skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Ko bo čas dozorel

Harry Clifton prihaja iz revne družine. Živi s starima staršema, stricem Stanom in materjo Maisie, ki po najboljših močeh skrbi za svojega sina. Harry nikoli ni spoznal svojega očeta Arthurja, za katerega so mu povedali, da je umrl na bojišču, vendar je resnica drugačna in znana le redkim – kot delavec v pristanišču je bil žrtev grozljivega incidenta, za katerega je odgovoren Hugo Barrington, direktor ladjarskega podjetja. Slednji skuša s svojim ugledom in vplivom na vse načine zakriti zločin in onemogočiti Maisie, ki se trudi, da bi lahko njen sin obiskoval ugledno deško šolo. Kot bi se usoda hotela maščevati Hugu za njegove nečednosti, Harry v Internatu svetega Bede sreča njegovega sina Gilesa Barringtona, s katerim stke vseživljenjsko prijateljstvo, čeprav prihajata iz različnih družbenih krogov.
Harryju in njegovi materi ves čas stojijo ob strani stari Jack Tar, ki malega bistrega fantiča nevsiljivo poučuje in usmerja na pravo pot, pa tudi ljudje, ki prepoznajo talent dečka in trud njegove matere ter ji omogočijo dostojanstvo s poštenim delom. Harry je v šoli uspešen, zaljubi se v Emmo Barrington, Gilesovo sestro in starejšo Hugovo hčer. Njuna globoka ljubezen pa se na poročni dan nepričakovano sooči z lažjo, ki so jo njuni najbližji ves čas prikrivali …

Knjiga je zasnovana tako, da je dogajanje prikazano z vidika vsake osebe posebej. Harry, Maisie, Hugo, Jack Tar, Giles in Emma dobijo vsak svoj del (Harry prvi in zadnji del, Maisie pa še nekaj dodatnih strani v prologu), ki se začne s pripovedjo v prvi osebi, preostala poglavja pripoveduje vseprisotni pripovedovalec, ki je še vedno osredotočen na ta lik. Zgodba vsake osebe zapolnjuje vrzeli, ki so ostale v prejšnjih pripovedih, stvari, ki jih prejšnji pripovedovalec ni vedel ali se mu niso zdele pomembne. To daje zgodbi občutek skrivnosti in medsebojne povezanosti ljudi.

Prvi del Kronike družine Clifton govori o naključjih, o tem, kaj so ljudje pripravljeni storiti iz ljubezni, kako se lahko življenje zavrti v poln krog in kako ljudje dobijo svoje. Je zgodba o prijateljstvu, o tem, kako so različni dogodki pomembni za različne ljudi, in o tem, kako lahko dejanja drugih – za katera sploh ne vemo – vplivajo na toliko vidikov našega življenja.

Zlato zrno

V romanu Zlato zrno spoznamo Leopolda Teofita, Milančana, ki je na obisku v Trstu. Kdo je Teofit in kaj ga je prineslo ravno v Trst? Teofit je materialno dobro preskrbljen starejši samski moški, direktor poštnega urada, čigar družabno življenje sestavljajo aperitivi s prijatelji in skupni obiski nedeljskih nogometnih tekem priljubljenega moštva. Ko se Teofit iz strani v stran razkriva, bralci izvemo, da je potomec mame Milančanke in (v času pripovedovanja že pokojnega) tržaškega Slovenca, človeka, ki se je iz Trsta izselil v času fašizma. Teofit je vdovec. Za njim je trideset let ljubezni do žene Nevie in dolgo obdobje skupnega življenja z ženino boleznijo, rakom, zaradi katerega je soprogo izgubil. Teofit v obdobju žalovanja in ponovnega sestavljanja samega sebe prek interneta vzpostavi razmerje na daljavo s Tržačanko Irmo. Njuna komunikacija je vse bolj izpovedna, osebna, prišel je trenutek za fizično srečanje. Zato Teofit odpotuje v Trst. Sobe v tržaškem hotelu Teofit ne polni samo z vznemirljivim pričakovanjem prvega ljubezenskega srečanja, pač pa je v njej tudi Teofitova tolažba in neskončno potrpežljiv zaupnik.

