Odrasli srednjih let (30–59 let)

skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Privzete barve Črn tekst na beli podlagi Bel tekst na črni podlagi Rumen tekst na modri podlagi Črn tekst na bež podlagi Zelen tekst na črni podlagi

Pisava

Privzeta pisava Open Dyslexic Arial Times New Roman Tahoma Verdana

Velikost

100% 125% 150%

Zapri nastavitve

Ženska jadra

Zbirka kratkih zgodb slovenske literarne zgodovinarke, slovenistke, publicistke in pisateljice Marije Mercina obsega šest pripovedi, v katerih avtorica relativizira družbene norme in ustaljene vloge žensk. Dotika se raznovrstnih tem v razmerjih med moškimi in ženskami (odtujenost partnerjev v zakonskem razmerju, sodelovanje spolov s preseganjem zgolj klišejske telesne privlačnosti, vprašanje enakovrednosti partnerjev …), ubeseduje doživljanje ženskih družbenih vlog (matere, hčere, babice, tašče) in razmerij med ženskami (prijateljstvo, tekmovanje, ljubosumje …). Protagonistke v večini zgodb so ženske v zrelih letih.

V prvi zgodbi se dolgotrajni zakon po moževi smrti ob ženinem odkritju moževega dopisovanja z drugo žensko izkaže za trhlo, vendar udobno fasado, za katero sta zakonca že od vsega začetka živela vsak v svoji resničnosti. Dejstvo, ki ga protagonistka ne sprejme, pač pa zasovraži drugo žensko, moževo zaupnico. Če glavna oseba v prvi zgodbi še vztraja v zakonu, se protagonistka druge zgodbe (Ne računajte name) odloči za ločitev. Materinstvo ni prikazano kot absolutno pozitivna vrednota, pač pa prinaša lahko tudi negativna čustva: občutek odpovedi osebni svobodi, stanje nemoči, dvome, razočaranja in trpljenje.

Ženske Mercinova postavlja pred različne življenjske preizkušnje (npr. izguba otroka, odločitev za ločitev, rojstvo prvega vnuka, izgorelost ob enostarševski vzgoji, nepričakovano potovanje …), različna medsebojna razmerja do drugih žensk (od sporazumno površinskih sopotnic do prijateljic, ki si stojijo ob strani v težkih trenutkih) in v različne družinske vloge (mati, hči, tašča). Pripoved je največkrat prvoosebna, težišče so občutki in premišljevanja protagonistk, izjemoma v pripoved (npr. z govorom ali pismi) vstopajo stranske osebe; posebnost je zgodba Sklenjeni krog, kjer postane središče življenjska zgodba protagonistkine matere. Kljub temu, da se v zgodbah pojavljajo negativni moški liki, ni nikjer zdrsa v klišeje ali posploševanja; večkrat so ženske protagonistke tiste, ki razmerja racionalizirajo in v njih postavljajo meje, moškim je dopuščena tudi vloga pozitivnih likov, ki jim ženske zaupajo (npr. v razmerju tašča – zet). V ozadju zgodb se pojavljajo sočasne družbene razmere (vojne deportacije, obdobje pred razpadom Jugoslavije s političnimi pritiski, čas epidemije covida-19 …). Vsebinski motivi, ki jih avtorica obravnava, so večno aktualni, z različnimi protagonistkami se zlahka identificiramo, zato je knjiga lahko zanimiva tudi za širši krog bralcev.

Knjiga je opremljena s spremno besedo Rafke Kirn. Delo je časovno najnovejša izmed trenutno štirih knjižnih zbirk avtoričine kratke proze (Imena (1992), Ženska hiša (2005), Je kaj trden most? (2015)).

