skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Dnevnik druge zime

Srednjeletnemu moškemu, ki sam živi svoje skromno življenje in se preživlja kot pisatelj, se nekega dne življenje obrne na glavo. Alkoholizem, s katerim ubija dneve in sebe, izterja svoj davek. Omrtvičene noge, vnetje hrbtenjače in perifernega živčnega sistema. Zdravniki njegovemu davku nadanejo ime, alkoholna polinevropatija. Pristane v kliniki. Od tu dalje nič več alkohola, le vztrajno vsakodnevno sprehajanje in injekcije. In opazovanje življenja, ne umikanje pred njim. In pisanje. A da bi imel o čem pisati, zdaj, ko njegovo gibanje in premikanje nista več tako samoumevna, na to ga opominja tudi zvesta spremljevalka bolečina, se začne zazirati v trenutke, prej utapljane, zdaj, v novi priložnosti, ozaveščene. In začne (ponovno) pisati, pri čemer mu je pomembno predvsem to, da zapisani trenutki zares odsevajo prav tiste trenutke, v katerih je, in da je vsak od njih pomemben le toliko. Morda

» … se temu reče tišina.

Malce mučna je, težka,

a vseeno tišina.

Ki ima nekaj skupnega z glasbo,

neslišno, a vseeno –

glasbo.«

V čisti kristalizaciji teh trenutkov, posredovanih z močjo metafor in simbolike, brez čustvenih ali miselnih razpršenosti, ga spremljamo med njegovimi sprehodi po mestu, opazovanju življenja z balkona, neizbežnih obiskovanjih antikvariatov, druženju s prijatelji … v izrekanju (zapisovanju) hipnih mislih o ptičih, snegu, ljudeh, križiščih, knjigah ali pisateljih, ulicah mesta, prijateljih, osebnih občutjih dneva … drobnih situacijah, ki jih gole izlušči in jih osvetli v njihovih povsem navadnih ali absurdnih ali simpatičnih bistvih … obenem pa jih časovno datira z natančnimi datumi in urami dneva, celo minutami, s čimer bralcu vzbuja občutek, da je on njegovo oko, njegovo čutje in občutje, njegova misel, njegova hipnost, njegova radost, melanholija, samost, čudenje, ugotavljanje, trenutna naveličanost, življenjski optimizem, dvom, preblisk, sprejemanje in zaupanje. Vse to, kar tudi sicer vsak človek doživlja v sebi, namreč: »Le v čustvu ni ničesar modernega, o nobeni modi ni govora. Tu ni nikoli nič novega, nikoli nič zastarelega. Tu je vse, kot je.«

Morda ta dnevniški roman ni tisto, kar v tem trenutku potrebujete. Morda pa; morda potrebujete prav to, prav te besede, zato, da ulovite spirit, duh oziroma naravnanost, način, kako se spopasti z življenjem na preprost, sprejemajoč, kljub-vsemu-notranje-v-sebi-radosten, umirjen način. Dan mine, vsak dan mine, tudi kakšen ‘takšen’, zoprn, ampak kaj potem, nič hudega, jutri bo verjetno bolje, ali pa že čez par ur. »Ne čakaj, da bo minilo, daj to skozi.« Na ta način razmišlja in živi Valjarevićev zapisovalec, zadovoljen s tem, kar ima, in z vsem dobrim, kar lahko v dnevu zazna – življenja pač res ni potrebno (dodatno) komplicirati – in ki začenja vsak dan od začetka, sprijaznjen s svojo preteklostjo.

Srđan Valjarević, srbski avtor, bralca v tem dnevniku zapeljuje tako s slikovitostjo svojega literarnega junaka kot tudi s samo ritmičnostjo zapisa, vsekakor pa tudi z optimizmom, ki veje iz besedila:

»Uf, kako sem prazen ob 22.10. Voljo že imam, to je v redu, ampak res sem čisto prazen. Ko pa si v življenju takole prazen, je to kot arašidi. Še ena zafrkancija več, nič drugega. Grickaš življenje, samo to. Ko si prazen, grickaš življenje. In pljuvaš luščine.«

ali pa:

»Vsaj to, vsaj nekaj, sonce sije na vse. Na prav take, kot smo. Izgubljene na tem nam dobro poznanem kraju.«

Pri Valjareviću je naravnost občutiti njegovo ljubezen do pisanja. Nas, bralce, pa v tem delu preizkuša tudi v ljubezni do branja.

