skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Zlata opeklina

 

Pričujoče kratke zgodbe nas nostalgično zazibajo v “dobre stare čase Jugoslavije”; mestoma otožne pripovedi pričajo o nekdaj vêliki, sedaj razpadli državi, ki se prebija skozi “postsocialistično farso”, kjer je turizem poglavitna gospodarska veja, ki s svojimi sado-mazo eskapadami zmanjšuje pomen kulture – ta namreč svoje mesto išče in najde zgolj v turističnih brošurah.

Zbirka pa ni posebna zgolj zaradi prepredenosti z jezikovnimi hudomušnimi izvirnostmi, s katerimi avtor presega trpko ozračje razpadlega enotnega prostora (tudi izvorni jezik izbranih pripovedi priča o razklanosti prostora, saj so zgodbe v izvirniku v večji meri napisana v hrvaščini, del v srbščini, prevedena pa v slovenščino); temveč je, kot kaseta, sestavljena iz nepovezanih poglavij A in B, ki nas, tudi fizično, prisili, da knjigo obrnemo, da nadaljujemo z branjem. Knjiga se tako zaključi “na sredini”.

Delno avtobiografska pripoved, ki je domišljijsko vpeta v kulturno – geografski prostor Istre; opisuje resnične zgodovinske osebnosti, npr. Fulvia Tomizzo ali pa jugoslovanska glasbenika Dragana Stojnića in Slobodana Tišma, ter madžarskga rokerja Fera Nagyja, ki nastopi v zgodbi Bikini.

Zbirka pripovedi Zlata opeklina je 2020 prejela nagrado Janko Polić Kamov.

Neven Ušumović (1972) je odraščal v Subotici, diplomiral v Zagrebu iz Filozofije in svetovne književnosti ter hungaristike, kot ravnatelj mestne knjižnice službuje v Umagu, živi v Kopru.

To ni kraj za samske

Priljubljena italijanska pisateljica nas odpelje na slikoviti italijanski Belvedere, ki je tik ob toskanskih gričih. Posestvo pokojnega grofa Ricasolija se pripravlja na velike spremembe in zaposleni nestrpno čakajo, kdo bo podedoval privlačni dvorec. Še bolj pa to zanima okoliške samske ženske in njihove matere, ki kar tekmujejo, kako bi ujele ženina svojim hčerkam.

V slogu strastnih telenovel se bralci kar takoj znajdemo v sočnih, iskrivih dialogih in napetem pričakovanju, da se bodo na istem posestvu spet znašli skupaj prijatelji iz otroštva. Na eni strani sta zaželena samca Charles Bingley, ki je dedič posestva, in njegov kompanjon Michael D’Arcy. Na drugi strani pa Elisa, ki kot izvrstna enologinja skrbi za vinograde in pridelavo odličnega vina, ter njena sestra Giada. Belvedere je zamenjala za London in si tam ustvarila kariero uspešne kozmetičarke in frizerke. Nekoč je ta pisana druščina že preživljala lepe trenutke, sedaj pa jih je usoda ponovno združila. A leta in življenjske preizkušnje so zaznamovala vse. Jim bo tokrat uspelo preseči pričakovanja in omejitve ter poseči po sreči?

Iskriv in zabaven roman se odkrito navdihuje pri romanih nepozabne Jane Austen, na kar nakazujejo tudi imena osrednjih likov. V zahvali na koncu pa lahko preberemo, da pisateljica smisel pisanja vidi v tem, da se ima bralec ob njenih knjigah lepo. In to ji odlično uspeva.

Nočna hiša

Jo Nesbo (1960) je bralcem najbolj poznan po seriji kriminalnih romanov, v katerih nastopa policijski inšpektor Harry Hole, vendar pa se z romanom Nočna hiša prvič spogleduje z grozljivko. Glavni junak romana je travmatizirani štirinajstletnik Richard, ki se po travmatični smrti staršev, ki sta izgubila življenje v hišnem požaru, preseli k teti in stricu v odmaknjeno mestece Balantyne. Tam se nikakor ne uspe vklopiti v novo okolje in med vrstniki hitro pridobi status nasilnega izobčenca, njegov položaj pa se še dodatno poslabša, ko neznano kam izgine njegov sošolec Tom in ga vsi sumijo ugrabitve. Edina, ki je prepričana v njegovo nedolžnost, je prav tako odpadniška vrstnica Karen, s katero ugotovita, da se na robu gozdu nahaja telefonska govorilnica, ki je Toma dobesedno vsrkala v slušalko. Dvojica se skupaj odpravi rešiti pogrešanega, pri tem pa naleti na skrivnostno hišo sredi gozda, v kateri naj bi strašilo…