Domotožje po drugem svetu

Mnogokrat avtorji in avtorice v literarnih delih razvijejo ljubeč odnos do svojih likov, s katerimi bralci zato zlahka sočustvujemo. Ottessa Moshfegh s svojim pisanjem ubira obraten pristop. V štirinajstih kratkih zgodbah spoznamo vse tiste odpadnike z roba družbe, od katerih najraje odvrnemo pogled. Če je večini ob takšnih prizorih neprijetno, avtorica njihovo vedenje opazuje z ostrim, iskrenim, neizprosnim očesom. Kot neprizanesljiva pripovedovalka jih spremlja v najbolj intimnih trenutkih, nasičenih z osamljenostjo, obupom ali izpraznjenostjo. Vzdušje je prežeto z neizpolnjenimi obljubami ameriških sanj. Izrazito deviantni liki streznitve niso sposobni, zato pogosto ostajajo v prostoru med utopičnim upanjem in vdanostjo v usodo. V svojih blodnjah naivno iščejo ljubezen, se opečejo in uteho najdejo v izprijenosti. V zgodbah tako spoznamo odvisnike, brezposelne in druge izgubljene duše, ki jih vsakdan pogosto odpelje v groteskno humorne situacije.

Provokativno ameriško pisateljico smo slovenski bralci že spoznali v romanih Moje leto počitka in sprostitve ter Eileen, napisala pa je še nekaj drugih romanov. Motivno in slogovno je zbirka Domotožje po drugem svetu služila kot temelj njenim romanesknim delom. Njeno pisanje vsekakor ne zadovoljuje okusa množice, tisti, ki pa si bodo drznili prebiti skozi neprijetne občutke ob branju, bodo nagrajeni z uvidom v inovativen glas prodorne sodobne avtorice brez dlake na jeziku.

Čevelj št. 39

Zgornje vprašanje zanima dečka Pavla Plemenitaša, osnovnošolca, ki je odličen v matematiki, obenem pa ima bujno domišljijo. Zgodba se prične nekega jutra, ko se po spletu okoliščin Pavel brcne v nožni prst in se odloči, da je morda zlomljen in da morda zaradi tega ne bi šel v šolo. Torej ne gre, čeprav je sicer priden in vesten učenec. Dopoldne čas zapravlja zunaj, hodi po mestu. Ko naleti na dva šolska postopača, se raje skrije pred njima v bližnjo trgovino s čevlji. Tam zagleda najlepšo prodajalko Katarino ter gospoda, ki kupuje drag par čevljev. Ker je že tam, prodajalka pa zelo ustrežljiva, ne more zavrniti ponudbe, zato poskusi par superg števila 39. Kar ponese ga iz trgovine, grobo se zaleti v Arturja s katerim se kasneje bolje spoznata, obenem spozna tudi njegovo hčerko Mino. Dogodivščina se prične, ko Pavel spet naleti na skrivnostnega gospoda, ki ponovno kupi čisto enak par čevljev. Zakaj jih potrebuje? To mu ne da miru. Prijeten mladinski roman o prijateljstvu, sodelovanju in reševanju skrivnosti.

Ruševine : roman

Smiljan Rozman (1927-2007) velja za enega od najvidnejših predstavnikov slovenske moderne povojne proze, ki se je bralcem najbolj vtisnil v spomin s svojimi priljubljenimi deli za otroke in mladino. Njegov drugi roman Ruševine (1965) je namenjen odraslim, v njem pa se dotika grozot druge svetovne vojne, vendar pri tem presega zgodovinske okvirje in ustvari univerzalno zgodbo o nesmiselnosti vojne ter njeni večno destruktivni naravi. Zgodba je postavljena v neimenovano mesto ob reki, kjer glavni junak v zavezniškem bombnem napadu izgubi vse; družino, dekle in dom. Ta se znajde sam sredi ruševin in krene na nekajdnevno potovanje skozi opustošeno deželo, ki se pred njegovimi očmi spremeni v groteskni in nasilni svet, v katerega vdirajo elementi iracionalnega, surrealnega, grozljivega in kafkovsko brezizhodnega. Ruševine ne spadajo med tipične Rozmanove romane, saj se odmika od zanj značilnega realizma in vstopa v svet temačnih vizij, srhljivih halucinacij in pošastnega dehumaniziranja ljudi, vrženih v primež krute vojne.

