Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Nikoli ne laži

Tricia in Ethan si želita po poroki kupiti hišo. Ogledala sta si jih že več, a zadnja je res odmaknjena in agentka Judy jima je zagotovila, da je res nekaj posebnega, prav tako je dostopne cene. Na ogled se odpravita med sneženjem, ki se na poti do hiše razvije v pravi snežni metež. Tik preden prispeta do cilja, se njun avto noče več premakniti in tako se do hiše odpravita peš. Tricii se zdi, da je v zgornjem nadstropju hiše videla luč, a v njej naj ne bi nihče bival. Poleg tega nekdanja, skrivnostno izginula lastnica hiše, psihiatrinja Adrienne Hale naravnost bolšči vanjo iz portreta nad kaminom. Medtem ko je Tricii v hiši zelo neprijetno, se Ethan po njej giblje povsem sproščeno in pravi, da je to njegov sanjski dom. A v hiši sta pravzaprav obtičala, saj je njun avto ujet v snegu. Tricii se zdi, da je v hiši še nekdo, a Ethan ji ne verjame. Adrienne Hale je vse pogovore s pacienti snemala in kasete shranjevala v skrivnem prostoru v hiši. Po naključju ga odkrije Tricia in skrivaj prisluhne posnetkom. Vse bolj jo je strah! Bralec skozi poglavja spremlja sedanjost, se ločeno ozira v preteklost, pred izginotjem Adrienne Hale ter sledi prepisom posnetkov, ki jih skrivaj posluša Tricia. Ameriška avtorica Freida McFadden je slovenske bralce prepričala s serijo o Hišni pomočnici. Zanjo so značilni nenavadni preobrati, kratka poglavja in domiselno oblikovani liki.

Popravki

Popravki Johnatana Franzna je velik roman! Velik tako po obsegu kot tudi po sami tematiki, čeravno se posveča na videz nepomembnim usodam nepomembnih posameznikov. Slehernikov, vrženih v vrtinec življenja, ki se mu prepuščajo vsak na svoj bolj ali manj pasiven način. Popravki so roman o povprečni (ameriški) družini. Disfunkcionalni, čeprav na prvo žogo daje vtis, da temu ni tako. Če bi ta družina ostala zgolj v okvirju ameriških gabaritov, bi bilo morda potrebno pridevniku velik dodati še pridevnik ameriški, a vendar je ena od posledic globalizacije tudi ta, da Ameriko živimo skorajda že povsod, četudi si je že dolgo več ne želimo. Lambertovi bi lahko bili recimo tudi Krajnčevi. V svoji disfunkcionalnosti bi namreč (ne)funkcionirali skorajda kjerkoli v svetu, kjer prevladuje krščanstvo. Popravki sodobni družbi postavljajo ogledalo. Bralec, ki pa se bo v tem ogledalu nehote prepoznal, pa bo moral v to vložiti nekaj truda. Prebrati sedemsto strani ni mačji kašelj. A vendar bi, če bi Franzen svoj roman nekoliko skrajšal, ostal brez določenih ironično obarvanih zastranitev in posledično do krajšega bralnega užitka in doživetja. Popravki se namreč berejo izjemno tekoče in lepo, za kar gre zasluga tudi prevajalcu. Priporočam!

Pitbul

Novinarka Heloise Kaldan pripravlja članek o društvu Budni, v okviru katerega se prostovoljci družijo s hudo bolnimi in umirajočimi ter jim s svojimi obiski polepšajo zadnje dneve njihovega življenja. Heloisini motivi za obiskovanje rakavega bolnika Jana Fischhofa hitro postanejo globlji, bolj osebni. Med njima se splete prijateljska vez in Heloise s prijaznimi gestami celi tudi svoje rane. Tudi Jana preganjajo sence iz preteklosti. Heloise v svojih blodnjah zaupa svoj strah pred smrtjo in peklom, ki ga morebiti čaka. Omenja kri na svojih rokah in moškega po imenu Tom Mázoreck z vzdevkom Pitbul. Mlada novinarka se zagrizeno loti preiskovanja Tomove nesrečne smrti in kmalu odkrije povezavo z izginotji dveh deklet. Ne sluti, v kakšne temne globine se bo s svojo raziskavo potopila.

