoju nekaterih od najbolj prelomnih teorij v znanosti.

Roman nas popelje v začetek 20. stoletja, ko se Mileva, briljantna matematičarka in fizičarka srbskega porekla, kot ena redkih žensk vpiše na elitno Politehniško šolo v Zürichu. Tam spozna Alberta Einsteina, mladega in ambicioznega fizika, s katerim se kmalu zbližata na podlagi skupne ljubezni do znanosti. Kljub izjemnemu intelektu se Mileva sooča z mnogimi družbenimi omejitvami svojega časa – kot ženska in tujka v svetu znanosti, ki ga obvladujejo moški.

Marie Benedict uspešno osvetli Milevino notranje življenje, njene sanje in razočaranja, ko se bori za svoje mesto ob boku slavnega moža. Milevina predanost znanosti je izjemna, a jo usmerja predvsem v podporo Einsteinovemu delu, kar sčasoma privede do vprašanj o njeni lastni identiteti in prispevkih, ki ostanejo v senci Einsteinove slave.

Ena najmočnejših plati romana je njegov poudarek na vprašanjih nevidnosti in neenakosti spolov v znanosti, kar je tema, ki ostaja relevantna tudi danes. Avtorica bralca spodbuja k razmišljanju o tem, koliko velikih odkritij je morda rezultat kolektivnega dela, ki ga zgodovina ne prizna vedno enakopravno.

Gospa Einstein je čustveno in intelektualno izzivalen roman, ki na svež način osvetli eno najpomembnejših žensk v zgodovini znanosti, vendar tudi pusti prostor za razmislek o tem, kako zgodovina piše zgodbe o znanstvenih dosežkih. To je knjiga, ki bo pritegnila bralce, ki jih zanimajo tako zgodovina kot vprašanja žensk v znanosti, pa tudi tiste, ki si želijo bolje razumeti zapletene odnose med partnerji, ki jih povezuje skupna strast.

Marie Benedict je s Gospo Einstein ustvarila prepričljivo pripoved, ki podarja glas ženski, katere prispevki so predolgo ostali v senci.

Zelena milja : roman v šestih delih

Ameriški pisec Stephen King, najbolj znan po svojih grozljivkah kot so Sijanje, Tisto in Mačje pokopališče, se z Zeleno miljo, romanom v šestih delih, tokrat predstavi v nekoliko drugačni luči. Dogajanje je postavljeno v kaznilnico Cold Mountain in spremlja Paula Edgecomba, vodjo paznikov na posebnem oddelku, imenovanim Zelena milja, kjer obsojeni morilci čakajo na smrt. Eden od njih je tudi skrivnostni orjak John Coffey, obsojen posilstva in umora dveh deklic, ki ne predstavlja tipičnega morilca; zadržan, sramežljiv, prestrašen in nenavadno empatičen zbudi pozornost vseh paznikov, hkrati pa poseduje nadnaravne sposobnosti, zaradi katerih rutinski vsakdanjik v kaznilnici postane bistveno bolj razburkan.

King je roman Zelena milja objavljal zaporedoma v mesečnih izdajah, hkrati pa je služil kot predloga za istoimensko filmsko uspešnico Franka Darabonta (ta je režiral tudi kultno Kaznilnico odrešitve, prav tako posneto po Kingovi noveli) z nepozabnima Tomom Hanksom in Michaelom Clarkom Duncanom v glavnih vlogah.