25 zadnjih poletij

Stephan Schäfer (rojen leta 1971 v Cambridgeu, Massachusetts, Združene države Amerike) je nemški filmski ustvarjalec, direktor in pisatelj. Za filmsko ustvarjalnost je prejel več nagrad in nominacij. Roman 25 zadnjih poletij, v izvirniku 25 letzte Sommer, je njegov prvenec, preveden v številne tuje jezike.

25 zadnjih poletij je roman, ki bi ga morali prebrati vsi, ujeti v ritem vsakdana, ki nas kot počasni vrtinec vleče stran od naših naravnih želja in talentov, otroških sanj in pozabljenih mladostnih ciljev.  Slikovita, tankočutna zgodba, prepletena z opisi narave, mestoma humorna, odkrita, hitro razvijajoča. Delo ni obširno, vendar se življenjske modrosti nizajo ena za drugo.

Protagonist zgodbe in kmet Karl se naključno srečata ob jezeru, v bližini njunih domovanj. Protagonist, izčrpan od vsakdanjega hektičnega življenja, preštevilnih elektronskih pošt in telefonskih klicev, odvisen od pametnega telefona, je ob nenavadnem srečanju in prvem preživetem dnevu na Karlovi kmetiji, doživel umiritev misli in telesa. Ob pogovoru s Karlom so se mu začela odstirati pomembna življenjska vprašanja, predvsem pa je spoznal, da ima pred seboj samo še 25 poletij. Kako jih preživeti?

Zgodba je navdihujoča, pozitivna, na senzibilen način prikaže pomen dobrih medosebnih odnosov, zlasti znotraj družine, med otroki in partnerji. Karl zase pravi, da je kmet, ki poskuša biti občutljiv za svet okoli sebe, Johanna (njegova žena) pa je ženska, s katero lahko vsak dan sega po zvezdah.

 

 

Bele sledi : kriminalni roman

Emelie Schepp (1979) je nagrajena švedska pisateljica kriminalk. Kriminalka Bele sledi je druga iz serije z glavno junakinjo, tožilko Jano Berzelius. Prva ima naslov Zaznamovani za vse življenje. Pisateljica spretno in nadvse privlačno prikaže protagoniste ne le med opravljanjem svojega poklica, temveč tudi v vsakodnevnih težavah. Istočasno nam brez olepševanja daje misliti, v kakšni družbi živimo.

 

Kriminalistična inšpektorja Henrika Levina in Mio Bolander pokličejo na železniško postajo, saj na stranišču najdejo mrtvo tajsko dekle. Pretreseni sprevodnik policistom pove, da dekle ni bilo samo. Toda njena sopotnica pred prihodom policije pobegne.

Ekipa kriminalistov kmalu ugotovi, da so priča primeru tihotapljenja drog, kjer kraljuje vodja švedske trgovine z mamili. Ta brezsrčno izkorišča begunske otroke in mladino kot paketne mule.

Javni tožilki Jani Berzelius postaja jasno, da bo vse težje ohranjala pretresljive skrivnosti svojega otroštva. Tako, kot se primer zapleta, je vanj vse bolj vpletena ona ter njena družina. Ji bo uspelo rešiti primer in hkrati obdržati svojo skrivnost?

Brcam in letim

Glavna junakinja je štirinajstletna Heera. Z družino živi v natrpanem, preglasnem, umazanem delu  Biharja na severu Indije, ki se nahaja ob meji z Nepalom. Pripadajo nižji kasti, nomadski skupnosti Nat, v kateri je ogromno nasilja, korupcije, izkoriščanja in izjemne revščine. To je okolje, kjer so dekleta zelo marginalizirana, ko stopijo v puberteto so pogosto prodane za spolno in drugo izkoriščanje, kajti s tem zaslužkom očetje plačujejo svoje dolgove. (Generacijske) dolgove, ki se lomijo na hrbtih otrok.