Pitbul je že tretja knjiga v seriji kriminalnih romanov, kjer v boju za pravico moči združita novinarka Heloise Kaldan in detektiv Erik Schäfer. Tako kot njegovi predhodniki, tudi ta roman stavi na berljiv slog ter stopnjevanje napetosti vse do zadnje strani. Preteklost vpliva na sedanjost, a pred smrtjo smo vsi enaki. Danski pisateljici Anne Mette Hancock so romani prinesli nagrado za najboljši kriminalni prvenec ter naziv pisateljice leta.

Profesor Unrat ali Tiranov konec

Heinrich Mann je bil starejši brat bolj znanega pisatelja Thomasa Manna. Tudi sam pisatelj, je že zgodaj dal slovo družinski tradiciji, in se ni odločil, da bi nadaljeval očetovo dobro stoječe špeditersko podjetje. Živel je bohemsko, šole in učiteljev ni maral. Prav odnos do inštitucije, kakršna je bila šola v njegovih mladih letih, je zato tudi osrednja tema romana o profesorju Raatu. Ker je Raat nadvse osovražen, tako med sodelavci kot še zlasti med dijaki, si ga slednji privoščijo na svoj način. Iz besede Rat, kar v nemščini pomeni nasvet, njegov priimek spremenijo v samostalnik Unrat, v dobesednem prevodu smeti oz. nesnaga. Heinrich Mann je v naslov torej skril besedno igro, ki so se je prevajalci v druge jezike radi izogibali. Leta 1935 je prvič izšel slovenski prevod in prevajalec Fran Bradač se je takrat res odločil za prevod Profesor nesnaga. Tokratni prevajalec v slovenščino pa je ohranil izvirni nadimek ter si hkrati pomagal z ljubljanskim govorom: “un, ki mu ne rata”. Besedna zveza se v romanu pojavi vedno, ko nekdanji ali sedanji dijaki ob profesorjevih neumnostih ugotavljajo, da mu v resnici res “nič ne rata”.

Profesor Raat je, če rečemo pogovorno, “težak značaj”. Dijake zna pri pouku klasičnih jezikov in književnosti maltretirati do te mere, da res marsikateremu upade pogum. Ob tem pa ima še eno neprijetno lastnost: vidi zgolj sebe. On in samo on, nihče drug ne. Njegova obsedenost z “lenimi in neposlušnimi” dijaki gre tako daleč, da se vmeša celo v njihovo zasebno življenje. Ko ugotovi, da eden izmed dijakov, o katerem ima nasploh zelo slabo mnenje, zahaja h kabaretni pevki, se odloči zadevo preveriti na licu mesta. V lokalu sumljivega slovesa naleti še na dva svoja dijaka (že tako in tako v slehernem človeku, ki ga sreča, vidi svoje nekdanje učence), kar ga tako iztiri, da okrog kabaretistke Roze Frölich ljubezenske zanke raje splete kar sam. Ženska sprejme igro, kar pa je nazadnje usodno za dijake in zanj. Vsi štirje morajo zapustiti šolo, vendar Raata to nič več ne moti. Povsem se preda ljubici. Njuno življenje začne drveti v razvrat, dokler vmes ne poseže roka pravice.

Kot je mogoče prebrati v spremni besedi k novemu slovenskemu prevodu romana, sicer napisanega leta 1905, lahko zgodbo beremo na več načinov. Je kritika takratnega šolskega sistema, ki od mladih ljudi zahteva zgolj strogo moralo. Je kritika vzvišenih, vase zagledanih, poželjivih meščanov, ki se kar naenkrat, v poznih letih, spomnijo, da bi lahko vendarle tudi sami izživeli spolne nagone. Je tudi kritika takratne cesarske Nemčije, ki zapoveduje vrednote, kakršne na človeka velikokrat delujejo prav nasprotno. V tekoče berljivem prevodu bo vsak bralec našel še kakšno svojo aluzijo.