Tihotapci

Nizozemska pisateljica Annet Huizing je spisala čudovit mladinsko zgodovinski roman. To je zgodba treh generacij, ki se odvija na Nizozemskem ob belgijski meji. Zgodba o Oleju, Pietu in rdečem Pietu.
Glavni junak je trinajstletni Ole Akkerman, ki živi z mamo Leno in očetom Pietom. Ves čas je mislil, da je to vsa družina, ki jo ima in pozna, seveda poleg strica Arieja, ki ima motnjo v duševnem razvoju in je na ravni sedemletnika. Vse pa se spremeni, ko Ole izve, da je njegov dedek umrl. In to dedek, za katerega ni še nikoli slišal.
Skozi Olejevo prvoosebno pripoved odkrijemo težko zgodbo Pietra in njegovega brata Arieja. Vsa ta zgodovina pa bo sedaj vplivala na potek Olejeve zgodbe. Kljub težki tematiki in grozljivi zgodbi njegovih prednikov, je knjiga zelo zabavna, na trenutke prav smešna.
Po dedkovi smrti namreč podedujejo hišo v Brabantu na Nizozemskem, tik ob belgijski meji. Ker hiše ne uspejo prodati, se Ole in njegov oče preselita vanjo, medtem ko Olejeva mama odpotuje v Tibet. Poletna dogodivščina se potegne v jesen in Ole prične obiskovati novo šolo. Spozna Anastazijo, sošolko, ki kmalu postane njegova edina in najboljša prijateljica. Med igranjem badmintona v hiši pa odkrijeta skrivališče za vranje kremplje. S to najdbo se prične Olejevo odkrivanje švercanja masla, prvič sliši za švercarijo, punklje in vse kar je povezano s tihotapstvom. Spoznamo tudi druge osebe, ki popestrijo ali pa zapletejo dogajanje in tok zgodbe. Vsekakor odličen roman, ki je prejel tudi prestižno nagrado Thea Beckman za najboljši zgodovinski roman za mladino.

Tat umetnin : resnična zgodba o ljubezni, zločinu in nevarni obsedenosti

Avtor romana Tat umetnin, Michael Finkel, je avtor mednarodne uspešnice Tujec v gozdu in Resnične zgodbe: umor, spomin, mea culpa, po kateri so leta 2015 posneli uspešen film. Nobena od knjig ni prevedena v slovenski jezik. Poleg tega je tudi novinar, med drugim je pisal za National Geographic, Vanity Fair in The New York Times Magazine. Vse njegove knjige so nastale kot plod poglobljenih intervjujev in dopisovanj.

Francoski tat umetnin, Stéphane Breitwieser, je med letoma 1995 in 2001 izvedel več kot 200 drznih in osupljivih tatvin v šestih državah ter ukradel več kot 300 predmetov iz muzejev, galerij in cerkev. Njegovo dekle Anne-Catherine Kleinklaus mu je pri tem pomagalo s straženjem. V biografiji je opisana resnična zgodba o najuspešnejšem tatu umetnin, kar jih je kadarkoli živelo, s podrobnostmi tatvin, opisom umetnin in celo zavajanji.

Njegova posebnost je, zato ga kriminalisti tudi tako dolgo niso odkrili, da umetnin ni kradel zaradi denarja, to je, je po njegovem mnenju, nečastno, temveč zaradi njihove estetske vrednosti. Na maminem podstrešju, kjer je brezplačno živel s svojim dekletom, si je naredil zasebno umetniško zbirko dragocenih oljnih slik, srebrnih posod in starodavnega orožja.