Krizolacija : fantastična povest o izoliranih ljudeh

Manipulacija ljudskih množic s strani psihopatoloških oseb je družbeni fenomen, skozi zgodovino se periodično pojavlja v različnih oblikah in intenzitetah, ko so za to v družbi izpolnjeni nekateri ugodni pogoji. Je vojna proti človeštvu v vseh svojih pojavnih oblikah. Na to temo je v svetovni literaturi nastala vrsta leposlovnih, strokovnih in žanrskih književnih del. Z motivoma nadzorovanja velikih ljudskih množic in izživljanja nad njimi v lastno zabavo se ukvarja avtor tega srhljivega distopičnega romana. V njem manjša skupina lastnikov globalnih korporacij, ki zaradi neizmernega bogastva ne čutijo več pravega vznemirjenja v vsakodnevnem življenju, upravlja z življenji celotnega še preostalega človeštva in uživa v opazovanju njihovega trpljenja. Dogajalni čas je postavljen v neko nedoločljivo prihodnost in srhljivo namiguje na možno pot, ki bi jo človeštvo lahko ubralo, če bi nekatere situacije svetovne krize eskalirale do skrajnosti. Je torej družbeno-kritični znanstvenofantastični roman, neizprosno odseva neznosno stanje družbe, proti kateremu drvi civilizacija, ki brez vprašanj in dvoma upošteva bizarna navodila nadrejene elite. Če bi kdaj morda prišlo do podobnega scenarija, se bralec po vsem doživetem v knjigi vpraša: Kako daleč bi si upali in do kakšnih skrajnosti bi jim v prihodnosti to dopustili?

Knjiga je izšla v dveh delih in jo priporočamo v branje skupaj z avtorjevo antropološko analizo človeka, ki se zaradi samoizolacije v času svetovne krize, nezavedajoč se, da gre za vojno stanje, spremeni v drugo človeško vrsto in nosi naslov Krizolacija: znanstvena pripoved o izoliranih ljudeh.

Težkomentalci

Izhodišče tega dela je njegovo prizorišče – psihiatrična ustanova. Ob branju se zdi, kakor da smo skupaj z avtorico na panoramskem kolesu, postavljenim znotraj zidov zdravstvene ustanove in se tu nepredvidljivo vrtimo od najnižje točke zaprtega oddelka do redko dosegljivih trenutkov na višinah, ko prvoosebna pripovedovalka dojame, kaj se ji pravzaprav dogaja, in se sooča z nujnostjo zdravljenja, vmes pa občasno prisluhnemo zgodbam drugih ljudi, ki so, enako kot prevladujoča pripovedovalka, ujeti na tem zapletenem kolesu. Čeprav je pripoved strukturirana kot zbirka kratkih zgodb, v kateri spoznavamo različne drobce zgodb različnih uporabnikov psihiatričnih storitev, pa se v zgodbah pogosto pojavlja ista osrednja oseba: ženska Amber, kar zbirko zgodb približuje območju romana oziroma hibridnemu žanru. Skozi njeno doživljanje se bralci približamo bolnišničnemu vsakdanu, pri čemer nam avtorica postreže s številnimi detajli, od sprejema do vsakodnevne obravnave, mestoma vključno z diagnozami in terapijami. Literarno izbrušena in izpovedno dragocena pripoved, z veliko samoironije, sočnim jezikom, ki zna biti tako živo ljudski kot pesniški, delo, napisano zelo doživeto, ki se dotakne problemov odnosov pacient-bolnik, medsebojnega doživljanja pacientov, zdravstvenih metod zdravljenja duševnih motenj in bolezni, odnosov s svojci … Zgodbe so tenkočutno pričevanje o zapletenem dogajanju v človeku v stanju psihične nefunkcionalnosti in hkrati kritika obravnave psihiatričnih bolnikov. Delo je avtoričin prvenec, danes je Jedrt Lapuh Maležič uveljavljena in priznana književnica in prevajalka.

Sveža voda za rože

Sveža voda za rože je roman francoske pisateljice Valérie Perrin, sicer tudi scenaristke in fotografinje, ki jo v slovenščini prebiramo prvič, po zaslugi odličnega prevoda Mimi Podkrižnik Tukarić. Pritegne nas že privlačna zunanja podoba in tudi zanimiv naslov, ko pa odpremo zajetno knjigo, nas osvoji z uvodnimi stranmi in nato vzdržuje naše navdušenje vse do konca. Prepriča z izdelanimi značaji oseb, zbuja celo paleto čustev, poskrbi za napetost tudi z drobci kriminalnega žanra, skratka gre za pravo bralno poslastico.