Roman je bil večkrat posnet na film in uprizorjen v gledališčih, leta 1989 med drugim tudi v mariborski Drami. Najbolj znana adaptacija ostaja prvi nemški zvočni film z Marlene Dietrich v vlogi Roze Frölich.

Prepovedani položaj

Pesniški prvenec na simpatičen in domiseln način združuje dve veliki strasti avtorice: nogomet in poezijo. Na prvi pogled nezdružljivi kategoriji, ki se tekom besedne “tekme” (knjiga je notranje razdeljena na prvi polčas, drugi polčas in trenutek za rdeč karton, kjer sta polčasa enakovredno dolga, sledi pa sklepna pesem, ki nam služi tudi kot epilog ali podaljšek), povežeta v kompleksno iskanje pravil in doživetij, ki določajo prepovedani položaj in meje igrišča, oziroma bolje rečeno, kar meje človeškega doživljanja.

“ /…/ na prvi tekmi v madridu / sva ugotovila da obstaja nekaj / veliko večjega od naju /…/ “

Pesnica tako nastopa v vlogi žogobrcke, trenerke in komentatorke; liki iščejo povezanost, trenutek, ko ne bodo ne preblizu in ne predaleč, da bi lahko videli stanje na igrišču in življenju, narativi oseb se prepletajo in skupaj tvorijo celovite razmisleke o stanju družbe in duha. Kot so zastavljene sklepne spremne besede: “Kdo so torej zmagovalci in poraženci? Se je tekma sploh končala? Je to sploh pomembno?”

“ /…/ ni naju smrt soočila z življenjem / bil je nogomet ”

Anja Grmovšek Drab (1993) je urednica evropske pesniške platforme Versopolis in urednica portala AirBeletrina. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je magistrirala iz sodobne slovenske poezije.

Vojna in terpentin

Sedemnajst let dela nad skupno šeststo stranmi v lastnoročni pisavi. To je tisto, kar je pisatelju Stefanu Hertmansu zapustil njegov ded. Več kot 30 let je v pisatelju zorela knjiga o dedovi življenjski zgodbi. Šele bližajoča se 100. obletnica začetka prve svetovne vojne je v pisatelju sprožila nujo, da dedovo zgodbo v sebi predela in dva obsežna zvezka spominov, ki jih je avtorjev ded Urbain Martien začel pisati pri 72. letih, pisateljsko preplete s svojim doživljanjem in jih javno objavi. Tako je nastal roman, ki je hkrati zelo osebna intimna pripoved o pisateljevem dedu in pričevanje širše kolektivne zgodovine v obdobju dedovega življenja, ki ga je usodno zaznamovala predvsem prva svetovna vojna. Roman, v katerem se prepletajo odlomki iz dnevnikov, fotografije in pisateljevi spomini na deda, je razdeljen na tri dele: v prvem je središče pisateljev ustvarjalni proces, njegovo popotovanje po krajih, ki jih omenja ded, in odnos do družinske zgodovine; drugi del je dedovo pričevanje o otroštvu in odraščanju v vojni, kjer se je boril v svojih dvajsetih kot flamski vojak. Dedova življenjska ljubezen (in dediščina očeta slikarja, avtorja in restavratorja cerkvenih fresk) je bilo slikarstvo in slikanje in to daje celotni pripovedi posebno unikatno atmosfero in perspektivo: v dedovi zelo živo napisani pripovedi izstopa kontrast med vojnimi grozotami in globokim doživljanjem mladega vojaka, med opisi bojev in trpljenja nas presenetljivo lirični odlomki iz krutosti in grdega ponesejo v svet lepote in ljubezni, zvokov narave, vonjev in močnih vidnih vtisov, ki jih je zaznalo oko občutljivega likovnega umetnika (npr. prizor drstenja jegulj v luninem siju ali golega dekleta ob tolmunu, primerjave pokrajine s slikarskimi deli …). V tretjem delu pripoved ponovno prevzame pisatelj; Hertmans s potrebno časovno distanco in življenjsko zrelostjo razmišlja o ljubezenskem, družinskem, ustvarjalnem in zakonskem življenju svojega deda. Njegovi predmeti in predvsem dedove slike zdaj odraslemu pisatelju pripovedujejo drugačne zgodbe in razlage za dogodke, ki jih je kot otrok dojemal veliko bolj površno; na dan prihaja vse več pisateljevih spominov na deda. Poglobi se v intimo človeka, ki ga je vojna psihično uničila in je uteho našel v slikanju in naposled v pisanju darila za svojega vnuka: dveh obsežnih zvezkov spominov. Svojevrsten dokaz zaupanja in ljubezni, ki sta v Hertmansu sčasoma dozorela v knjigo, s katero je dedovo življenje iztrgal pozabi, pripoved, ki s čudežno močjo literature v življenje obuja posameznika, dragega in čutečega človeka s številnimi individualnimi posebnostmi, ki je vse življenje nihal med vlogo vojaka, ki ga je doletela po sili razmer, in umetnika, kar je zmeraj hotel postati (str. 386).