Kakšno bo prvo srečanje med Teofitom in Irmo? Bo Teofit v mestu začutil svoje slovenske korenine? Bo spet v Milanu še pred nedeljsko nogometno tekmo ali bo za vedno ostal v Trstu?

Roman deluje aktualno in zanimivo sveže. V sodobnost besedilo postavijo protagonistova razmišljanja ali zgolj omembe številnih družbenih pojavov sodobne Italije (problem tolp mladoletnikov, finančna in kadrovska podhranjenost javnega zdravstva, fizično nasilje nad zdravstvenim osebjem, pojav večje fluidnosti spolne identitete, nasilje nad ženskami, neobvladljiva množica prebežnikov, skorumpirano sodstvo …). Svežino da romanu rušenje nekaterih pričakovanih klišejev (namesto teh npr. v romanu naletimo na protagonista slovenskih korenin, čigar dejanja ne sproža nacionalna identiteta in njeno aktivno zagovarjanje, kljub začetnemu zavračanju človeka z juga Italije (južnjaški debil – str. 75) ta ista literarna oseba postane ključna oseba romana …). Najbolj očitna tema, ki narekuje dejanja protagonista, je prebolevanje boleče izgube ljubezni in naivna vera v ljubezen samo, v ponovne začetke. Iz ozadja vedno zaveje tržaško vzdušje (npr. politična prepričanja o Istri, ezulih, slovanskih barbarih in nevarnostih komunizma, ki jih natakar postreže Leopoldu skupaj z večerjo).

Posebna zanimivost besedila je tudi v literarni obdelavi zelo delikatne teme: amputacija lastne preteklosti in identitete. Do tega reza je pogosto prihajalo v z vojno zaznamovani generaciji Teofitovega očeta. Teofit je dedič očetovega molka. Molk te generacije lahko razumemo tudi kot legitimno starševsko željo prihraniti potomcem travme neizrekljivih grozot in globokih duševnih ran. Odhod z območja travme in/ali odrez izvorne identitete je za mnoge predstavljalo možnosti samoohranitve, pot do lastne psihične funkcionalnosti ali novega začetka (na lik očeta, ki prereže z izvorno identiteto lahko naletimo npr. tudi v delih tržaškega pisatelja Maura Kovacicha). Marij Čuk v zvezi s tematiko reza z družinsko preteklostjo o svojem protagonistu ne izreka direktnih sodb, izvemo pa, kakšen je Teofitov splošni odnos do zgodovine (Komu mar zgodovina, pripoved o nečem, kar je bilo, veda o človekovi nespameti, znanost o tem, da se človek iz svojih napak ni nič naučil, se ne nauči in se ne bo naučil. Vedno bo ponavljal vojne in lastno sebičnost v njih – str. 96). Razen nekaterih Teofitovih poskusov razumeti očeta avtor teme protagonistove sestavljene identitete ne poglobi, prioriteta romana ostaja ljubezenska zgodba.

Roman Zlato zrno je zelo bogato in večplastno besedilo, ki odpira številne problematike in različne možnosti interpretacij in branja, z veliko simbolno močnimi odlomki in zanimivim protagonistom. Obenem pa lahko besedilo beremo tudi kot bolj lahkotno delo o neki ljubezenski zgodbi v današnjem času prevlade informacijske tehnologije, v kateri ob občasni liričnosti in zrncih humorja ne manjka tudi akcijski prizor. Da o psu niti ne govorimo.

Zlato zrno je avtorjev šesti roman.

Džan

Andrej Platonov je bil ruski pisatelj, pesnik, novinar in inženir, ki se je rodil na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. Odraščal je v delavski družini in je težko fizično delo izkusil že v svoji mladosti. V istem obdobju se je v njem prebudila želja po pisanju. Hotel je, da bi njegova literatura služila družbi, a njegovi zapisi sovjetske resničnosti niso bili po volji oblastem in veliko njegovih del je ostalo neobjavljenih še dolgo po njegovi smrti. Eno izmed njih je kratek roman Džan.

Osrednja oseba dela je Nazar Čagatajev, mlad ekonomist, ki ga je oblast poslala v pustinjo Turkmenistana. Dobil je nalogo, da nomadskemu ljudstvo na “dnu starodavnega morja, kjer je bil po legendi nekdaj svetovni pekel”, pomaga do boljšega življenja. Majhna skupnost namreč ni imela ničesar “razen duše in ljubega življenja, ki so mu ga dale ženske – matere, ki so ga rodile.”