Živi v izjemno patriarhalnem okolju, kjer prevladuje huda lakota in občutek, da nimajo nobene možnosti – usoda se zdi neizogibna. Oče ves družinski zaslužek bodisi zapije bodisi zaigra, mama skuša nahraniti svoje otroke z žlico riža na dan in kljubuje bedi vsakdana. Na začetku zgodbe Heero po krivici izključijo iz šole, kamor hodi predvsem zato, da dobi vsaj en obrok hrane na dan, zanjo je izključitev strahoten udarec. Kajti to pomeni, da bo še bolj stradala, še bolj lačni pa bodo tudi njeni sorojenci. Obenem je zdaj zelo velika velika verjetnost, da jo oče vendarle proda.

Stvari se začnejo spreminjati, ko jo Di Rini, aktivstka in mentorica, ki skrbi za ogrožene deklice, povabi, da se pridruži vadbi kung fuja. Tam Heera spozna, da je njeno telo avtonomno, da ima sama pravico odločati o njem. S treningom postaja samozavestnejša, zavedati se začne, da ima v sebi moč in zmožnost, da si pomaga ter da lahko pomaga tudi drugim.

Roman temelji na resničnih dogodkih. Avtorica Ruchira Guptaje je priznana novinarka in to je njen knjižni prvenec. Predvsem pa je aktivistka in ustanoviteljica organizacije Apne Aap, ki omogoča boljše življenjske pogoje in izhodišča za mlada, ranljiva dekleta. Zgodba ima kljub težkim okoliščinam vedrino, ki se kaže v upanju na boljše življenje.

Vojna

Priljubljeni hrvaški kolumnist, pesnik ter pisec kratkih zgodb in romanom Miljenko Jergović (1966), ki je širši javnosti najbolj poznan po kultnem romanu Sarajevski Marlboro in njenem duhovnem nadaljevanju Trojica za kartal, se v zbirki kratke proze Vojna znova vrača v oblegano Sarajevo na vrelišču krvavih balkanskih vojn. Jergović v svojem značilnem slogu, ki združuje poetiko in grobi realizem, oblikuje unikatno kroniko mesta, ki se preko kratkih vinjet posveča ne zgolj vojnemu dogajanju, ampak predvsem navdihujočim pripovedim ljudi z mestnih ulic. Od urarjev, ki se jim med vojno ustavi čas, planincev, novinarjev, ki ne uspejo spraviti videne groze v smiselne besede, mater, ki v sebi tlačijo sovraštvo do morilcev njihovih sinov, kardiologov, tovornjakarjev, menihov, duševnih bolnikov pa vse do umetnikov. In četudi vsaka zgodba v zbirki stoji zase, ob koncu tvori enako pretresljiv kot tudi ganljiv portret časa, ki bi ga mnogi radi pozabili, vendar je naša dolžnost, da ga ne.

Ognjeno kolo

Heidi z očkom in njegovo novo in nosečo partnerko živi v stari hiši v slikovitem in mirnem ribiškem naselju. Ob prenovi jim stari zidovi razkrijejo marsikatero davno zakopano skrivnost, ena taka so okrvavljeni otroški čeveljčki, stara ropotuljica in pisma. In zakopane skrivnosti po navadi niso prijetne. Izkaže se, da je nekaj generacij nazaj prišlo v njihovi hiši do srhljive družinske tragedije. Spomini nanjo spet oživijo, ko v bližnjem kampu začne skrivnostni tujec postavljati panoramsko kolo in se začnejo dogajati nenavadni dogodki kot je ta, da se nad mestom vsako noč razbesni nevihta. Heidijina babica je ena redkih, ki se še spomni preteklosti in zato sluti neizbežno katastrofo. A je stara in bolna. In nihče ji ne verjame. Dokler ji ne prisluhne Heidi in skupaj s prijateljema začnejo kopati po preteklosti. A časa jim zmanjkuje. Jim bo uspelo rešiti malega Axla?