Delo je bilo prevedeno v številne jezike, zanj je avtor leta 2014 prejel nizozemsko-belgijsko literarno nagrado AKO Literatuurprijs.

Hertmans je eden najvidnejših flamskih avtorjev, pesnik, pisatelj in esejist; leta 2024 je prejel evrosredozemsko literarno nagrado pont za izjemne dosežke na področju medkulturne književnosti. V slovenščino sta poleg Vojne in terpentina prevedena tudi njegova romana Tujka in Vzpon.

Maktub

Priljubljen brazilski pisatelj, ki je srca bralcev širom sveta osvojil z uspešnico Alkemist, je svoj opus dopolnil z zbirko kratkih zgodb Maktub. Gre za kolumne, ki so med letoma ’93 in ’94 izhajale v kulturni prilogi brazilskega dnevnega časopisa. V preizkušenem slogu nam Coelho postreže z navdihujočimi zgodbami, ki odstirajo tančice življenja in odpirajo notranje svetove. Posebej izpostavi, da ne gre samo za zbirko nasvetov. V prvi vrsti je Maktub knjiga izkušenj, saj zajema temeljne, večne nauke človekovega bivanja in odpira poti za srečno, izpolnjeno življenje.

Zares srčno branje, ki ponuja priložnost za meditacijo dan za dnem, in v katerem odkrivamo vedno nove modrosti.

Kako ljubiti hčerko

Kako ljubiti hčerko je prvi v slovenščino prevedeni roman izraelske pisateljice Hile Blum, za katerega je leta 2021 prejela najpomembnejšo izraelsko književno nagrado. Napisan je v kratkih poglavjih, ki ves čas preskakujejo med sedanjostjo in preteklostjo, njegova osrednja tema pa je materinska ljubezen in spraševanje o tem, ali je te ljubezni lahko tudi preveč oziroma kje je tista meja, kjer se ljubezen spremeni v nekaj drugega, včasih celo uničujočega. Dogajanje je postavljeno v Izrael in mesto Groningen na Nizozemskem, kjer Lea živi z družino, medtem ko materi hlini neko drugo življenje, življenje popotnice in avanturistke. Do razkritja resnice pride po naključju, ko Joelina prijateljica na Nizozemskem sreča Leo s hčerkama. Joela začne življenje hčerke in vnukinj spremljati od daleč, na spletu obsedeno išče informacije o družini in si na podlagi njih in redkih objav na družbenih omrežjih ustvari (svojo) podobo o njihovem življenju. V nekem trenutku se odloči, da bo odpotovala – tega pa ne stori le v fizičnem smislu, temveč nas hkrati popelje v preteklost in s pomočjo introspekcije skuša najti odgovor na to, kje je prišlo do preloma oziroma kje je storila napako. Zato da bi (se) razumela, se Joela med drugim zateka v zgodbe drugih žensk in mater, v knjige, ki so jih napisale avtorice in v katerih so se spopadale z enakimi ali vsaj podobnimi vprašanji kot ona. Med branjem se plast za plastjo odstirata Joelina in Lejina zgodba ter zgodbe stranskih oseb – Joeline matere, njenega moža Meirja, poznejšega partnerja Arta, Leinega moža in peščice prijateljev. Konec razkrije, da kljub vsej refleksiji Joela vendarle ne more iz svoje kože. Med branjem romana, ki je poln čudovitih, poetičnih misli in podob, pri čemer pa kljub težki temi nikoli ne zaide v sentimentalnost ali patetičnost, se prej ali slej zasačimo, da tudi sami razmišljamo o odnosu z materjo in/ali lastno hčerko oziroma otroki.