Džan pripoveduje zgodbo o človeški krhkosti in vzdržljivosti v surovem okolju nepojmljivega trpljenja. Vzbuja razmislek o sreči, o volji do življenja, o iskanju smisla, o hrepenenju, o upanju … In ostane z bralcem tudi, ko ga odloži.

Sedem lun Maalija Almeide

Knjiga Sedem lun Maalija Almeide šrilanškega pisatelja Shehana Karunatilakija je avtorjev drugi roman. Njegov prvi roman Chinaman  je dobil odmevno nagrado Commonwealth Book Prize, Sedem lun Maalija Almeide pa leta 2022 Bookerjevo nagrado.

Roman je nenavadno branje. Dogaja se v žalostnem obdobju Šrilanke, v času državljanske vojne in nas osupne s krutostjo dogajanja v državi. Glavni junak je Maali, fotograf, ateist in homoseksualec, ki si služi kruh s fotografiranjem vojnih žarišč in pobojev, a večino zaslužka zakocka. Že na prvih straneh v knjigi izvemo da je Maali mrtev. Znajde se v Vmesju, čakalnici med svetom živih in mrtvih, zgodba pa nas povleče v konglomerat zmešnjave med obema svetovoma. Tako v enem kot v drugem svetu prevladuje kaos »temnih sil«, krutih politikov, podkupljivih policistov, vojaških vodov smrti ter zlih sil in demonov. V tem prehajanju iz enega v drugi svet kot v kriminalki ob ironičnem in sarkastičnem pisanju, sledimo Maaliju v tekmi s časom sedmih lun. Sedem lun ima na voljo, da preleti svoje življenje, poišče resnico o svoji smrti, zaščiti svoje ljubljene in uresniči skrite načrte. Knjiga na neobičajen način nastavlja ogledalo vojni, nasilju, korupciji in svobodni izbiri življenja. Je intenzivno in nepredvidljivo branje brez olepševanja, kjer avtorju uspe izbezati na površje najtemnejše plati človeškega uma. Zgodba, ki še dolgo odmeva v tebi.

Očka, ti si nor

Zgodba se odvija v mestu Malibu ob Tihem oceanu, kjer oče in sin skozi svoj vsakdan debatirata o življenju, preživljata prijeten čas in vsak trenutek je svojevrstna dogodivščina. Očka je romanopisec, ki potrebuje več ustvarjalnega časa v samoti, obenem pa je na svoj način “prismuknjen”. Zato z ženo živita na ločenih lokacijah. Desetletni deček si na svoj rojstni dan zaželi, da bi zdaj nekaj časa živel z očetom ob morju. Mama nima nič proti, očetu pa pravi: “Dobro, ampak mu moraš dati jesti in tudi v šolo mora hoditi ob pravem času.” Topla zgodba niza njun medsebojni odnos,  ki se kaže v zaupanju, sproščenosti in spontanosti vsakdana. Očka, ki skuša pisati kuharsko knjigo, vsaj tako sam pravi, med skupnimi trenutki  sina spodbuja k opazovanju okolice, radovednosti, pisanju, gibanju, razmišljanju z lastno glavo, spodbujanju otroške domišljije in na otroška vprašanja odgovarja z vprašanji in prikimavanjem. Spontano se dotikata življenjskih vprašanj, kjer ima mesto morala in prijaznost, poštenje in sproščenost. Vse to sina hrabri; čuti se srečnega in varnega in brezmejnega. Skupaj odideta na izlet z avtom do San Francisca obiskat teto, očetovo sestro, na poti pa doživita marsikakšno dogodivščino.

Prijetno branje o tem, kako pomembni so dobri starši za svoje otroke.

Umetnost izgube

Kroži legenda, da naj bi na začetku poletja 1830 alžirski dej v navalu jeze s pahljačo udaril francoskega konzula, kar naj bi bil povod, da je začela francoska vojska osvajati Alžirijo in jo kolonialno zasedala vse do končne alžirske vstaje 1962, ko se življenje Alija, prvega protagonista, o katerem beremo, drastično spremeni, posledice pa se kot lovke širijo preko življenj njegovih otrok in tudi vnukov.