Ognjeno kolo je prvi del nove trilogije ene najuspešnejših in cenjenih švedskih pisateljic kriminalnih romanov za odrasle in otroke. Zgodba je primerna za bralce, ki so starejši od 9 let.

Kako pokopati mamo, ki je še živa? : roman

Veliko je uspešnih in zelo branih priročnikov o odnosih s starši, o medgeneracijskih družinskih travmah, ki lahko uničujejo generacije in generacije odnosov. Kako pokopati mamo, ki je živa, nam to tematiko predstavlja skozi avtobiografsko zgodbo. Ta se začne s tem, ko avtorica sama pri sebi opazi, da hčerki ne zmore nuditi topline in ljubezni, kot bi jo želela. To jo zaboli, saj noče ponavljati uničujočih vzorcev, ki jih pozna iz odnosa s svojo mamo, zato se odloči poiskati psihoterapevtsko pomoč. Struktura romana je tako sestavljena iz terapevtskih pogovorov, digresij v otroštvo ter razmislekov o poteku terapevtskega procesa. Čeprav je splošna percepcija, da bo s terapijo življenje šlo na bolje, se, vsaj sprva, zgodi v resnici vse prej kot to – gre za naporen proces, pri katerem se odpirajo duševne bolečine, rane, ki se najprej razbohotijo in razbolijo, preden jih je moč zaceliti. Tako avtorica v knjigi odstira delčke svojega otroštva in škodljivih vzorcev, ki jih je prevzela iz odnosa s svojo mamo. Težko je ponotranjiti, da je lahko odnos, ki je sicer tako brezpogojen, poln nežnosti, topline in prepojen z ljubeznijo, hkrati tudi tako zastrupljajoč. Proces, skozi katerega se avtorica osvobaja navezanosti na mamo in postavlja svoje zdrave temelje, je boleč in poln žalosti, na kar nas napelje že sam udarni naslov romana. To je zgodba o žalovanju. Za odnosom, ki ga ni mogoče več pokrpati. Je simbolično, obredno dejanje, rezultat katerega je tudi pomiritev s seboj.

Roman odlično predstavi terapevtski proces in bo gotovo v oporo vsem, ki so se kdaj koli podali skozenj. In tudi tistim, ki stojijo osebam v terapevtskem ob strani ter včasih težko razumejo, kaj se z njimi dogaja. Izpostavlja tudi temo razdirajočih posledic alkoholizma, ki povzroča trpljenje več generacij znotraj družine in  jo nazadnje tudi razkolje, pahne v situacijo, ki ni več rešljiva, ne glede na vsa mogoča prizadevanja. Nenazadnje pa je to zgodba o soočanju s samim sabo, o zavestni odločitvi za plodno, zdravo življenje in odnose. Je zgodba o pogumu, ki pomaga prebroditi še tako gosto bolečino in priti ven boljši, bolj svoj in postavljen človek.

Gospa Hayat

Fazila, mladega študenta književnosti, usoda na pragu vstopa v samostojnejše življenje opehari za prihodnost, kakršno si je predstavljal, varno in snobovsko ležerno, ko ob smrti očeta z materjo tako rekoč čez noč strmoglavita v revščino, kar ga prisili študentsko življenje odspati v penzionu, polnem oseb, ki so tam prav tako usodno pristale, ter čudaških obstrancev, živečih na robu družbe. Da bi zaslužil vsaj nekaj malega za hrano, sprejme delo statista na snemanjih tretjerazrednih glasbeno-plesnih šovov, na tem kraju, skritem štiri nadstropja pod površjem zemlje, pa se sprva zbliža z gospo Hayat in kasneje še s Silo. V času intimnega prijateljstva z obema, s tem da mu uspeva kar dolgo prikrivati eno razmerje pred drugim, pomembnost vlog, ki jih odigrata v njegovem zorenju, pripada obema ženskama, a se v razpoki srca, iz katere vznika globoko čustvo ljubezni, naseli tista, ki ga je od sebe še najbolj razmejevala, četudi je prav ona tudi tista, ki mu je v vseh pogledih največ dajala, le da se tega Fazil v polnosti zave šele, ko jo izgubi. Ali lahko ljubezen, tista usodna, ki najgloblje zareže, preživi? In če, v kakšni obliki?