Spremljamo večinoma prvoosebno pripoved Violette Toussaint, ki se bo zagotovo vpisala med nepozabne ženske literarne like. Čuvajka pokopališča v majhnem francoskem kraju, oblečena v zimo – temna oblačila, pod katero nosi poletje – barve, s posebno nežnostjo in empatijo skrbi za grobove, skrbno zapisuje vse pogrebe in nagovore. V svojem domu ob sodelavcih, s katerimi je v prisrčnih prijateljskih odnosih, sprejema tudi druge obiskovalce, posluša njihove izpovedi, zgodbe pokojnih se tako prepletajo z zgodbami tistimi, ki ostajajo in negujejo spomine.

Nekega dne jo obišče Julien Seul, policijski komisar, da bi izpolnil skrivnostno poslednjo željo svoje matere, to je biti pokopana ob neznanem moškem. Violett in Juliena poveže ljubezenska zgodba iz preteklosti. V minuli čas se venomer vrača tudi Violettina pripoved, spoznamo jo kot siroto ob rojstvu, otroštvo je prebila v rejniških družinah, nato se je kot mlado dekle poročila s privlačnim, a nestanovitnim Philippom Toussaintom. Čaka jo bridka preizkušnja, ki za sabo pušča popolno opustošenje, vendar ji življenje ponudi novo priložnost. Vsako poglavje se prične z epitafom, kar sovpada s tematiko minljivosti in žalovanja, hkrati pa izredno leposlovno delo izpoveduje hvalnico optimizmu in vitalnosti ter odkrivanju sreče v lepoti sveta in majhnih vsakdanjih stvareh.

Zenova zavest

Naslovni Zeno je zanimiv gospod, ki zahaja v (analitsko) zanimive situacije. S svojimi križi in težavami se rad izroča v obravnavo raznim zdravnikom in svetovalcem, vendar pa se iz vloge stranke rad zmuzne nazaj v vlogo tistega, ki svoj primer obravnava. Uživa finančno zelo solidno preskrbljeno in brezdelno življenje, dneve pa mu zapolnjujejo neugodne male ekscesnosti – ne želi si le cigaret in izbrane ženske, želi si zadnjo, ultimativno cigareto in le še en obisk pri ljubici, pri kateri se je že na vse načine kompromitiral – in skrivnostne zdravstvene težave. Ker ga razne muhe in nemirnost duha neprestano spravljajo v občutljiva stanja, se je obrnil na doktorja, ki ga je vzel v psihoanalitično obravnavo in mu za uvod priporočil, naj napiše svojo avtobiografijo. In to je tudi tekst, ki ga beremo. Pred seboj imamo torej avtobiografsko pričevanje pacienta, dovzetnega za hipohondrijo in zavzetega za samoanalizo, ki med drugim pripoveduje o očetu, svojih ženitvenih podvigih, razmerju z ljubico, družinskih situacijah in trgovskih sodelovanjih. Sumimo lahko, da jih za svojo vest ali za doktorjeve oči zelo verjetno prikazuje precej po svoje, nenazadje pa nam gospod pacient že uvodoma pove, da je z namenom, da bi doktorju olajšal delo, kupil in prebral “neki dolgočasen traktat o psihoanalizi” in svoje življenje tematsko uredil.

Zenova zavest (1923) je modernistični roman tržaškega pisatelja Itala Sveva, postavljen v Trst z začetka 20. stoletja. Romanu se pozna inspiracija pri Sigmundu Freudu, ki ga je Svevo v tistem času tudi prevajal, in Jamesu Joyceu, Svevovem prijatelju, ki je nenazadnje tudi pripomogel k odmevnosti romana. V slovenščini ga sedaj lahko beremo v novem prevodu Gašperja Maleja.