Moje svetlobe : [reporterska foto-avtobiografija]

Reporterska foto-avtobiografija Moje svetlobe, ki jo avtor Arne Hodalič, opiše kot prvo in zadnjo te vrste, nam prinaša utrinke iz njegove mladosti, izbor njegovih pustolovščin, ki so ga najbolj zaznamovale, na različnih celinah našega planeta ter seveda odlične fotografije. Ob branju imamo priložnost spoznati skrite zaklade, izginjajoče kulture in tudi manj svetle plati življenja. Njegov pogled na svet, strast do raziskovanja in spoznavanja neznanega in nenavadnega, po rekah, kopnem ali pod morsko gladino.

Arne Hodalič, slovenski fotograf, biolog, popotnik, novinar, potapljač in jamar, ki je kot prvi Slovenec v ameriški izdaji revije National Geographic leta 2007 objavil reportažo o arheoloških najdbah v Ljubljanici. V svet je ponesel  zgodbe o arheoloških najdbah, lepotah jamskega sveta, človeški ribici, svilogojstvu in v sodelovanju z Meto Krese, zelo odmevno zgodbo o bivalnih razmerah Romov na Dolenjskem.

Še en vdih

Na praznovanju abrahama slikarke Karmen se vse še zdi kot običajno. Partner Pavel ter hčerki Zola in Teja slavljenki kot darilo za pol leta najamejo slikarski atelje. Čez štirinajst dni se jim podre svet. Karmen diagnosticirajo amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), neozdravljivo degenerativno nevrološko bolezen, pri kateri prihaja do slabljenja mišic. Čeprav jim zdravniki nudijo strokovno razlago, kaj jih čaka v nadaljevanju, jih nič ne more pripraviti na psihične in fizične napore ob nemočnem spremljanju postopnega ugašanja življenja bližnje. Karmen se sooča s krivdo, saj zaradi napredujoče bolezni postaja odvisna od družinskih članov in osebnih asistentk, hkrati pa želi v preostanku svojega življenja predelati izginotje moža Simona, slikati ter preživeti kakovosten čas z družino.

Navdih za roman je slovenska pisateljica Samanta Hadžić Žavski dobila iz lastne izkušnje, saj je tudi sama delala kot osebna asistentka ženski s to boleznijo. Za večino ljudi je nepredstavljivo, da nekdo izgublja zmožnost umetniškega ustvarjanja, nato pa še vseh ostalih, tudi osnovnih sposobnosti, potrebnih za samostojno bivanje. Še en vdih vendar ni le roman o izkušnji soočanja z neozdravljivo boleznijo in smrtjo. Kratka poglavja kombinirajo spomine iz Karmenine preteklosti z izseki iz sedanjosti, ki jo zaznamuje ALS. Kot medklici poglavja med seboj ločujejo epizode nerešenega nenadnega izginotja očeta Zole in Teje. Tako dobimo večplasten, psihološko poglobljen roman, kjer različne nianse likov vznikajo naravno, z veliko mero subtilnosti, a brez pretencioznosti. Izkušnja ene družine postane osnova za razmislek o minevanju ter o tem, kaj ima v našem krhkem, kratkem življenju največjo vrednost.

 

 

Sfera

Michael Crichton (1942-2008) je bil ameriški scenarist in pisatelj, ki se je bralcem in gledalcem najbolj vtisnil v spomin kot pisec kultne televizijske nadaljevanke Urgenca ter avtor literarnih del, po katerih so bili posnete filmske uspešnice Koma, Jurski park, Izgubljeni svet in Kongo. V knjigah se je spogledoval z različnimi žanri; od vohunskih trilerjev, znanstvene fantastike, pustolovščin pa vse do medicinskih dram.