Ja, gre za ljubezenski roman, nadvse lep ljubezenski roman, in kot takšen je nujno tudi klišejski, a kot razmišlja avtor: kaj pa je življenje drugega kot skupek klišejev in niz naključij? In čeprav se zgodba dopušča brati tudi zgolj površinsko, je, kdor jo preleti res le tako, prikrajšan za številne nežne nianse, ganljivo in nevsiljivo vpletene v besedilo, ki roman, četudi grajen, kot rečeno, na klišejih, oblikujejo v pripovedni biser.

Avtor teme ljubezni, hrepenenja in iskanja življenjskega smisla vešče prepleta z osebnimi stiskami posameznikov, živečimi v represivnem političnem režimu, v katerem nihče ni več varen in se lahko življenjski pogoji vsakogar čez noč preobrnejo v svoje nasprotje, obenem pa vse skupaj presvetli z neuničljivim, zavetje in upanje ponujajočim svetom umetnosti, književnosti, filozofije in učenosti.

Poleg še dveh drugih romanov je Ahmet Altan, turški novinar in literat, pričujoči roman, edino v slovenščino prevedeno njegovo delo, napisal v času, ko je bil pod Erdoganovim režimom in njegovim obračunom z intelektualci in vplivnimi javnimi osebnostmi po spodletelem državnem udaru obsojen na dosmrtno ječo. Po petletnem bivanju v zaporu je bil ob pritisku mednarodne javnosti in posredovanju Mednarodnega sodišča za človekove pravice izpuščen, izkušnja pa ga v njegovi samozavesti in pogumu ni omajala, nasprotno, hvaležen ji je, saj brez tega prisilnega ovinka v svojem življenju, tako pojasnjuje, ti romani ne bi nastali. Tisto, kar človeka resnično ohromi, poudarja, je strah: »Če se bojiš, samega sebe zapreš v ječo, iz katere te ne more nihče osvoboditi.«

Opozoriti je vredno tudi na avtorjevo poimenovanje literarnih junakov. Prevajalka romana, Nadja Dobnik, ki smo ji nadvse hvaležni, da lahko Ahmeta Altana beremo v slovenščini, v spremni besedi pojasni, da hayat, arabska beseda, pomeni življenje, Nurhayat, kot se glasi polno ime gospe Hayat, pa v svojem polnem pomenu zrcali tudi svetlobo, upanje in vitalnost – to, kar gospa Hayat pooseblja v najpolnejšem sijaju. Zgovorni so tudi pomeni imena Fazil, ki v sebi združujejo vrline plemenitosti, dostojanstva, modrosti, učenosti in pravičnosti. Da se vrline iz popkov in klic v življenju posameznika v polnosti oblikujejo, pa so potrebne osebne preizkušnje in čas, ki le-te vzpostavlja in nosi. Kar pa se tiče svetlobe, tudi ta včasih naleti na oviro, se lomi in lahko se prelomi. Kar pa ni konec poti. Avtor to ve. In čaka; sprejema, kar mu življenje namenja. Tako, da živi, kar in kakor je izbral, z vsem, kar mu to prinaša. Kot Fazil.

Včasih smisel svobode dojameš šele, ko se dotakneš dna. In takrat šele, ko prispeš na cilj, se razjasni tudi pot.