Nihče ni sam : roman

Vera je ženska srednjih let, živi v sodobni Pragi, ima moža Michala, hči Majo, ki zaključuje osnovno šolo, in nekoliko mlajšega sina Miša. Približno sto kilometrov stran, v manjšem kraju na češkem podeželju, živita njena starša. Vera bolj ali manj spretno razdeljuje prosti čas, ki ji ostane po službi direktorice knjižnice, med družino, ki si jo je ustvarila, in napornimi obiski pri starših – večno avtoritativni in do mlajše hčere vedno kritični in dominantni materi in čustveno odmaknjenem očetu. Ob že tako konfliktnem odnosu s starši se Verino notranje ravnotežje krepko zamaje, ko mama tik pred hčerinim načrtovanim, a ne realiziranim obiskom, nenadoma umre. Naenkrat se nad Vero zgrne teža vseh njenih življenjskih vlog: matere sina in hčere, ki preživljata vsak svoje najstniške probleme, žene (razumevajočega) moža, odgovornosti v službi postajajo neznosne, Vera začne spet kaditi in piti, muči jo nespečnost. Predvsem pa se nad Vero zgrne vsa odgovornost odraslih otrok do staršev. Kako naj poskrbi za osamljenega starajočega se očeta s prvimi znaki demence? Se je dolžna odreči lastni družini in sama poskrbeti zanj? Imajo prednost potrebe otrok ali staršev? Kaj bi rekla mama?

Središče romana je, enako kot že v prejšnjih romanih Soukupove, družina, tokrat njena najbolj standardna oblika: oče, mati in dva otroka in mamini starši. Čeprav da avtorica skozi prvoosebnega pripovedovalca glas skoraj vsakemu družinskemu članu (mož in oče se razkrivata bolj v dejanjih kot v zapisih razmišljanj), je srednja oseba romana mama Vera, njen odnos do staršev in doživljanje materinske in hčerinske vloge. Soukupová je tokrat ustvarila širokopotezen medgeneracijski roman, v katerem so poleg prevladujočega izhodišča (dolžnosti otrok do staršev in problem večne podrejenosti odraslih oseb volji staršev) enako prepričljivi in doživeto napisani tudi številni problemi mladostnikov (medvrstniško nasilje, samopoškodovanje, motnje hranjenja, prva ljubezen, najstniška odtujenost, iskanje lastnega smisla življenja, izbira šole …), spreminjanje vrednot skozi generacije, samopodoba odraslih žensk, sodobne vzgojne metode, partnerski problemi (s pozitivnim moškim likom), različen odnos staršev do otrok, odnosi med sorojenci, preživljanje življenjskih kriz, proces žalovanja … Delo, ki z razkrivanjem medosebnih odnosov običajne sodobne družine, ki vodi v odpiranje številnih problematik, in z literarnimi osebami različnih generacij nagovarja zelo širok krog bralcev.

Soukupová je med slovenskimi bralci znana in priljubljena avtorica, Nihče ni sam je njen četrti roman za odrasle, preveden v slovenščino (pred tem so bili prevedeni Morje, Pod snegom, in Najboljše za vse).

Ljubezni Sinjebradca : zgodba o iskalcu

Vsestranski slovenski literarni ustvarjalec Vinko Möderndorfer z romanom Ljubezni Sinjebradca ponudi sodobno interpretacijo francoske ljudske pripovedke o Sinjebradcu, premožnem možu, ki se je poročil z mnogimi ženskami in vsako hladnokrvno umoril. Sinjebraca v Möderndorferjevem romanu predstavlja zdolgočaseni in cinični računalniški programer, ki v ženskah vidi zgolj objekte za izpolnitev lastnih spolnih uslug. V javnosti krepi status dobrega samaritana, saj vsa njegova dekleta izhajajo iz nižjega socialnega sloja, zato jih v zameno za seks rešuje iz finančnih težav. Sinjebradec svoje ljubezenske avanture podrobneje opiše v intimnih zapiskih, ki pa nekega dne pridejo v roke inšpektorju Kuzmanoviču, kateremu je dodeljena preiskava skrivnostnega izginotja Sinjebradčevih nekdanjih deklet.

Möderndorfer s pričujočim romanom izoblikuje lik, ki je močno podoben “ameriškemu psihu” Bret Easton Ellisa iz njegovega istoimenskega kultnega romana, hkrati pa predstavi zgodbo, ki pritiče modernim časom; zgodbo o čustveni otopelosti, odtujenosti in plitkosti medčloveških odnosov.