Breitwieser se je izvzel iz družbenih pravil, deloval je po svojem lastnem, strogem sistemu moralnih vrednot. Jemal je samo dela, ki so ga čustveno vznemirila, med krajo pa ni občutil nobenega obžalovanja, ker so muzeji, po njegovem mnenju, v resnici samo zapori za umetnine. »Breitwieser raje vidi, da ga imajo namesto za roparja umetnin za zbiratelja z nenavadnim načinom pridobivanja predmetov. Ali, če hočete, raje vidi, da mu pravijo osvoboditelj umetnin.« (str. 28–29)

Skozi poglobljene intervjuje z detektivi dobi bralec vpogled tudi v delovanje počasne, a vztrajne roke zakona. Klinični psihologi pa poskušajo pojasniti psihološko stanje, ki je pripeljalo do njegove nenavadne strasti – zbiranja umetnin za vsako ceno.

O Stéphanu Breitwieserju in njegovih tatinskih podvigih sta bili sicer v francoščini že izdani dve knjigi. Prvo je leta 2005 napisal francoski umetnostni novinar Vincent Noce, la Collection égoïste oz. Sebična zbirka. Drugo, Confessions d’un voleur d’art (Izpovedi tatu umetnin), pa je že leta 2006 napisal Yves de Chazournes (pisatelj v senci), poleg njega pa se je pod knjigo podpisal kar sam Stéphane Breitwieser. Knjigi nista prevedeni v slovenščino.

Sistem, tako veličasten, da zaslepi

Sistem, tako veličasten, da zaslepi je četrti roman švedske pisateljice Amande Sofie Svensson, skrivnostna družinska saga, ki prepleta filozofske koncepte in znanstvena dognanja s človeško intimo. V romanu spremljamo usodo trojčkov, Sebastijana, nevrologa zaposlenega na inštitutu, ki se ukvarja s kognitivnim razvojem, Clare, raziskovalne novinarke, ki se v trenutnem navdihu odpravi na Velikonočni otok in Matilde, ki s svojim partnerjem in njegovo hčerjo živi na švedskem podeželju.

Avtorica z odličnim pripovednim slogom in na trenutke zaslepljujočo strukturo opisuje usodo trojčkov, sorojencev, ki niso vedeli kateremu od njih se je prvi jok zataknil v grlu. Ko bodo odkrili dobro varovano skrivnost, se jim bo življenje obrnilo na glavo…

Za roman Sistem, tako veličasten, da zaslepi, ki ga pisala šest let, je prejela nagrado Per Olov Enquist, namenjeno mladim avtorjem, in literarno nagrado časnika Svenska Dagbladet ter bila nominirana za nagrado Tidningen Vi. Leta 2023 je bil roman nominiran za bookerjevo nagrado.

Tako je bilo

Ustrelila sem ga med oči.

S temi besedami se začne roman Tako je bilo italijanske pisateljice, novinarke in urednice Natalie Ginzburg (1916-1991), ki so ga kritiki ob izidu označili za brezkompromisno krut in srhljiv literarni krik vseh nesrečnih, ponižanih in zatiranih žensk. Tudi sama pisateljica je priznala, da je med pisanjem romana v sebi čutilo jezo, vendar ni imela ne volje ne moči, da bi koga oklofutala, prebičala ali ustrelila. Toda Tako je bilo ni radikalen ali jezen roman, saj ga po uvodnem dejanju umora zaznamuje precej melanholičen in pesimističen ton, ki spremlja izpoved glavne junakinje in njenega dolgoletnega spopadanja z zakonskimi težavami in bremeni materinstva. Izčrpanost, ljubosumje, izdaje, moževi skoki čez plot, depresija in živčni zlomi predstavljajo vsakdan osrednjega lika, ki se v zadnjem dejanju obupa zateče k nasilju. Tako je bilo ne poveličuje dejanj glavne junakinje, hkrati pa ga tudi ne obsoja; pred bralca zgolj postavi srhljiv portret življenja, ki je tudi danes žal še kako poznan marsikateri ženski.