Pogrešanec

Pogrešanec je najpomembnejše delo češkega pisatelja Egona Hostovskega (1908-1973), ki je s svojimi temačnimi eksistencialnimi deli predstavljal trn v peti povojni komunistični oblasti, ki ga je zaradi tega izključila iz literarnega življenja. Hostovski je zaradi tega dvakrat emigriral in več kot četrt stoletja preživel v tujini, še posebej v Ameriki. Pogrešanec (1951) je roman, ki je v najprej izšel v danskem prevodu, v Angliji in ZDA so ga prodali v tedaj rekordnih 250 tisoč izvodih, na Češkem pa je postal dosegljiv šele leta 1994. Roman je postavljen v prelomno leto 1948, ko na Češkem pride do komunističnega prevrata in spremlja židovskega intelektualca in uslužbenca zunanjega ministrstva Erika Brunnerja. Ta v sodelovanju s tajno policijo ovadi svojega nekdanjega prijatelja Kralja, ki je hkrati tudi ljubimec njegove žene, vendar je pri tem vržen v serijo grozljivih in absurdnih dogodkov, ob katerih kmalu ugotovi, da navkljub visokemu družbenemu statusu ni zmožen ohranjati popolnega nadzora nad lastnim in tujimi življenji. Roman se bere kot napeta psihološka srhljivka kot tudi politični triler, ki bralca potegne v leta paranoje, iskanja notranjih sovražnikov in nasilja, kjer je meja med realnim in absurdnim zelo tanka.

O prostornini časa 2

Tara in Thomas Selter sta še do pred leta živela mirno in usklajeno življenje srednjeletnega para. Ukvarjala sta se s knjigami, zlasti redkimi, takimi, ki zanimajo zbiratelje posebnih izdaj iz posebnih obdobij. Nato se je Tari dogodila iztaknitev iz časa in zanjo se od takrat ponavlja vedno isti dan, 18.november. Ko je eno leto naokrog, Tara odpotuje na izvorni kraj dogodka. Upa, da se bo čas utiril in da se bo zbudila v 19.november. A žal se to ne zgodi. Zdaj si Tara zaželi letnih časov in zato potuje po Evropi ter lovi kraje, kjer je vreme podobno zimi, pomladi, poletju. Rada posluša ljudi in si zapisuje njihove zgodbe. Če ima stvari pri sebi, ne izginejo. Čeprav pravila ni. Na njen božični večer obišče starše in skupaj pripravijo božično večerjo, katere ostanke Tara shrani pri sebi, da družini naslednji dan dokaže, da se je njihov večer zares zgodil. A tudi tokrat jo lovljenje vzporednega dne ne utiri v čas vseh drugih. Znova se znajde v novembru, v dnevu, kjer se nahaja pravzaprav vsak nov dan. In že drugo leto zapored ni 19. novembra. Sprijazni se s tem, da ji je to očitno namenjeno, čeprav ne ve, čemu. Upa, da je Thomas še vedno v njuni hiši, ključe njunega skupnega bivališča ji je ukradel mimoidoči kolesar in se niso več pojavili. Telefon je že zdavnaj nekje izgubila. Zdaj si krajša čas z raziskovanjem Rimljanov. V ta namen kupi prenosni računalnik, čeprav se shranjeni podatki in zgodovina iskanja vsakič znova izbrišejo, hodi na predavanja, si ogleduje rimske ostaline. Zazdi se ji celo, da morda v tem večnem 18. novembru ni sama in edina.

O prostornini časa je nenadkriljiv in nadčasen roman o človeškem življenju oziroma o različnosti človeških življenj in pogledov na svet, čas, prostor in odnose, v katere smo, po lastni volji ali pač ne, ujeti. Zgodba , ki nam predstavlja Tarino nasedlost v časovni zanki, je mojstrsko spisan roman več delih. Lahko verjamemo ali pač ne, da se iztaknitev časa dogaja, pomembno je, kako nas razume okolica in kako najti način, da splezamo v normalen časovni potek, ki bo nas ali tiste okrog nas zopet potegnil v normalno kompozicijo odvijanja življenja.

Solvej Balle je danska pisateljica in pesnica. Rodila se je leta 1962. Zaslovela je, ko je izdala prvo knjigo v seriji z naslovom O prostornini časa. Pri nas torej 5 let po izidu prebiramo prvi in drugi del v odličnem prevodu Darka Čudna. Knjige pisateljica izdaja v samozaložbi. Bralci so takoj prepoznali njeno pisanje kot nekaj novega na literarnem področju tako glede tematike kakor sloga pisanja in jezika, v katerem so zgodbe upovedane. Glas o knjigah je šel od ust do ust in jih razširil v mednarodno uspešnico.