Sprva spoznavamo življenje na alžirskem podeželju, kjer Ali po srečnem naključju v potoku naleti na stiskalnico olja, ki je njegova odskočna deska, s pomočjo katere se izvije iz revščine in zgradi položaj premožnega vaščana, a ne povsem brez zavisti drugih. Pred to najdbo je bil med svetovno vojno vpoklican tudi v francoske vojaške linije, za kar mu je bila kasneje priznana renta, ki se ji ni odrekel, to pa je bil poleg ostalih situacij, v katerih se je znašel in se v njih instinktivno odločal (izbral je zaščito morilcev, ki jih sovraži, pred drugimi morilci, ki jih sovraži), v času alžirske vstaje poglavitni razlog, ki je vplival na njegovo osovraženost pred FLN, pripadniki nacionalističnega gibanja za osvoboditev Alžirije, in spričo česar je postalo njegovo življenje ogroženo. Zato je z družino prebegnil v Francijo, kot mnogi, ki so se kot izdajalci Alžirije, kot so jim očitali, takrat znašli v podobni situaciji. Vsem, ki so ohranjali kakršnekoli stike s francosko upravo, zlasti prejemnikom francoske pokojnine, so namreč pripadniki FLN napovedali smrt, ki je kosila na hitrih sodiščih po vaseh in obračunavanjih sredi noči.

Po dolgih dneh potovanja z ladjo Ali z družino prispe v prvo taborišče, kamor jih nastanijo, ograjen prostor, poln prikazni, ki ga naseljujejo izgubljenci vseh vrst, vsi tisti, več deset tisoč njih, s katerimi oblasti ne vedo, kaj storiti. Srečajo se s Francijo, a ne takšno, kot so jo pričakovali, takšna jim ne bo nikoli zares dostopna in najverjetneje ne tudi njihovim potomcem v verigi prihodnjih rojstev.

Odraščajoči Hamid, Alijev prvi sin, svojega očeta v tem novem, drugačnem življenju ne prepozna več – iz hrabrega, dostojanstvenega, ponosnega, močnega in oblastnega moškega se je spremenil v nekoga, ki življenje živi le še z molče stisnjenimi zobmi in prikimuje vsemu, kar mu zaukažejo. Hamid ne razume, da je molk, s katerim se je njegov oče obdal, predvsem odsev ponižanja in obupa zaradi izgubljene domovine in vere, ples poraženca v kolonialni vojni, dokončno ujetega zgolj še v sistem za preživetje na robu družbene lestvice.

Hamid pa si želi predvsem tega, kar najbolje se pomešati med Francoze, neobremenjen z rojstno deželo, ki je kot otrok ni imel časa spoznati in dojeti kot svoje, čeprav je ta v njem vseskozi navzoča – je sestavina njegovega imena, zamolkle kože in črnih las. Naj se še tako trudi, ga ta določila neusmiljeno oddeljujejo od naroda, v katerega želi enakovredno ponikniti, in kaj kmalu se tako kot njegov oče tudi sam zavije v nepredirni molk.

Z ozadjem tega molka se spoprime šele Naima, Hamidova hči, ko je službeno primorana vstopiti v deželo svojih staršev in starih staršev. Lahko soočenje, ki sledi, sploh še zaceli kakršnokoli rano, razbije družinski molk, poveže, kar je bilo pretrganega?

Odličen roman nagrajene francoske pisateljice, prevajalke, scenaristke, dramaturginje in režiserke alžirskih korenin Alice Zeniter o usodi političnih migrantov, njihovi ujetosti v preteklost, predsodkih, s katerimi se soočajo kot priseljenci, ter o iskanju osebne svobode njihovih potomcev in rodbinsko neobremenjene identitete.

Susanna

Švicarski pisatelj Alex Capus je v biografskem romanu Susanna literarno poustvaril del življenjske poti slikarke Caroline Weldon (1844–1921). Rojena je bila v Baslu kot Susanna Faesch in že kot majhna deklica pokazala samosvojo odločnost. Zgodnje otroštvo je preživela v puritanskem okolju rojstnega mesta, v družini prisotna odtujenost med starši pa je botrovala materini odločitvi, da je zapustila moža in skupaj z edino hčerjo odšla v New York. V svoj dom ju je sprejel družinski prijatelj Karel Valentiny, v pripovedi prav tako ena od osrednjih literarnih oseb.