Sfera (1987) je njegov šestnajsti roman in spremlja skupino znanstvenikov, katere ameriška mornarica pošlje na dno Tihega oceana, da bi raziskala skrivnostno plovilo nezemeljskega izvora.  Skupino sestavljajo psiholog Norman Johnson, cinični matematik Harry Adams, zoologinja in Normanovo bivše dekle Beth, astrofizik Ted Fielding in biolog Arthur Levine. Tekom bivanja v podvodni bazi znanstveniki pridejo do šokantnega odkritja, da je skrivnostni objekt v resnici delo ameriške vojske iz prihodnosti, ki naj bi ležalo na dnu oceana več kot 300 let. Ko uspe Harry vstopiti v objekt in z znanstveniki naveže stik bitje po imenu Jerry, se izkaže, da ima plovilo pred njimi zmožnost vstopa v njihovo podzavest.

Sfera je hitro berljiv, vendar kompleksen roman, ki se sprva začne kot tipična znanstveno fantastična pustolovščina, vendar se kmalu spremeni v napet psihološki triler, ki tematizira človekov odnos do lastne podzavesti in kakšno moč ima ta nad njim.

Sveti Pavel

Pavle Zidar, sicer umetniški vzdevek slovenskega pisatelja in pesnika Zdravko Slamnik (1932-1992), je leta 1965 objavil svoj prvi roman in hkrati najpomembnejše delo, zgodovinsko kmečko povest Sveti Pavel. Zgodbo naj bi Zidar napisal na podlagi resničnih dogodkov, v njej pa je predstavil napete odnose med komunistično oblastjo in kmečkim ljudstvom na Dolenjskem v prvih letih po koncu druge svetovne vojne.

Nova politična ureditev prinese mnoge spremembe, kar povzroči nemir predvsem na podeželju, kjer oblast od kmetov redno pobira pridelke in živino, za dosego svojih ciljev pa ji ni tuja niti uporaba nasilja, še posebej pri iskanju političnih sovražnikov. Glavna junaka romana sta brata Žan in Frenk Debevc; prvi je pošten kmet in nekdanji partizan, ki po tem, ko mu komunisti odpeljejo konja, piše maršalu Titu z željo, da bi prisluhnil njegovi stiski, drugi pa je bil med vojno belogardist in se je zato prisiljen skrivati najprej v Žanovi zidanici, nato pa v zvoniku cerkve Sv. Pavla. Napetosti med oblastjo in kmeti so iz dneva v dan bolj napeti, Frenk pa v cerkvi s strahom čaka na trenutek, ko bo razkrit.

Orlando

Orlando britanske modernistične pisateljice Virginie Woolf (1882-1941) velja za njeno najbolj konvencionalno in odkrito satirično delo, ki ga je posvetila generaciji, ki je za seboj pustila obžalovanje za grozotami vojne, vase sprejela željo po popolni osebni svobodi in se odločila za upor zoper tradicionalno viktorijansko družbeno ureditev. Naslovni junak romana je poet iz plemiških krogov, ki službuje na dvoru kraljice Elizabete I. in nekega dne ugotovi, da se je spremenil v žensko. Ne da bi se postaral za en dan, naslednjih 300 let potuje skozi različna obdobja britanske zgodovine (od Shakespearjevih časov, romantike pa vse do obdobja industrializacije) in si ves čas v podzavesti ustvarja domiselno kroniko stoletij, kjer ne manjka smisla za humor, trenutkov vznemirljivosti in duhovitih refleksij družbe, ki ima še vedno tradicionalne poglede na odnose med spoloma.

Orlando je avtoričino pionirsko delo, saj se posredno dotika za tedanje čase zamolčane tematike transspolnosti oz. spolne identitete, njen pristop pa je venomer samoironičen in na ravni zgodovinske parodije.

Žužemberk : iz tolmunov ljubezni in bolečine

Slovenska pisateljica in prevajalka Irma Marinčič Ožbalt je Slovenijo zapustila proti koncu petdesetih let dvajsetega stoletja. Sprva je živela v Avstraliji, se za nekaj let vrnila, leta 1966 pa je odšla v Kanado, ki je postala njen novi dom, tam živi še danes, v letu izdaje te knjige je dopolnila 98 let.