Gugalnica

V drugem delu kriminalne serije zakonca Aki in Milla Ollikainen obravnavata nov umor. V prologu nas popeljeta na odpravo na osemtisočaka Broad Peak. V petčlanski odpravi so štirje moški in ena ženska. Ko pohodniki dohitijo Kanadčanko, ki je del odprave, ki hodi pred njimi, se situacija ne razplete ravno idealno, saj pride do nasilne smrti.
Ko preskoči dogajanje na sedanjost, se zopet srečamo s policistko Paulo Pihlaja in njenimi sodelavci. Njena tesna sodelavca Renko in Karhu ji pomagata pri raziskovanju vzroka smrti starejše ženske v gozdu. Čeprav najprej deluje kot samomor, se vsem raziskovalcem zdi, da je za smrt starke kriv nekdo drug. Čez mesec dni se zgodi nov umor, kjer je žrtev pisatelj in plezalec Otto Paljakka. Pri tem umoru pa ključno vlogo igra prevesna gugalnica. Le ta bo tudi odločilna za zaplet in razplet romana. Ko se zgodi še tretji umor na otroškem igrišču, preiskovalci zagrizejo v raziskovanje in povezave med vsemi vpletenimi in iščejo množičnega morilca. Kaj ima pa vse skupaj opravit z odpravo na osemtisočaka?
Vzporedno se odvija seveda še zgodba mladega fanta obtoženega krvnega delikta, ki je nekako povezan s Paulo. V zapor prejme škatlo pisem ženske, ki trdi, da je njegova mati. Vse skupaj zgleda kot osebni dnevnik ženske, ki se opisuje kot višja policistka in nadarjena za košarko. Kaj ima vse to opraviti z njim, pa mu še ni najbolj jasno. Napet kriminalni roman, ki pritegne in ves čas drži bralca v pričakovanju razkritja morilca.

Galicijske zgodbe

Poljski pisatelj in esejist Andrzej Stasiuk (1960) z zbirko kratkih zgodb Galicijske zgodbe bralca popelje v začetek 90. let na podeželje juga Poljske ob meji s Slovaško. Država doživlja popolno ekonomsko in družbeno preobrazbo; obdobje svinčenih časov se zaključuje, Stasiukovi junaki pa so obenem že priča bliskovitemu vzponu kapitalizma, ki posamezniku prodaja iluzijo prostega trga, hitrega zaslužka in lažnega blišča. Velike kmetijske zadruge in kombinati, ki so mnogim predstavljali glavni vir preživetja, so propadle in ostale zgolj nostalgičen spomin, nov sistem pa ponuja nove priložnosti, ki pa pogosto ne pripeljejo do srečnih koncev. Stasiuk s svojim značilnim prepletanjem realističnega in liričnega slika kratke, navidez nepomembne anekdote preprostih ljudi, večinoma klenih ploretarcev in kmetov, ki so se prisiljeni prilagajati novemu svetu, kar nekaterim uspeva bolje, drugim pa slabše. Temačna narava poljskega podeželja je tudi tokrat močno v ospredju in služi kot nepogrešljiva kulisa pogosto melanholičnega notranjega sveta junakov, vsaka zgodba posebej pa služi kot otožna razglednica časa odtujenosti in negotovih pričakovanj.