Susanna je v najstniških letih pričela svoj dar za slikanje izražati kot ustvarjalka portretov, s katerimi je majhnim fotografijam vdahnila dušo in že kot mlado dekle dosegla finančno neodvisnost. Njenemu svobodnemu duhu niso ustrezali zanjo preveč utesnjeni okovi zakonske zveze. Ob rojstvu sina, ki ga je vzgajala kot samohranilka, je pričela svoja dela podpisovati kot Caroline Weldon. V njeni zasebni zbirki portretov je bila zmeraj bolj prisotna motivika indijanske kulture, ki jo je že od nekdaj privlačila. Priča je napredku gospodarstva konec 19. stoletja, Brooklynski most, ki krasi naslovnico knjige, so ob otvoritvi leta 1883 razsvetlile Edisonove žarnice.

Resnična zgodovinska dejstva o njenem življenju so ovita v pisateljevo domišljijo in prikazana v Capusu lastnem privlačnem načinu pripovedovanja. Kot zapiše, so lahko podatki o osebnostih iz preteklosti  pred nami kot na dlani, hkrati pa ne bomo nikoli vedeli za njihova intimna doživljanja. In prav slednja budijo njegovo pozornost, s čimer ustvari vznemirljivo pripoved, v središču katere je ženska, zvesta svojemu prepričanju, da ne bo nikoli pristala na predvidljivo vsakdanjost ali izgubo lastne neodvisnosti.

Smrt v sanatoriju

Po uspešnih kriminalnih serijah pisatelja, prevajalca in odvetnika Ragnarja Jonassona (Temna Islandija in Skrita Islandija) ima tokrat bralec pred seboj prevod prvega dela nove trilogije Helgi, poimenovane po glavnem liku, mladem in obetavnem policistu in podiplomskem študentu kriminologije Helgiju Reykdalu.

Po študiju v Združenem kraljestvu se leta 2012 vrne v rodno Islandijo, kjer piše magistrsko nalogo o metodologiji preiskave enega od starejših primerov smrti v nekdanjem sanatoriju tuberkuloze. Policijska preiskava tega primera je bila trideset let nazaj kar presenetljivo hitro zaključena in primer rešen, a Helgi po temeljitem pregledu arhivskega gradiva in po razgovoru s pričami tedanjih tragičnih dogodkov nepričakovano naleti na nenavadna neskladja ter tako nehote sproži val nevarnih zapletov, saj nekdo ne želi, da se resnica po vseh teh letih končno razkrije.

Jonasson tudi v najnovejši kriminalni seriji ne razočara. V nepredvidljivo zgodbo spretno vplete sodobne družbene teme in dobro predstavi razliko med razmišljanji in življenjem ljudi v preteklosti in sedanjosti. Šokira na primer prizor, ko delovno mesto preiskovalne detektivke Hulde, poznamo jo iz prejšnje serije, njen šef še pred njeno upokojitvijo ponuja ambicioznemu Helgiju in se je želi na ta način predčasno na hitro znebiti brez spoštovanja njenih preteklih službenih uspehov. Pri tem nam njena reakcija ni neposredno razkrita, kar še poglobi bralčevo dojemanje brezizhodnosti njenega položaja in hkrati prikaže ledeno brezčutno apatičnost nadrejenega, kar v današnji družbi postaja vedno bolj razširjen problem.

Bralca zmrazi občutek, kako nezdravi službeni odnosi, hierarhija, oziroma občutek večvrednosti ter komolčarstvo med zaposlenimi posredno povzročijo tragedijo. V zdravstveni ustanovi, ki kasneje zaradi opustitve programa postane raziskovalna, se v desetletjih zgodi mnogo srhljivih prizorov. Pisatelj nakaže tudi temo fizičnega nasilja v partnerskem odnosu in problematiko alkoholizma, ki se bo nadaljevala v naslednjem naslovu te serije, ob tem pa razkrije še en presenetljiv zaplet, ki nas povleče v nadaljnje branje.

Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva

 

Knjiga ameriške avtorice Melanie Shankle Tako si krasna! Poklon lepoti prijateljstva je osebna inventura minulih in še vedno pris(o)tnih prijateljskih odnosov, ki jih je sama kdaj spletla, tako z mimobežniki kot tistimi ljudmi, ki so v njenem življenju obstali – pa najsibo to namenoma ali ne.

V mestoma duhovitem in na trenutke tudi izrazito čustvenem slogu sledimo iskreni, topli pripovedi o nepopolnih odnosih, ki temeljijo na odkritosrčnosti, ranljivosti ter sprejemanju. Prijateljstvo je običajno ena najmočnejših vezi, ki se včasih prav potihoma prepleta iz drobnih pozornosti in stičnih trenutkov, velikokrat pa v sebi skriva zmožnost, da nas lahko popolnoma preoblikuje – morda v nekaterih primerih še bolj kot kateri koli drugi bližnji odnos.

Kako se medsebojno podpirati in v katerih trenutkih podpora ni več smiselna? Kako se veseliti uspehov drugega? Kako premagovati težka obdobja v življenju s pomočjo prijateljev – ali celo brez njihovega so-obstoja? Kako čustvovati in kako sočustvovati z ljudmi okoli sebe, tudi takrat, ko se nam zdi, da tega nočejo? Kako preboleti izdaje in kako ovrednotiti rane, ki nam jih drugi – hote ali ne – zadajo? Kako pomemben je humor v naših odnosih, v našem vsakdanu? Knjiga v odgovor na ta in mnoga druga življenjska vprašanja ponuja osebne izkušnje skupine prijateljic, ki si skupno pot deli že dolga leta. Res je, izkušnje so osebne, a na osnovo lastnih anekdotičnih prigod avtorica doda drobce splošnih življenjskih modrosti ter tudi duhovne premisleke, ob katerih branje knjige bralcu vzbudi občutek, da se tako poglablja tudi vase. Z intimnim vpogledom v prijateljstvo drugih namreč odpira možnosti in nudi izhodiščne točke tudi za prevpraševanje naših odnosov. Svojih prijateljskih vezi vsekakor ne idealizira, saj so vedno postavljene in predstavljene v realnem kontekstu. Ne glede na to, kako daleč vsaksebi s(m)o si, ne glede na geografske razdalje ter nesporazume med nami, resnična povezanost vedno o(b)stane.

Zdi se, da je (pravo) prijateljstvo pravzaprav prehajajoč preplet moči in ranljivosti, ki se sicer le redko v polnosti zlije, potrebuje pa konstantno in zavestno pristnost ter prisotnost – da smo točno to, kar smo, in točno tam, v tistih trenutkih, ko se svet nam ljubih oseb zamaje v temeljih. Pa tudi takrat, ko se (zgolj) zdi, da je vse na svojem mestu.

S preprosto, pristopno pisavo, ki jo prežemata humor – včasih s sicer že rahlo preosladnim oziroma pretiranim ter predvsem predvidljivim tonom – in toplina, se pripoved usmerja skozi izkušnje ter preizkušnje ženskega prijateljstva, sporočilnost pa je celostna, saj presega zgolj okvire spola. Spodbuja nas namreč k iskrenosti v vseh odnosih, medsebojni podpori in spoštovanju, nagovarja našo (očitno prirojeno) potrebo po socialni pripadnosti, gradnji ter negovanju odnosov in pravzaprav nudi svojevrsten navdih, da v svojih odnosih ponovno poiščemo prvenstveno esenco lepote.

Lahkotno in, da, hkrati tudi krasno branje, kjer je sicer v prevodu prisotnih kar nekaj opaznih slovničnih napak, napisano v slogu, ki ga zlahka lahko definiramo kot ameriškega, primerno za vse tiste, ki se še vedno počutijo doma predvsem v 80-ih in 90-ih letih minulega stoletja. Občutna verska komponenta odpira dodatno dimenzijo, knjiga pa nudi ravno pravšnjo vsebino za bralne klube ali tematske večere ter nas spodbuja, da – drugim, pa tudi sebi – večkrat rečemo, kako krasni smo. Tudi, ko nismo.

 

*Vsakršna podobnost z naslovom tragikomičnega ameriškega filma s preloma tisočletja je izključno – namenska.