Knjiga v štirih delih je mojstrska literarna pripoved o rojstnem kraju Žužemberk in sokrajanih, avtoričinih sodobnikih. Vsega, kar popisuje, se spominja presenetljivo podrobno in hkrati poetično, s presunljivo toplino. V prvem delu faktografsko opisuje  posamezne ulice in stavbe, družine, ki so v njih živele in njihove usode, presenetljivo podrobno se spominja tudi gledaliških predstav in raznih drugih dogodkov iz svoje mladosti. V drugem (Vaški posebneži) in tretjem ( Portreti – podobe iz srca) se z izjemno toplino izrišejo posamezni liki iz avtoričinega časa in spomina,  v četrtem pa govori o lastnem trpljenju in o trpljenju Žužemberčanov med drugo svetovno vojno – med drugim o prenašanju lakote in mraza v dijaških letih pri šolskih sestrah v Ljubljani in – še bolj boleče – o smrti svojega 19-letnega brata, ustreljenega v Kočevskem Rogu.

Knjiga je pomemben prispevek k domoznanski literaturi Suhe krajine in hkrati  nostalgično, prijetno, nadvse berljivo literarno delo. Leta 2005 so  Žužemberčani dr. Irmo Marinčič Ožbalt razglasili  za znano Suhokrajnko.

 

V pozlačenem mestu

Ivana Slokar je mlada etnologinja raziskovalka, ki se na pragu svojih tridesetih z nekajmesečno dojenčico preseli na Dunaj, kjer je njen mož Luka dobil službo restavratorja v zasebnem podjetju, ki ga vodi Poljak Zbigniew Kolczyński. Kmalu se izkaže, da je bila delodajalčeva pomoč pri urejanju začetnih formalnosti spretno spletena past, v katero se je mlada družina ujela – znajdejo se zapleteni v kredit, finance komaj zadoščajo za plačilo najemnine in kritje stroškov, delodajalec moža krepko izkorišča, za nameček pa še nevarno posega v zasebno življenje mladega para. Ivanino intimno ravnotežje se spričo vseh težav krepko zamaje: spopada se s prvim materinstvom, spričo moževega terenskega dela je veliko sama, njeni socialni stiki so omejeni skoraj izključno na moževe kolege in kolegice, med njo in možem je vedno več nesoglasij, Luka je pri odločitvah, ki bi morale biti skupne, ne upošteva, njene osebne ambicije razpadajo, na lastni koži občuti status tujke … Vedno pogosteje se sprašuje, ali je bila odločitev, da zapustijo domovino (Jugoslavija tik pred razpadom, v drugi polovici 80. let 20. stoletja) in poskusijo srečo na Dunaju, pravilna. Bo Ivana obupala in se z otrokom vrnila domov ali se jima bo z možem uspelo izviti iz spon izkoriščevalskega podjetnika in v tujini zaživeti srečno?

Pripoved, ki je razdeljena na tri dele, avtorica gradi skozi glas prvoosebne pripovedovalke in dialoge med literarnimi osebami, nekaj je tudi Ivaninih pogledov v preteklost, v trenutkih, ko ji posamezni predeli Dunaja prikličejo utrinke iz otroštva ali spomine na skupna potovanja z Lukom. Osrednjo osebo spoznavamo tudi v odnosih do drugih literarnih oseb, te so tako pozitivne (npr. prijateljica Danutka) kot negativne (npr. Kolczyński ali njegova žena Juta), razmerje med moškimi in ženskimi liki je enakovredno. Med stranskimi literarnimi osebami ima pomembno vlogo Lukov prijatelj in sodelavec iz Slovenije Jošt, s katerim avtorica v delo uvede pomembno temo duševnega zdravja. Poleg že navedenih osrednjih vsebinskih motivov je v besedilu veliko zanimivih stranskih motivov in detajlov sočasnega življenja (razlike med življenjem v Avstriji in na Poljskem, varanje, omemba Černobila ali sočasnih političnih razmer v takratni Jugoslaviji, doživeti opisi dela restavratorjev, podnajemniška stanovanjska problematika, omembe filmov in knjig …). Razgibana pripoved, raznolikost literarnih oseb in obravnava zanimivih problemov (odločitev za življenje v tujini, vztrajanje v izkoriščevalskem delovnem razmerju, problematika duševnega zdravja, odnosi med partnerjema …) gotovo prispevajo k temu, da je knjiga zanimiva za širok krog bralcev.

Miriam Drev je pesnica, prevajalka, kritičarka in pisateljica. Delo je njen prvi roman od trenutno štirih romanov: V pozlačenem mestu (2012), Nemir (2014), Od dneva so in od noči (2021) in Po poti se je zvečerilo (2024).