Izgubljena knjigarna

Izgubljena knjigarna je prvo v slovenščino prevedeno delo irske pisateljice Evie Gaughan, ki objavlja pod psevdonimom Evie Woods. Roman je v tujini prodajna uspešnica in nominiran za britansko književno nagrado. Idejo za knjigo “o zelo nenavadni knjigarni s koreninami v zlati dobi trgovanja z redkimi knjigami s primesmi čarovnije, skrivnosti in romantike” je avtorica poglobila z raziskovanjem življenj izjemnih žensk, kot so bile novinarka Nellie Bly in književni detektivki ter posrednici Leona Rostenberg in Madeleine Stern. V jedru avtoričinih knjig je, kot pravi sama: “univerzalna izkušnja – to kar nas dela človeške, želja, da bi bili ljubljeni, videni in da bi nam uspelo izraziti lastno notranjo posebnost.” Rdeča nit Izgubljene knjigarne “je iskanje človekovega poslanstva v svetu in ta tema odmeva skozi več rodov,” pisano v vzporednih časovnicah. Glavni junaki Izgubljene knjigarne: Opaline, Martha in Henry se v slogu magičnega realizma srčno dotaknejo bralca. Njihovo sporočilo je, da “če si izgubljen, še nisi za večno izginil. Izgubljenost je most med svetovoma, kjer se bolečina naše preteklosti lahko spremeni v moč. Že od nekdaj imaš ključ do tega posebnega kraja in zdaj lahko odkleneš vrata.” Ko boste prebrali ta roman, boste v Dublinu nehote iskali ulico Ha’penny Lane in se ozirali za knjigarno.. Kaj če knjigarna lahko vpliva tudi na tok vašega življenja? Neodložljivo magično branje, kjer knjige v rokah glavnih junakov premikajo meje.

Morilec brez obraza

Švedsko podeželje, 8. januar 1990. V Lenarpu pride do dvojnega umora starega zakonskega para. Na policijski postaji prejmejo zgodaj zjutraj klic, v katerem sosed umorjenega para jecljajoče pove, kaj se je zgodilo. O dogodku je takoj obveščen inšpektor Wallander, ki se takoj loti preiskave. Ženo umorjenega kmeta še najde živo in uspe ji izreči besedo “Tuji …” Nekaj dni kasneje zagori v centru za tujce. Potem pride še do umora somalijskega prebežnika. Wallander se z ekipo preiskovalcev trudi razrešiti vse zagonetne primere. Pri tem se sprašuje, ali so vsi ti primeri nasilja povezani med seboj. Najprej se zadeve nikamor ne premaknejo, potem pa le sledi preboj v preiskavi.

Morilec brez obraza je prva v seriji kriminalk z inšpektorjem Wallanderjem v glavni vlogi. Izšla je leta 1991. Sledile so nove, vsakič z novimi tematikami, vsaka od enajstih napisanih je družbeno kritična. Mankell je znal videti svet okoli sebe v pravi, neolepšani luči. Bil je angažiran avtor, ki je to vrsto delovanja in razmišljanja vpletel tudi v kriminalni žanr.

Henning Mankel (1948-2015) je bil švedski pisatelj, ki je svojo umetniško pot pričel kot pisec in režiser gledaliških del s socialno in politično tematiko. Svoje življenje je preživljal na Švedskem in v Mozambiku, kjer je v Maputu ustanovil gledališče Teatro Avenida. V začetku devetdesetih let je začel pisati kriminalne romane, ki so postali pravi bralni hit doma in v tujini. Mankell je bil prvi mojster modernih skandinavskih kriminalk. Je literarni oče inšpektorja Kurta Wallanderja, ki še danes ostaja priljubljen preiskovalec umorov in vzrokov za najtežje oblike nasilja.