 

Klub veselja in sreče : z novim predgovorom avtorice

V tem romanu kitajsko-ameriške avtorice bralci vstopamo v svet kitajskih žensk, ki so se kmalu po drugi svetovni vojni izselile iz rodne Kitajske v ZDA in se tu vsaka na svoj način trudile pognati korenine in ustvariti novo družinsko življenje. Medsebojno zavetje v tujini in oazo izvorne kulture so si ustvarile tako, da so se redno srečevale na družabnih večerih ob igranju igre mahjong. Vsaka je s Kitajske prinesla svojo življenjsko zgodbo, sčasoma so v Klubu veselja in sreče, kakor je skupna srečanja poimenovala njihova pobudnica Suyuan Woo, druga drugi razkrivale podrobnosti življenja v prvotni domovini in se skupaj soočale s težavami v tujem okolju.

Težišče vseh težav ob prilagajanju ameriški kulturi je avtorica postavila na odnose med materami in hčerami. Bodo v ZDA rojene hčere izpolnile pričakovanja svojih kitajskih mater? Bodo matere ostale večne tujke, neznanke in uganke tudi lastnim hčeram? Kako bo ta mešanica sprejemanja in zavračanja vplivala na psihično ravnovesje obeh generacij?

Knjiga je nastajala več let – avtorica je ustvarjala posamezne kratke zgodbe in jih šele po predlogu založniške agentke predelala v roman, tako da je zgodbe umestila v dodano okvirno zgodbo in gradivo preoblikovala v povezano pripoved s strukturo, ki spominja na igro mahjong, ki jo igrajo štirje igralci. Zato so vezivo romana štiri članice kluba, njihove hčere in pripadajoče življenjske zgodbe.
V okvirni zgodbi hči idejne pobudnice rednih srečanj kluba June (Jing-mei) Woo po mamini smrti izve skrivnost iz mamine preteklosti – na Kitajskem je ob odhodu zapustila dve hčeri iz prvega zakona. Na prošnjo maminih prijateljic naj bi June šla na Kitajsko in svojima dvema polsestrama predstavila vse, kar ve o skupni mami. Šele ob tem poslanstvu se zave, kako malo ve o mamini preteklosti in lastnih kitajskih koreninah.
Posamezna poglavja romana lahko zlahka beremo kot samostojna besedila. Čas in kraj dogajanja v zgodbah sta dvojna: prva polovica 20. stoletja na Kitajskem v poglavjih mater in druga polovica 20. stoletja v Kaliforniji v poglavjih, kjer so pripovedovalke hčere. Amy Tan izpostavi številne trke dveh svetov, tradicionalno kitajskega in ameriškega, v širokem razponu od tragičnih, krutih, mestoma že kar grozljivih utrinkov do humornih in grotesknih vsakdanjih situacij (npr. družinska večerja z novim nekitajskim partnerjem hčere).
Roman je večno aktualen z brezmejno in nadčasno osrednjo temo materinstva, predvsem odnosa mati-hči, ki ga Amy Tan pogosto prestavi iz območja pričakovane medosebne naklonjenosti v izrazito obojestransko zavračanje in tekmovalnost. Avtorica ubeseduje značilnosti kitajske kulture (npr. poseben odnos do prednikov), vendar pri tem ne išče klišejev – njene literarne osebe so posebne, psihološko poglobljene, z individualno preteklostjo, ki jih zaznamuje. Zelo izrazita je problematika izseljenstva in tujosti, pri čemer Amy Tan ne osvetljuje samo problemov izseljencev prve generacije, pač pa tudi probleme otrok narodnostno mešanih razmerij, ljudi, ki so rojeni v “tujini” (ki je zanje edina domovina, ki jo poznajo) in se jim po žilah pretakata dva svetova, četudi morda v izvorno domovino enega od staršev fizično sploh nikdar niso vstopili. Roman je še bolj zanimiv za bralce iz  narodnostno mešanih družin, kjer se običajnim medgeneracijskim razlikam med starši in otroki pridružuje še različen kulturno-sociološki izvor staršev in potomcev.
Po romanu je bil posnet tudi film.
V slovenščini je v knjižni izdaji poleg Kluba veselja in sreče izšel še avtoričin roman Žena kuhinjskega boga (prevedla Miriam Drev).